Jedro

Ob dani situaciji, ko sta pogodbeni stranki pogojili uveljavljanje pravice do pogodbene kazni z nastankom škode, ne gre spregledati definicije škode, ki sta jo stranki določili s to isto pogodbo.

Ker pa niti zakon, niti pogodba ne predvideva odgovornosti tožene stranke za stroške, ki bi tožeči stranki nastali tudi v primeru, če tožena stranka ne bi kršila pogodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da vtoževani stroški niso škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni v znesku 1.000.000,00 EUR s pp (točka I izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.137,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, vse pod izvršbo. Priglasila je stroške pritožbe.

Toženi stranki je bila pritožba vročena v odgovor, vendar odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zavrnilo, ker zahtevek iz nesklepčne tožbe ni utemeljen. Tožbo je kot nesklepčno ocenilo iz razloga, ker je tožeča stranka uveljavljala pogodbeno kazen v skladu z določilom 16. člena Okvirne Pogodbe št. xxx (v nadaljevanju pogodba), pri tem pa zatrjevala nastanek stroškov, ki bi ji po oceni prvostopnega sodišča nastali tudi, če zatrjevanih kršitev s strani tožene stranke ne bi bilo, torej če bi tožena stranka izpolnila pogodbo oziroma je ne bi kršila. Ker pa niti zakon, niti pogodba ne predvideva odgovornosti tožene stranke za stroške, ki bi tožeči stranki nastali tudi v primeru, če tožena stranka ne bi kršila pogodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da vtoževani stroški niso škoda. Tožeča stranka tako po presoji prvostopnega sodišča ni zatrjevala nastanka škode, ki bi bila posledica kršitev pogodbe s strani tožene stranke, kot jih definira 2. odstavek 16. člena pogodbe.

Pravico do uveljavljanja pogodbene kazni so pogodbene stranke opredelile v 16. členu pogodbe. V prvem odstavku je določeno, da v primeru, če bi katera od pogodbenih strank kršila določila te pogodbe in bi pogodbi zvestim strankam zaradi tega nastala škoda, bo pogodbi nezvesta stranka morala poravnati pavšalno pogodbeno kazen v višini 1.000.000,00 EUR. V drugem odstavku istega člena pa so primeroma opredeljene kršitve pogodbe, pri čemer je tožeča stranka zatrjevala obstoj kršitev po določilih pogodbe iz večjega števila naslovov (neizpolnitev pogodbe, kršitev konkurenčne prepovedi, kršitev določil o predkupni pravici). Pravilno je presodilo že sodišče prve stopnje, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 1. odstavku 253. člena daje upniku pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi v primerih, kadar mu škoda zaradi kršitve na strani dolžnika sploh ni nastala. Prav tako pa drži tudi ocena, da sta se pogodbeni stranki v konkretnem primeru dogovorili drugače in kot pogoj za uveljavljanje pravice do pogodbene kazni določili nastanek škode.

Vendar pa ima prav pritožnik, da ob dani situaciji, ko sta stranki pogojili uveljavljanje pravice do pogodbene kazni z nastankom škode, ne gre spregledati definicije škode, ki sta jo stranki določili s to isto pogodbo. Široka opredelitev škode, kot sta jo v pogodbo sprejeli pogodbeni stranki, se glasi: „Škoda, so vse neposredne in posredne ali posledične škode, obveze, izgube, penali, stroški, izdatki, obresti, ugotovitve, ocene ali primanjkljaji vseh vrst, vključujoč in brez omejitev, izdatke za odvetnike, izdatke za svetovalce in preiskovalce in druge stroške in izdatke vezane na katerokoli pravdo, proces ali sodni postopek.“ (točka r) 1.1. odstavka 1. člena pogodbe).

Pritožnik tako izpodbija razlago besedne zveze „in bi pogodbi zvestim strankam zaradi tega nastala škoda ...“, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje pri razlagi besedila 1. odstavka 16. člena pogodbe. Oporeka razlagi prvostopnega sodišča, s katero je ugotovilo, da pogodba ne predvideva odgovornosti pogodbi nezveste stranke za stroške, ki so nastali „pred kršitvijo pogodbe“, ker ne gre za stroške, ki so nastali „zaradi kršitve pogodbe“. Pri tem pritožnik smiselno uveljavlja zakonsko pravilo, da je treba besedilo pogodbe, ki dopušča več možnih razlag, razlagati v skladu s skupnim namenom pogodbenikov in razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (2. odstavek 82. člena OZ). Iz določila 1. člena pogodbe, ki v podtočki r določa definicijo škode in pri tem vključuje tudi vse morebitne stroške ter zmanjšanje premoženja, je mogoče razumeti sporno določilo 16. člena pogodbe, kot vključujoč vse stroške, ki so stranki nastali, v smislu določbe 1. odstavka 243. člena OZ, po kateri je opredeljena kot škoda vsaka navadna škoda in izgubljeni dobiček, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Vsem strankam so bila določila pogodbe (prav tako opredelitev škode) s podpisom pogodbe dana na znanje.

Vprašanje vzročne zveze med nastankom škode ter zatrjevano kršitvijo pogodbe na strani ene od pogodbenih strank je neločljivo povezano s opredelitvijo in trditvijo tožeče stranke o naravi kršitev pogodbe. Tožeča stranka je zatrjevala, da je zaman utrpela stroške s pripravami in izvrševanjem pogodbe v času njene veljavnosti in da stroški predstavljajo škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v zaupanju, da se bo projekt po pogodbi realiziral. S tem je vzpostavljala negativni pogodbeni interes. Tožeča stranka je tako, kot eno od kršitev pogodbe zatrjevala neizpolnitev pogodbe na strani tožene stranke in nastanek stroškov (glej 1. alinejo 2. odstavka 16. člena pogodbe), ki jih je specificirala kot zmanjšanje premoženja, ki bi ga sicer imela, če pogodbe s toženo stranko ne bi sklenila.

Ob povedanem pa se izkaže ključno prav vprašanje, katera od strank je odgovorna ali za neizpolnitev pogodbe ali za njeno v pogodbi opredeljeno drugačno kršitev. Šele po ugotovitvi dejanskega stanja o tem, katera od strank je bila nezvesta pogodbi in za kakšno kršitev pogodbe je šlo, bo možno oceniti, ali je nastala škoda v vzročni zvezi z zatrjevano kršitvijo (vključno z neizpolnitvijo pogodbe).

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožba nesklepčna. Vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem, bodisi neizpolnitvijo bodisi kršitvijo pogodbe ter nastalo škodo je mogoče presojati le po ugotovitvi, za kakšno kršitev je šlo. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da je tožeča stranka toženi stranki očitala med drugim tudi neizpolnitev pogodbe, kot škodo v vzročni zvezi z neizpolnitvijo pa je zatrjevala zmanjšanje njenega premoženja za stroške, ki ji ne bi nastali, če pogodbe ne bi sklenila.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, vključujoč 16. člen pogodbe, moralo najprej raziskati dejanske okoliščine zatrjevanih kršitev in neizpolnitve pogodbe, odgovornost pogodbenih strank za kršitev pogodbe ter v nadaljevanju, če ugotovi obstoj zatrjevanih kršitev pogodbe na strani ene od strank, presojati vzročno zvezo med kršitvijo ter zatrjevano nastalo škodo (stroški, ki jih tožeča stranka opredeli kot negativni pogodbeni interes). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo za namen postopka in glede na naravo predmetnega spora smotrno, na kar pravilno opozori tudi pritožnik, po razveljavitvi te sodbe zadevo dodeliti v obravnavanje sodniku (356. člen ZPP), ki že vodi zadevo pod opr. št. VII Pg 323/05 in nato predmetni pravdi združiti v skupno obravnavanje (300. člen ZPP). Med pravdnima strankama namreč teče tudi pravda zaradi plačila pogodbene odškodnine in pogodbene kazni po tožbi v tej pravdi tožene stranke (P. M. I.), v kateri bo prav tako treba rešiti ključno vprašanje odgovornosti za neizpolnitev ali kršitev pogodbe.

Ker je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno določbo.