Jedro

Narava odločanja v postopkih javnih razpisov je v pretežni meri strokovno tehnična, saj je ocenjevanje projektov po vnaprej predpisanih kriteriji v pristojnosti strokovne komisije. Z navedenim načinom ocenjevanja je zagotovljena tudi ustrezna objektivnost, ker se proces strokovne presoje opravi s strani neodvisne strokovne komisije. Zaradi navedenega je sodna presoja v tovrstnih postopkih zadržana ter je usmerjena v presojo spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov za ocenitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke na Javni razpis za krepitev razvojnih oddelkov v podjetjih za leto 2012 (Uradni list RS, št. 57/2012, v nadaljevanju: javni razpis). V obrazložitvi sklepa navaja, da je strokovna komisija ugotovila, da je vloga tožeče stranke pravočasna, popolna ter izpolnjuje vse pogoje iz 4. točke javnega razpisa. Po ocenah strokovne komisije je vloga tožeče stranke po merilih, določenih v javnem razpisu, dosegla skupaj 54 točk. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi sklepa podrobneje obrazloži oceno prijavljenega projekta na podlagi meril, ki so bila določena v javnem razpisu ter natančneje opisana v razpisni dokumentaciji. Ker je razpis v točki 5.1 določal, da je število točk, nad katerim bo odobreno sofinanciranje, najmanj 60, ter da mora vloga pri vsakem od meril doseči najmanj polovico točk, je tožena stranka vlogo tožeče stranke zavrnila, ker ni prejela najmanj 60 točk, prav tako ni pri merilu številka 1 in številka 2 dosegla najmanj polovice točk. Tožeča stranka v tožbi ugovarja nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V zvezi z merilom 1: Prispevek operacije h krepitvi sposobnosti organizacije podtočka 1.1 zavrača navedbo tožene stranke, da iz vloge ni bilo mogoče razbrati, kakšna bo sprememba v razvoju podjetja na podlagi prijavljenega programa. V svoji prijavi na javni razpis (1.1 Povzetek programa, A3) je eksplicitno navedla, da bo v sklopu projekta krepitve raziskovalne skupine zaposlila dva vrhunska strokovnjaka s področja telekomunikacij, dr. A.A. in dr. B.B. Prav tako je navedla, da namerava zaposliti mlado raziskovalko iz gospodarstva C.C. Zaposlitev navedenih strokovnjakov za tožečo stranko predstavlja veliko kadrovsko krepitev in hkrati precejšnje finančno breme. Prav tako je na dodatno zaposlovanje vrhunskih strokovnjakov vezan razvoj novih produktov, saj se bodo s temi rezultati na področju temeljnih in aplikativnih raziskav nedvomno še povečali. V primeru odobritve sofinanciranja bo tožeča stranka pričela tržiti nove lastne tehnologije in izdelke, kar bo še za najmanj 5 % povečalo delež vlaganj v raziskave in razvoj. Področje dejavnosti nove skupine bo obsegalo sodobne mobilne transakcijske sisteme in rešitve, ki temeljijo na sodobnih tehnologijah in mobilnih aplikacijah, predvsem razvoj energetsko učinkovitih transakcijskih terminalov, mobilnih transakcijskih aplikacij z uporabo tehnologije NFC ter zaščito intelektualne lastnine. Vse navedeno je razvidno iz prijave na javni razpis pod točko 2. - Opis strategije in aktivnosti podjetja za krepitev razvojno raziskovalnih sposobnosti. Tožeča stranka tudi izpodbija domnevo tožene stranke glede krepitve razvojnega oddelka, ker bi naj dva strokovnjaka že sodelovala s tožečo stranko preko drugih oblik. Priznava, da občasno prihaja do sodelovanja enega od strokovnjakov, vendar to poteka zgolj v omejenem obsegu. Drugi strokovnjak dr. A.A. je povezan zgolj preko pogodbe o izvajanju mentorstva mlademu raziskovalcu, ki poteka preko drugega programa. Mlada raziskovalka C.C. pa ni raziskovalka pri tožeči stranki, zato bi z odobritvijo sofinanciranja nastopilo novo delovno razmerje. Nove zaposlitve z omenjenimi strokovnjaki je tožena stranka tudi izkazala s sklenjenim delovnim razmerjem v času prijave na javni razpis, tako da gre za nove zaposlitve in posledično za kadrovsko krepitev tožeče stranke. V zvezi s podmerilom 1.2 tožeča stranka navaja, da je v prijavi jasno navedla, da bo kupila spektralni analizator, namenjen za analizo RF sklopov elektronskih vezij ter logični in protokolarni analizator za analizo najrazličnejših digitalnih podatkovnih vmesnikov ter protokolov. Prav tako bo potrebovala sredstva za patentne prijave. Navedbe tožene stranke pri podmerilu 1.3 so pavšalne, saj je tožeča stranka v prijavi pod 2.2 točka A obširno navedla razvojna področja, na katerih načrtuje razširitev strategij. Stopnja inovativnosti novih produktov (podmerilo 1.4) je zelo visoka, saj so v projektu predvidene najmanj štiri patentne prijave na leto ter objava vsaj treh prispevkov v znanstvenih revijah. Pri merilu 2 gre za napačno domnevo tožene stranke, da gre za tri zaposlitve, ki so že povezane s podjetjem tožeče stranke, saj v času prijave na javni razpis nobeden od teh strokovnjakov ni bil zaposlen pri tožeči stranki. Namen tožeče stranke je bil ustanovitev novega oddelka znotraj že obstoječe RR skupine, pri čemer bi skupino sestavljalo sedem raziskovalcev, od tega štirje že zaposleni doktorji znanosti in dodatni trije novi doktorji znanosti. V prijavljenem projektu je tožeča stranka tudi predvidela merljive učinke oziroma kazalnike, s katerimi bi tožena stranka lahko brez težav ugotavljala krepitev razvojnih sposobnosti podjetja in kadrov ter posledično ugotavljala realizacijo ciljev programa (podmerilo 3.3). Tožeča stranka se je namreč s prijavo na razpis obvezala, da bo ustrezno registrirala in zaščitila intelektualno lastnino, ter predvidela najmanj štiri patentne prijave na leto in vsaj tri prispevke v znanstvenih revijah. Neutemeljena je ugotovitev tožene stranke, da so cilji programa vezani le na zaposlitve, ne pa tudi na izvajanje programa, novih spoznanj, novih produktov (podmerilo 3.4). V programu (točka 2.1. Povzetek razvojne strategije podjetja) je eksplicitno zapisano, da bodo zaposlitve dodatnih vrhunskih strokovnjakov nadaljnji korak pri oblikovanju kritične mase vrhunsko usposobljenih raziskovalcev ter zagotavljanju kvalitetnega razvoja in raziskav, da se bo povečalo sodelovanje tožeče stranke z drugimi raziskovalnimi skupinami, kar bo pripomoglo k nadgradnji industrijskih raziskav, posledično pa bo tudi dvignjena dodana vrednost ter pričakovano 15 % povečanje prodaje. V okviru merila 4. „Prispevek projekta k ciljem nacionalne strategije in operativnega programa“ je tožeča stranka v svoji vlogi predvidela vključevanje v različne razvojne mreže z namenom medsebojne krepitve znanja. Tudi do sedaj je tožeča stranka uspešno povezana s Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Meni, da je tožena stranka povsem arbitrarno in pavšalno ugotavljala dejansko stanje, kar je privedlo do napačnih zaključkov, o teh pa se niti ni mogla izjasniti. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, vlogi za sofinanciranje prijavljenega projekta ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno pojasnjuje ocenjevanje po merilih javnega razpisa. Namen javnega razpisa je bil krepitev razvojne funkcije v podjetjih z zaposlovanjem in usposabljanjem raziskovalcev in razvojnikov za polni delovni čas v novih ali razširjenih interdisciplinarnih razvojno raziskovalnih skupinah in s tem podpora podjetjem pri krepitvi njihovih raziskovalnih, razvojnih ter inovacijskih sposobnostih. Cilj javnega razpisa je oblikovanje RR skupin, podpora in krepitev obstoječih RR oddelkov ali skupin s specialističnimi znanji na novih razvojno raziskovalnih področjih in s tem širitev in krepitev razvojne dejavnosti v podjetjih. V zvezi z merili pod točko 1 navaja, da je bila predmet ocenjevanja predvsem predvidena širitev dejavnosti po obsegu in ne le nove zaposlitve. Glede projekta tožeče stranke je strokovna komisija ugotovila, da projekti posegajo na različna področja, vendar so navedbe zelo splošne, da bi prišla do izraza diverzifikacija delovanja podjetja. Pri povezovanju z drugimi raziskovalnimi skupinami gre za že obstoječe sodelovanje, pri čemer iz projekta ni razvidno, kaj bi se s prijavljenim programom spremenilo. Pri zaposlitvi mlade raziskovalke je tožeča stranka zavajajoče opisala obliko sodelovanja, v primeru zaposlitve dveh strokovnjakov pa je šlo za dvom v vsebinski prispevek teh dveh zaposlitev. Navedbe tožeče stranke v zvezi z merilom 1.2 so bile zelo skope, nekaterih dejstev, ki jih navaja v tožbi, pa v vlogi niti ni navedla. Natančnejša predstavitev in razčlenitev stroškov pa je ključnega pomena za ocenjevalca. V zvezi s podmerilom 1.3 „Stopnja tehnološke zahtevnosti projekta in operacij“ tožena stranka vztraja, da je bil opis v prijavi zelo splošen in nenatančen, zato ni predstavljal osnove za vsebinsko presojo. Tožeča stranka je sicer predstavila temeljna znanja, ki so bila pridobljena v podjetju, vendar pa to ni opis obstoječega stanja tehnologije na posameznem področju. V svoji oceni je tudi navedla, da je glede na pretekle razvojne aktivnosti podjetja možno sklepati, da bi lahko bila tehnološka zahtevnost relativno visoka, vendar pa ocena na podlagi domnev ni mogoča. Ocena pri podmerilu 1.4 je bila posledica predvsem slabih opisov. Tožeča stranka glede patentnih prijav ni navedla, da gre za mednarodne patentne prijave, ki se močno razlikujejo od slovenske patentne prijave. Pri merilu 2. „Obseg in struktura nove RR skupine“ sama formalnost zaposlitve ni vplivala tako negativno na ocenitev kot dejstvo, da osebe s tožečo stranko že sodelujejo, zato je prispevek v znanju verjetno manjši. Sicer pa tudi tri nove zaposlitve glede na 54 zaposlenih oseb ne pomenijo tako velikega povečanja, kot navaja tožeča stranka v tožbi. Cilj razpisa (podmerilo 3.3) je bil izveden program, ki mora imeti svoje cilje in mejnike, teh pa tožeča stranka v svoji vlogi ni predstavila. Navedbe tožeče stranke pri merilu 3.4 „Kakovost prestavitve strategije, programa in načrta izvedbe“ niso bile podkrepljene s konkretnimi podatki o razvoju oziroma produktih, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko ugotovila, ali se bodo te domneve dejansko lahko realizirale. Za oceno pri navedenem merilu pa je bistvena natančnost predstavitve oziroma razdelanost strategije, programa in načrta izvedbe in jasnih in merljivih količinskih in drugih kazalnikov za spremljanje napredka. Pri merilu 4. „Prispevek projekta k ciljem nacionalne strategije in operativnega programa“ navedbe tožeče stranke nimajo vsebinske povezave s tem merilom. Tudi pri povezovanju z raziskovalno sfero je bilo potrebno natančno predstaviti operativni program, česar pa ni bilo storjeno. Slabša ocena v tem delu je tako posledica slabih opisov in opredelitev programa. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na dodelitev državne pomoči na podlagi javnega razpisa. Pri tovrstnih postopkih javnega razpisa gre po ustaljeni sodni praksi za javno pravno stvar, ne pa za odločanje o pravicah tožeče stranke. Glede na to, da gre za specifičen tip upravnega spora, se je že tudi razvila sodna praksa, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta (tako sodba Upravnega sodišča U 693/2003, U 1104/2003, I U 1514/2010, I U 1507/2011). Za navedene postopke je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijavljenem na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu pa je odvisen zlasti od tega, kako je posamezni projekt vrednoten glede na v razpisu v naprej določene kriterije.

Narava odločanja v tovrstnih zadevah je tako v pretežni meri strokovno tehnična, saj je ocenjevanje projektov, po vnaprej predpisanih kriterijih, v pristojnosti strokovne komisije. Z navedenim načinom ocenjevanja je tako zagotovljena tudi ustrezna objektivnost, ker se proces strokovne presoje opravi s strani neodvisne strokovne komisije.

Zaradi navedenega je sodna presoja v tovrstnih postopkih zadržana ter je usmerjena v presojo spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov za ocenitev. Zaradi navedenega za obrazložitev odločbe zadošča, da je iz nje razvidno število točk po posameznem merilu, kot kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno (sodba III U 385/2009). Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče ne spušča v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih, temveč pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Odločitev tožene stranke odpravi tako v primeru, če je dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodba I U 1514/2010).

Tožeča stranka v tožbi nima materialno pravnih ugovorov glede pravne podlage, temveč ugovarja oceni njenega projekta po nekaterih merilih določenih v javnem razpisu. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da sta vlogo tožeče stranke v skladu z razpisnimi pogoji neodvisno ocenila dva ocenjevalca na podlagi navodil za ocenjevalce, ki so bila tudi v naprej določena ter kot del razpisne dokumentacije znana prijaviteljem. Pri tem sta v ocenjevalni listi konkretno in prepričljivo pojasnila svojo oceno – število točk, končno oceno pa je predstavljalo povprečje števila točk obeh ocenjevalcev. Navedeno oceno je povzela tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu, iz obrazložitve sklepa pa so tudi razvidni ključni razlogi, ki so vplivali na točkovanje po posameznih razpisnih merilih. Glede na že navedeno sodno prakso glede presoje strokovnosti ocene, sodišče meni, da so ocene po posameznih merilih dovolj natančno argumentirane ter da so iz njih razvidna dejstva, ki so vplivala na točkovanje. Navedena dejstva pa so tudi skladna s podatki, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji vlogi. S tem je bilo po presoji sodišča zadoščeno zahtevi po argumentirani in logični obrazložitvi odločitve, zato zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da je odločitev arbitrarna in pavšalna. Glede na to, da gre pri razpisnih postopkih za specifične postopke, kjer gre za veliko število prijaviteljev, postopki pa morajo biti hitri, predvsem pa transparentni, je v teh postopkih poudarek na formalnosti postopka. Javni razpisi običajno omogočajo dopolnjevanje nepopolne vloge, ne pa tudi seznanitev vlagatelja z razlogi za oceno pred izdajo odločbe. Pri tem pa ne gre za kršitev pravice do izjasnitve v smislu določb ZUP, saj se ta, glede na specifičnost postopka, uporablja smiselno. Vsebinske ugovore glede ocenjevanja tako lahko prijavitelj uveljavlja le v okviru predvidenih pravnih sredstev.

Po drugi stani pa tožeča stranka s tožbenimi ugovori, ki so sicer konkretne narave, ni vzbudila dvoma o pravilnosti ocen strokovne komisije. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila, navedeno pa izhaja tudi iz spisa, da ugovori niso utemeljeni, oz. predstavljajo nova dejstva, ker jih tožeča stranka ni navedla v vlogi, zato jih sedaj ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.