Jedro

Iz Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev ne izhaja, da bi se pri ugotavljanju plačilne sposobnosti za plačilo storitev institucionalnega varstva upoštevali tudi prihranki, to ne izhaja niti iz poglavja VI navedene Uredbe, ki opredeljuje spremembe, ki vplivajo na višino oprostitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je A.A. oproščena plačila storitev institucionalnega varstva v višini 292,79 EUR od 1. 8. 2010 dalje ter da njen prispevek znaša 747,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila, da znaša prispevek tožnice k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko A.A. 292,79 EUR in da je B.B. v celoti oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica pozvala prvostopenjski organ, naj preveri glede spremenjenih okoliščin materialni položaj za drugega zavezanca, to je za brata B.B. Vložila je predlog, naj prvostopenjski organ izda odločbo, s katero bo na novo določena višina oprostitve oziroma prispevek k plačilu institucionalnega varstva za upravičenko. Nadalje med drugim citira določila Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba), po katerih je upravičenec, ki je samska oseba in je plačilno sposoben, dolžan prispevati k plačilu storitve do višine ugotovljene plačilne sposobnosti ter po katerih je plačilna sposobnost samske osebe presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti. Glede upravičenke je prvostopenjski organ ugotovil, da je dne 10. 2. 2010 sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva. Vrednost storitve glede na sklenjen dogovor znaša 1.040,25 EUR. Oprostitev upravičenke znaša 292,79 EUR, tako da je dolžna prispevati znesek v višini 747,46 EUR. K znesku, za katerega je upravičenka oproščena plačila storitve, je dolžan prispevati zavezanec, ki je plačilno sposoben. Na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe v povezavi s pogodbo o preživljanju sta kot zavezanca k plačilu zneska, za katerega je oproščena plačila storitve upravičenka, dolžna prispevati tožnica in B.B. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da znaša prispevek tožnice 292,79 EUR. Tožnica ima namreč dohodke v višini 930,37 EUR, njena meja socialne varnosti je 508,63 EUR, plačilna sposobnost pa 421,74 EUR. Glede zavezanca B.B. pa prvostopenjski organ ugotavlja, da je njegova plačilna sposobnost 0,00 EUR in njegova oprostitev znaša 292,79 EUR. Ta zavezanec namreč ni plačilno sposoben in je v celoti oproščen doplačila storitve. K znesku, za katerega je oproščena upravičenka, tako lahko prispeva le tožnica.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi drugostopenjski organ med drugim navaja, da ne more upoštevati navedb tožnice, da je prvostopenjski organ nepravilno ugotovil dohodek zavezanca B.B. in skladno s tem nepravilno določil njegovo oprostitev pri plačilu storitve institucionalnega varstva. Na podlagi 9. člena Uredbe je oprostitev po tej Uredbi odvisna od naslednjih meril: vrednost opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve. V skladu z 11. členom Uredbe so ugotovljeni dohodek, dohodki in prejemki, ugotovljeni na način kot ga določa zakon za prejemnike denarne socialne pomoči, kolikor ta Uredba ne določa drugače. 27.a člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) določa, da se kot lastni dohodek upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil dohodek B.B. v višini 0,00 EUR, saj na podlagi njegove zahteve in drugih dokazil (bančnih izpiskov) ni mogoče ugotoviti, da bi imel kakršnekoli dohodke. Prihranki pa se po merilih Uredbe ne upoštevajo. Med merili, ki jih navaja Uredba, ni navedenih prihrankov. Zaradi tega je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da B.B. ni plačilno sposoben in ni dolžan prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za mamo.

Tožnica v tožbi navaja, da je vložila predlog prvostopenjskemu organu, da izda novo odločbo in ga utemeljila z dokazi o tem, da ima B.B. obsežno nepremičnino in premično premoženje, saj je s hčerko 4. 8. 2010 sklenil prodajno pogodbo, na podlagi katere ji je izplačal 50.000 EUR kupnine za odkup 1/4 deleža nepremičnine. Prav tako pa iz zapisnika CSD Domžale z dne 20. 8. 2010 izhaja, da je imel 30. 6. 2010 na bančnih računih 14.710,13 EUR. Kljub temu je dolžna še naprej plačevati storitev institucionalnega varstva le tožnica, B.B. pa je bil ponovno oproščen plačila soprispevka. Pojem plačilne sposobnosti, torej solventnosti, pomeni prav vsa sredstva, ki omogočajo izpolnjevanje plačilnih obveznosti, torej tudi prihranke. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je plačilna sposobnost - solventnost - opredeljena kot sposobnost poravnati svoje plačilne obveznosti, v nasprotju z izrazom insolventnost, ki je opredeljen kot nesposobnost poravnati svoje plačilne obveznosti, ker dolgovi presegajo vrednost premoženja oziroma kot nesposobnost, nezmožnost dolžnika sploh. Nobenega dvoma ni, da če nekdo razpolaga s približno 64.710,13 EUR (50.000,00 EUR za odkup deleža na nepremičnini in še 14.710,13 EUR gotovinskih prihrankov), ki jih porabi za svoje druge potrebe, da je plačilno sposoben in ne bi smel biti oproščen plačila prispevka storitve institucionalnega varstva za svojo mater. Uredba v 33. in 34. členu določa, da je zavezanec, ki je deloma ali v celoti oproščen plačila storitve institucionalnega varstva, dolžan takoj ali najpozneje v roku 15 dni po nastanku razlogov, sporočiti pristojnemu CSD vsako spremembo, ki bi lahko vplivala na obstoj pravice ali višine oprostitve. Če tega ne stori, je dolžan povrniti plačniku storitve razliko, ki je nastala zaradi spremenjenih okoliščin skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka spremembe. Če je bila zavezancu priznana oprostitev na podlagi lažnih dokazil ali lažnega prikazovanja dejanskega stanja, je tak zavezanec dolžan povrniti plačniku storitve vse stroške, ki so nastali v zvezi s priznanjem oprostitve, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in to od dneva, ko mu je bila pravica neupravičeno priznana. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo B.B. dolžan od 23. 4. 2010 dalje iz naslova plačila storitve institucionalnega varstva za upravičenko A.A. plačevati po 150,60 EUR mesečno, od 5. 11. 2010 pa po 146,40 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posamičnega obroka do dneva plačila ter navedene zneske izplačati tožnici, od pravnomočnosti te sodbe dalje pa sta dolžna zavezanca B.B. in tožnica soprispevati k storitvam institucionalnega varstva za upravičenko vsak do ene polovice, torej vsak po 146,40 EUR mesečno ter navedeno plačilo storitve nakazovati na TRR Doma starejših občanov Gornja Radgona. Zahteva tudi, da naj se toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in vrne organu prve stopnje v novo odločanje in tudi v tem primeru predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožba je bila sprva vložena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki pa se je s sklepom opr. št. XII Ps 883/2011-2 z dne 11. 4. 2011 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in zadevo odstopilo stvarno pristojnemu upravnemu sodišču. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more upoštevati navedb tožnice, da je prvostopenjski organ nepravilno ugotovil dohodek zavezanca B.B. in skladno s tem nepravilno določil njegovo oprostitev. Na podlagi 9. člena Uredbe je oprostitev odvisna od naslednjih meril: vrednost opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve. V skladu z 11. členom Uredbe so ugotovljeni dohodek, dohodki in prejemki, ugotovljeni na način kot ga določa zakon za prejemnike denarne socialne pomoči, kolikor ta uredba ne določa drugače. 27. a člen ZSV pa določa, da se kot lastni dohodek upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Skladno z navedenim je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dohodek B.B. v višini 0,00 EUR in tako na podlagi njegove zahteve za oprostitev, kakor tudi na podlagi drugih dokazil (bančnih izpiskov) ni mogoče ugotoviti, da bi imel kakšne dohodke. Prihranki pa se po merilih Uredbe ne upoštevajo. Zaradi tega B.B. ni plačilno sposoben in ni dolžan prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za mamo. Tožena stranka smiselno predlaga, naj se tožba zavrne.

Sodišče je v postopek kot stranki z interesom pritegnilo tudi A.A. in B.B., ki pa na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ B.B. v celoti oprostil prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva. Ugotovljeno je namreč bilo, da ni plačilno sposoben, ker ni bilo mogoče ugotoviti, da bi imel kakršnekoli dohodke. V obravnavni zadevi je med strankama sporno vprašanje, ali se v plačilno sposobnost posameznika štejejo tudi njegovi prihranki. Pri tem pa je po mnenju sodišča treba upoštevati, kaj pomeni plačilna sposobnost glede na določila Uredbe. V 6. točki 2. člena Uredbe je navedeno, da je plačilna sposobnost znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitve. Merila za določanje oprostitev so natančneje določena v poglavju II Uredbe. Po 9. členu Uredbe je oprostitev odvisna od naslednjih meril: vrednosti opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti, prispevka k plačilu storitve. Ugotovljeni dohodek je natančneje opredeljen v 11. členu Uredbe. V tem določilu je določeno, da so ugotovljeni dohodek, dohodki in prejemki, ugotovljeni na način kot ga določa zakon za prejemnike denarne socialne pomoči, kolikor za Uredba ne določa drugače. Za določitev meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka oprostitve samske osebe se upoštevajo njeni lastni dohodki in prejemki, v primerih družine pa dohodki in prejemki upravičenca oziroma zavezanca, skupaj z dohodki in prejemki njegovega zakonca ali osebe, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti (2. odstavek 11. člena Uredbe). Enajsti člen Uredbe se torej nanaša izključno na dohodke in prejemke in ne na prihranke. Nadalje je v 15. členu Uredbe navedena oziroma opredeljena plačilna sposobnost. V celotnem 15. členu je govora le o dohodkih, bodisi upravičenca bodisi zavezanca, kar zopet navaja k temu, da se prihranki ne upoštevajo. Iz citirane Uredbe torej ne izhaja, da bi se upoštevali pri plačilni sposobnosti tudi prihranki, to ne izhaja niti iz poglavja VI Uredbe, ki opredeljuje spremembe, ki vplivajo na višino oprostitve. Iz navedenih razlogov niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista mogla odločiti drugače kot sta odločila, zato je po vsem navedenem sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Po 4. odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zato je sodišče zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.