Jedro

Pritožbene trditve, da so policisti pristopili do obdolženca medtem ko je na bencinski črpalki kupoval bencin za svojo kosilnico in mu šele takrat predočili izmerjeno hitrost ter ga seznanili z očitkom storitve prekrška, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj v zvezi s temi navedbami v pritožbi ni z verjetnostjo izkazano, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

Omilitev stranske sankcije kazenskih točk zakonsko sploh ni mogoča. Ta možnost je bila namreč odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki se v tem delu uporablja od 1. 10. 2011.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni glede - pravne opredelitve prekrška tako, da se dejanje opisano pod točko I/1 izreka opredeli kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, - izreka sankcij tako, da se obdolžencu za prekršek pod točko I/1 izreka namesto globe v višini 250,00 EUR na podlagi 2. točke šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa izreče globa v višini 120,00 EUR in - odločitve o stroških postopka (III. točka izreka) tako, da se obdolženca na podlagi petega odstavka 144. člena Zakona o prekrških oprosti plačila stroškov postopka o prekršku.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki ga je storil s tem, da je 22. 7. 2021 ob 8.31 uri vozil osebni avtomobil znamke Renault, tip Twingo Wind reg. št. CE ... po regionalni cesti v naselju S. in pri tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje vozila na cesti v naselju za več kot 10 do vključno 20 km/h, saj je vozil s hitrostjo najmanj 62 km/h, in mu pod II. točko izreka na podlagi petega odstavka 46. člena ZPrCP izreklo globo v višini 250,00 EUR ter stransko sankcijo 3 kazenske točke za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Pod III. točko izreka je obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v znesku 90,00 EUR, v zvezi z morebitnimi in nadaljnjimi stroški pa odločilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom. Pod V. točko izreka je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), ki naj bi ga storil s tem, da je v istih časovnih in krajevnih okoliščinah kot pod točko I/1 izreka vozil osebni avtomobil brez veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, ker naj ne bi imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, in sicer na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov ustavljenega dela postopka pa odločilo, da ti bremenijo proračun (VI. točka izreka).

2. Zagovornica je zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti obdolženca za prekršek po 3. točki petega odstavka ZPrCP, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tudi glede tega prekrška postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podredno omili izrečeno kazen na način, da obdolžencu ne bo prenehala veljavnost vozniškega dovoljenja.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v pritožbeno izpodbijanem delu in pri tem ugotovilo, da je obdolženec v zagovoru v zvezi z očitkom prekrška prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje v naselju povedal, da se je tisti dan peljal od doma čez S., šel vmes še po bencin, da bi doma pokosil, nakar so ga ustavili policisti, mu predočili izmerjeno hitrost, ki je znašala 67 km/h, da mu je žal in da priznava prekršek prehitre vožnje. Iz nadaljnjega zagovora in navedb zagovornice po podanem zagovoru kot tudi iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi obdolženec v zvezi s prekrškom prekoračitve dovoljene hitrosti v naselju podal kakršnekoli drugačne trditve o okoliščinah samega prekrška. Tako trditve zagovornice v pritožbi, da so policisti pristopili do obdolženca medtem, ko je obdolženec na bencinski črpalki kupoval bencin za svojo kosilnico in mu šele takrat predočili izmerjeno hitrost in ga seznanili z očitkom storitve prekrška, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj v zvezi s temi navedbami v pritožbi ni z verjetnostjo izkazano, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Pri tem velja poudariti, da je bil obdolženec tako v vabilu z dne 3. 9. 2021 kot tudi pred samo podajo zagovora poučen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih sicer pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati (četrti odstavek 114. člena ZP-1) in da je pri zaslišanju bila navzoča tudi zagovornica.

5. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da meritev hitrosti oziroma policijski postopek z obdolžencem ni bil opravljen v skladu z določbami 16. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ker bi morali policisti neposredno po opravljeni meritvi hitrosti izmerjeno hitrost predočiti vozniku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi takih pomislekov niti obdolženec, niti zagovornica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nista izpostavila. Iz obdolžilnega predloga izhaja, da je v obravnavani zadevi hitrost vožnje obdolženčevega vozila bila izmerjena s stacionarnim merilnikom hitrosti znamke Multaradar CD, da je meritve hitrosti opravljal policist PPP C. D. M. in rezultate meritev sporočal policistu PPP C. F. M., ki je ustavil tudi osebni avtomobil z registrsko številko CE ..., kateremu je policist D. M. izmeril prekoračitev hitrosti vožnje, in ob zaustavitvi na najbližjem avtobusnem postajališču v Z. ugotovil, da vozilo vozi obdolženec, ki mu je izmerjena hitrost bila takoj predočena. V obravnavani zadevi tako ni šlo za izvajanje meritev hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti, ki sodi v kategorijo nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, kot je šlo v zadevi, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani obravnavalo pod opravilno številko PRp 189/2019, na katero se sklicuje zagovornica v pritožbenih navedbah. Tudi sicer to pritožbeno sodišče ne deli enakega mnenja kot ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi PRp 189/2019 z dne 5. 9. 2019, kar je podrobno obrazložilo v sodbah PRp 110/2020 z dne 23. 11. 2020, PRp 139/2021 in PRp 140/2021 z dne 23. 9. 2021, ter PRp 185/2021 in PRp 196/2021 z dne 17. 1. 2022. 6. Pri tem pa glede na trditve v pritožbi v zvezi s konkretno meritvijo izpostavlja, da so neutemeljene pritožbene trditve, da obdolžencu niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, ker ni imel možnosti neposredne preverbe pravilnosti pokazanega merilnega rezultata in dvom v pravilnost meritve. Obdolženec je namreč v zagovoru sam potrdil, da mu je bila izmerjena hitrost predočena in je tudi natančno izpovedal, da mu je bilo povedano, da je vozil s hitrostjo 67 km/h, pri tem pa ni podal nobenih navedb, ki bi kazale na to, da na samem kraju, kjer mu je bila predočena izmerjena hitrost, ni mogel ugovarjati izmerjeni hitrosti oziroma ni zatrjeval, da ni imel možnosti neposredne preverbe pravilnosti pokazanega merilnega rezultata. Glede na obdolženčev zagovor, navedbe v obdolžilnem predlogu ter zapisnik o postavitvi radarskega sistema in meritve hitrosti pod prilogo A4 spisa sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v pravilnost izmerjenega rezultata hitrosti vožnje obdolženčevega vozila ali izvedenega postopka meritev hitrosti in predočitve prekrška storilcu in je zato utemeljeno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je obdolženemu storitev očitanega prekrška prekoračitve hitrosti dovoljene hitrosti vožnje v naselju v celoti dokazana. Ob takih ugotovitvah pa so pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni aplikaciji materialnega prava neutemeljeni.

7. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 6. točki prvega odstavka 155. člena, ker naj bi se sodba opirala na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in da je v predmetni zadevi prišlo do kršitve enakosti pred zakonom, ker naj obdolženec ne bi bil obravnavan enako kot drugi morebitni kršitelji ali ne kršitelji. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč bil postopek meritve hitrosti in predočitve izmerjene hitrosti obdolžencu izveden v skladu z določbami Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, dokazi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pa niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zagotovljenih pravic. Kot je bilo poudarjeno zgoraj je namreč obdolžencu po lastnih trditvah hitrost vožnje bila predočena takoj po zaustavitvi in v zvezi s tem niti na kraju, kjer je bil ustavljen, niti kasneje tekom postopka o prekršku pred sodiščem prve stopnje na noben način ni ugovarjal. 8. Pravilno pa zagovornica izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo uporabiti drugi odstavek 2. člena ZP-1 in storilčevo ravnanje opredeliti kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP ter mu za storjeno kršitev izreči globo v višini 120,00 EUR. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F) je bila namreč določba 46. člena ZPrCP spremenjena tako, da je dejanje, kot se ga očita storilcu, opredeljeno kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in je zanj namesto globe v višini 250,00 EUR sedaj predpisana globa v višini 120,00 EUR, medtem ko stranska sankcija kazenskih točk ni bila spremenjena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je spremenilo v izreku izpodbijane sodbe navedeno pravno kvalifikacijo ter odločitev o izrečeni glavni sankciji - globi (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

9. Neutemeljen pa je nadaljnji pritožbeni predlog, da naj pritožbeno sodišče obdolžencu omili izrečeno stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu in mu namesto 3 izreče 2 kazenski točki za storjeni prekršek, ker bo tudi takšna kazen pri obdolžencu dosegla kaznovalni namen, hkrati pa bo preprečila izgubo vozniškega dovoljenja, saj je obdolženec očitani mu prekršek storil v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tak predlog, ki ga je zagovornica podala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavrnilo z obrazložitvijo, da posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek globe pod mejo predpisane z zakonom, ni našlo in da okoliščine, ki jih je storilec zatrjeval v zagovoru tj. da vozniško dovoljenje nujno potrebuje zaradi zagotavljanja skrbi za bolno mater pa tudi za sebe, ker je invalid in mu je vozniško dovoljenje bistvenega pomena, ker je slabega premoženjskega stanja in ker mu bo zaradi teh kazenskih točk prenehalo veljavnost vozniškega dovoljenja, ki ga zaradi objektivnih razlogov ne bi mogel več opravljati, niso tiste posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek sankcije pod mejo določene z zakonom. Čeprav navedeno drži, je potrebno v zvezi z omilitvijo izreka stranske sankcije kazenskih točk, kot ga predlaga zagovornica, primarno poudariti, da omilitev te stranske sankcije zakonsko sploh ni mogoča. Ta možnost je bila namreč odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki se v tem delu uporablja od 1. 10. 2011. Tako ne glede na razloge, s katerimi zagovornica v pritožbi utemeljuje tak predlog, slednjemu ni mogoče slediti.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih zagovornica navaja, da obdolženec nima sredstev za plačilo sodne takse, ker prejema le nadomestilo za invalidnost in socialno pomoč v skupnem znesku 360,00 EUR mesečno in prosi, da sodišče obdolženca oprosti obveznosti plačila sodne takse, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se v spisovnem gradivu nahaja odločba, s katero je bila obdolžencu odobrena brezplačna pravna pomoč, zaradi česar je tudi v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, saj tretji odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da je plačila sodnih taks oproščena stranka za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Ker pa je bilo z odločbo o brezplačni pravni pomoči ugotovljeno, da bi s plačilom stroškov postopka bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje, je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi tudi v delu, v katerem zagovornica predlaga oprostitev ostalih stroškov postopka in na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 obdolženca oprostilo plačilo vseh stroškov postopka o prekršku.