Up-375/01 - 5

11.9. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. septembra 2000 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 258/2000 z dne 19. 6. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 994/98 z dne 8. 9. 2000 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 109/96 z dne 7. 1. 1998 se ne sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za razveljavitev sklepov disciplinskih organov pritožnikovega delodajalca, na podlagi katerih je pritožniku zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev sodišča prve stopnje v pretežnem delu potrdilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi pritožnikovo revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22. in 155. člena Ustave. Meni, da so vse očitane mu disciplinske kršitve zastarane in da z očitanimi mu ravnanji delodajalcu ni nastala nikakršna škoda oziroma ni bil moten delovni proces. Poleg tega zatrjuje, da je bil spoznan za odgovornega za disciplinske kršitve, določene v splošnem aktu delodajalca, ki v času, ko naj bi bile kršitve storjene, sploh še ni veljal. Zatrjuje tudi, da sodišča niso izvedla predlaganih dokazov in sicer zlasti niso zaslišala prič dr. C. C. in dr. Č. Č.

3.Z navedbami, da so disciplinske kršitve, za katere je bil spoznan za odgovornega, zastarale, da ni delodajalcu nastala nikakršna škoda oziroma da ni bil moten delovni proces in da so očitane mu kršitve določene v splošnem aktu delodajalca, ki v času njihove domnevne storitve še ni veljal, zatrjuje pritožnik zmotno uporabo materialnega prava oziroma nasprotuje ugotovitvam sodišč glede dejanskega stanja. Takšne navedbe ne utemeljujejo ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, bilo nesprejemljivo z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnik ne izkaže, prav tako pa ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Z vidika kršitve človekovih pravic bi lahko bile relevantne kvečjemu navedbe pritožnika, da sodišče ni izvajalo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič. Člen 22 Ustave, ki pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, namreč vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Na podlagi te določbe lahko tako Ustavno sodišče v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Vendar pa to ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V takšnem primeru zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo drugim dokaznim predlogom. Da v obravnavanem primeru sodišče te svoje obveznosti ne bi storilo pritožnik niti ne zatrjuje in še manj izkaže. To pa pomeni, da je tudi ta njegov pritožbeni očitek neutemeljen.

4.Pritožnikovega očitka, da sta bili z izpodbijano sodbo kršeni določbi četrtega odstavka 15. člena in 155. člen Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjeni določbi pa to nista.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan