Jedro

Dolžnik, ki obveznost plača, ima do drugih dolžnikov regresni zahtevek, katerega višina je odvisna od notranjega razmerja med dolžniki. Tožnik bo lahko na podlagi tretjega odstavka 56. člena ZZZDR od toženke zahteval polovico tega, kar bo plačal na račun dolga iz skupnega premoženja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je upravičen do regresnega zahtevka šele če in ko bo plačal upnikom dolg, ki je nastal v zvezi s skupnim premoženjem toženke in njegovega pokojnega očeta. Regresni zahtevek ne more nastati pred izpolnitvijo obveznosti, iz katere izhaja.

Vlaganja sredstev tekom trajanja zakonske ali izvenzakonske skupnosti ima za posledico nastanek skupnega premoženja, višina vlaganj pa se odrazi na deležu na skupnem premoženju. Režim urejanja premoženjskih razmerij med zakonci, enako med izvenzakonskimi partnerji, je kogentne narave, tako da drug do drugega v zvezi s premoženjem, ki je skupno, nimata zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, pač pa le iz naslova skupnega premoženja ter regresne zahtevke iz naslova plačila dolgov, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se stroškovni del odločbe (točka III izreka) spremeni tako, da se znesek 4.307,81 EUR nadomesti z zneskom 4.723,24 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 155,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 154.854,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 dalje do plačila in za plačilo 16.229,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve vloge z zvišanjem tožbenega zahtevka (3. 8. 2018) dalje do plačila (točka II odločbe sodišča prve stopnje) ter naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki povrniti 4.307,81 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V točki I izreka je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se pritožuje zoper II. in III. točko prvostopenjske odločbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa razveljavi izpodbijani del odločbe in zadevo vrne v ponovno sojenje, obakrat pa naj stroške postopka prisodi v breme tožene stranke. Meni, da je zmotna odločitev, da je tožba preuranjena, po podrejeni pravni podlagi pa da je nastopilo zastaranje, poleg tega je sodišče spregledalo delno pripoznavo tožbenega zahtevka. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo precej natančno priznala, da je dolžna vrniti del posojila, ki je bil porabljen za skupno premoženje in povedala je, da je bilo za obnovo nepremičnin po njenem porabljenih največ 25.000,00 EUR. V vlogi z dne 21. 10. 2018 pa je priznala, da je bilo v nepremičnino vloženo 2.000,00 EUR, s čimer je pripoznala svoj dolg 1.000,00 EUR. To pomeni, da je sodba obremenjena z delno napačno ugotovljenim dejanskim stanjem. Čeprav tožnik dosojenega zneska še ni nakazal na nek račun, tožba ni preuranjena, saj je dolg dejansko plačal s tem, ko so mu dediči pokojnega M. J. blokirali vse njegovo premoženje. Ker s premoženjem ne more razpolagati, gre za hujši poseg v njegov položaj, kot bi poseglo dejansko plačilo dolga. S prepovedjo odtujitve in obremenitve vseh njegovih nepremičnin so si upniki že prisvojili oziroma so mu odvzeli vse premoženje ravno zaradi terjatve, ki je predmet tega postopka in katere solidarna dolžnica je tudi toženka. Razen tega sredstev na kakšen transakcijski račun niti ne more nakazati, saj dediči po pokojnem M. J. še niso znani, ker zapuščinski postopek še ni zaključen. Kljub formalnemu lastništvu nepremičnin je brez sredstev in dolga ne more plačati. Tožbo je vložil, da bi preprečil morebitno zastaranje, sodišče pa je spregledalo, da se je dejstvo, da sta parceli št. 3159 in 3160 k. o. ... skupno premoženje toženke in pokojnega T. J., ugotovilo šele 6. 8. 2014, to je s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1697/2009. Pred tem datumom ni mogel začeti teči zastaralni rok zaradi vrnitve vlaganj, saj skupnega premoženja sploh še ni bilo in se zanj ni vedelo. Vloga z dne 10. 10. 2018 ni bila podana prepozno, pač pa znotraj petletnega zastaralnega roka.

3. Toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila. Navedbe o pripoznanju tožbenega zahtevka so protispisne, izpodbijana sodba pa pravilna, zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Predlaga pritožbenemu sodišču, naj poleg že dosojenega zneska prisodi še dodatne stroške postopka v znesku 2.178,51 EUR ter prizna nadaljnje stroške pritožbenega postopka. Manjka zavrnilni del izreka o stroških in odločitev o stroških postopka ni obrazložena, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stroške je treba obračunati od vrednosti spora 171.084,06 EUR, zato je toženka v skladu z Odvetniško tarifo (OT) upravičena do povračila nagrade odvetniku v znesku 4.943,88 EUR (1.740 odvetniških točk x 0,459 EUR). Vsaj od nagrade za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo je upravičena tudi do povračila 22% DDV-ja. Pripadajo ji tudi priglašeni potni stroški, in sicer za odvetnika trikrat po 161,32 EUR za pot S. - B. - S., sama pa dvakrat po 311,54 EUR za pot iz Š. v B. in nazaj. Priglaša tudi sodne takse za fotokopiranje v znesku 92,40 EUR. Celotni stroški postopka tako znašajo 6.486,32 EUR. Priglaša stroške za pritožbo.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke. Podatek o izračunu stroškov postopka se nahaja na list. št. 89 spisa. Ob vložitvi odgovora na tožbo je bila vrednost spora 154.854,00 EUR. Za pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2018 bi bili stroški lahko največ 1.275 odvetniških točk, za narok 14. 12. 2018 največ 850 odvetniških točk, vloga z dne 9. 12. 2018 je bila prepozna in procesno nedopustna, zato toženka za to vlogo ni upravičena do povračila stroškov. Neutemeljen je tudi zahtevek za povračilo potnih stroškov toženke, ki ni ugovarjala krajevne pristojnosti in mora iti v njeno breme, če živi več 100 km stran od sodišča. Stroškov za plačilo DDV-ja tožena stranka ni priglasila.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba toženke.

O tožnikovi pritožbi

7. V postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1697/2009-I, ki je tekel zaradi ugotavljanja skupnega premoženja toženke in sedaj pokojnega očeta tožnika T. J., je bilo ugotovljeno, da v skupno premoženje sodita tudi nepremičnini parc. št. 3159/0 in parc. št. 3160/0, obe do deleža 682783/1120000, ter da sta bili nepremičnini pridobljeni tudi s sredstvi, ki si jih je T. J. izposodil. Da si je T. J. denar sposodil, je v postopku P 1697/2009-I toženka sama izpovedovala. Skladno z drugim odstavkom 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ureja razmerje med zakonci in upniki, zakonca za vse obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem, upnikom odgovarjata solidarno. Tako toženka skupaj z mld. tožnikom (kot dedičem po pokojnem T. J.) upnikom solidarno odgovarja za dolgove, nastale v zvezi s premoženjem, za katerega je pravnomočno ugotovljeno, da sodi v skupno premoženje nje in pokojnega očeta tožnika. To pomeni, da lahko upniki za povračilo celega dolga terjajo enega ali drugega ali pa oba skupaj.

8. Medsebojna razmerja zakoncev v zvezi z njunim skupnim dolgom pa ureja tretji odstavek 56. člena ZZZDR: zakonec ima pravico terjati drugega zakonca za povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba, plačal več kot znaša njegov del dolga. Enako določa prvi odstavek 404. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja pravice izpolnitelja solidarne obveznosti: od vsakega sodolžnika ima pravico zahtevati povrnitev dela obveznosti, ki odpade nanj. To zato, ker z izpolnitvijo obveznosti ugasne le razmerje med upnikom in dolžnikom, notranje razmerje med več dolžniki pa ostane. Dolžnik, ki obveznost plača, ima do drugih dolžnikov regresni zahtevek, katerega višina je odvisna od notranjega razmerja med dolžniki.1 Na mld. tožnika (dediča po pokojnem T. J.) glede na pravnomočno odločitev o enakih deležih toženke in T. J. na skupnem premoženju odpade polovica v zvezi s skupnim premoženjem nastalega dolga. Zato bo lahko na podlagi tretjega odstavka 56. člena ZZZDR od toženke zahteval polovico tega, kar bo plačal na račun dolga iz skupnega premoženja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je upravičen do regresnega zahtevka šele če in ko bo plačal upnikom dolg, ki je nastal v zvezi s skupnim premoženjem toženke in njegovega pokojnega očeta. Regresni zahtevek ne more nastati pred izpolnitvijo obveznosti, iz katere izhaja.

9. Prepoved odtujitve in obremenitve tožnikovih nepremičnin, čeprav je bila izdana z začasno odredbo na predlog upnikov, ni izpolnitev dolga. V primeru denarnega dolga predstavlja pravilno izpolnitev le plačilo. Da tožnik upnikom (še) ni nič plačal, ni sporno.

10. Vsi potencialni dediči po upniku pravdnih strank M. J. so, dokler ne bo dediščina po njem razdeljena, upniki. Z zapuščino dediči do delitve upravljajo in z njo razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju); so v dediščinski skupnosti. Dolžnik lahko dolg izpolni kateremukoli dediču in bo prenehalo razmerje med tožnikom in toženko kot dolžnikoma na eni strani ter dediči po pokojnem upniku M. J. na drugi strani (ostalo pa bo notranje razmerje med pravdnima strankama - dolžnikoma).

11. Višje sodišče pritrjuje tožniku, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve ni mogla nastati pred pravnomočno odločitvijo sodišča o obsegu skupnega premoženja toženke in pokojnega T. J. ter deležih na skupnem premoženju. Pred tem ni bilo jasno kaj, če sploh kaj, sodi v skupno premoženje tožnikovega očeta in toženke in kakšni so njuni deleži na premoženju, zato tudi ni bilo znano, ali ima tožnik do toženke kakšno terjatev v zvezi s skupnim premoženjem. Dokler ni jasno točno kakšna terjatev in nasproti komu obstoji, rok za zastaranje terjatve ne more začeti teči. 12. Kljub temu pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in naslova neupravičene obogatitve materialnopravno pravilna. Na tej pravni podlagi temelječa tožba je namreč nesklepčna. Vlaganja sredstev tekom trajanja zakonske ali izvenzakonske skupnosti ima za posledico nastanek skupnega premoženja, višina vlaganj pa se odrazi na deležu na skupnem premoženju. Režim urejanja premoženjskih razmerij med zakonci, enako med izvenzakonskimi partnerji, je kogentne narave, tako da drug do drugega v zvezi s premoženjem, ki je skupno, nimata zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, pač pa le iz naslova skupnega premoženja ter regresne zahtevke iz naslova plačila dolgov, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem.

13. Pripoznava je toženčeva izjava, da je tožbeni zahtevek (delno) utemeljen. Biti mora izrecna, nedvoumna in brezpogojna. Take izjave toženka nikoli tekom tega postopka ni dala. Tožbenemu zahtevku se ves čas upira, priznava le, da je nekaj posojenega denarja T. J. porabil za njuno skupno premoženje. To je le eno od pravno relevantnih dejstev ne pa pripoznava dela zahtevka. Da je pripravljena tožniku kaj plačati iz tega naslova, toženka ni navajala. Pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave niti glede dela tožbenega zahtevka ni.

14. Ker niso podani ne v tožnikovi pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je treba tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje o glavni stvari (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke

15. Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora zaradi neuspeha v postopku tožnik povrniti potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) toženki. Kako je stroške sodišče odmerilo, pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Le člene ZPP, ki govorijo o stroških postopka, je prepisalo, nato pa navedlo, da mora tožeča stranka, ker v pravdi ni uspela, toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo na 4.307,81 EUR, razvidni pa so iz stroškovnika na list. št. 89. Na stroškovniku v spisu ni označeno katere in koliko stroškov od priglašenih sodišče priznava, zato preizkus stroškovne odločitve ni mogoč. S tem je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je sodišče druge stopnje lahko odpravilo samo, saj ima pri stroškovni odločitvi enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče. O stroških postopka se odloča brez izvedbe naroka. Višje sodišče je višino stroškov samo odmerilo.

16. Ob vložitvi tožbe in odgovora na tožbo je bila vrednost spornega predmeta 154.854,33 EUR, zato je bil pooblaščenec toženke za sestavo odgovora na tožbo po tar. št. 19 OT upravičen do 1.600 točk. Ob vložitvi prve pripravljalne vloge je bila vrednost spornega predmeta že 171.084,06 EUR in se za to vlogo prizna 1.700 točk po tar. št. 19 OT, za pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2018 - 1.275 točk, za pripravljalno vlogo 9. 12. 2018 pa 850 točk. Pripravljalna vloga z dne 9. 12. 2018 vsebuje materialnopravna stališča tožene stranke in umik nekaterih dokaznih predlogov, oboje je dopustno podati do konca glavne obravnave, zato ne gre za prepozno vloženo vlogo. Za narok 23. 10. 2018 se prizna 425 točk, ker se dokazi niso izvajali, obravnavala so se le procesna vprašanja (tretji odstavek tar. št. 20 OT), za odsotnost iz pisarne za čas potovanja 120 točk (četrti odstavek 6. člena OT), za obravnavo 14. 12. 2018 - 1.700 točk (prvi odstavek tar. št. 20) in za odsotnost iz pisarne 120 točk. Vse skupaj je to 7.790 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 3.615,96 EUR. Za pregled spisov in odsotnost iz pisarne zaradi pregleda spisov odvetniku toženke stroški ne gredo; vse vloge so bile vročene pooblaščencu toženke in bi jih morala toženka ali njen prvi pooblaščenec predati novemu pooblaščencu, ne pa da si jih ta kopira na račun tožnika. Iz enakega razloga sodišče tudi ne prizna priglašenih stroškov sodne takse za fotokopiranje. Od priznane nagrade odvetniku je sodišče skladno z 11. členom OT za izdatke priznalo 2% od vrednosti storitve do 1.000 točk (to je 9,18 EUR), od presežka (to je 6.790 točk) pa 1%, kar znaša 31,17 EUR. Povrnitev DDV-ja je tožena stranka uveljavljala v odgovoru na tožbo, zato ga je sodišče priznalo le za to odvetniško opravilo, in sicer v znesku 161,56 EUR. Pooblaščenec toženke in toženka sta upravičena do povračila potnih stroškov za prihod na narok, in sicer pooblaščenec iz S. v B. in nazaj dvakrat po 161,32 EUR, toženka pa za prihod iz Š. v B. in nazaj dvakrat po 311,54 EUR. Upravičenosti do pristopa na narok stranki ni mogoče oporekati, saj gre za eno temeljnih procesnih jamstev. Priznani stroški prvostopenjskega postopka tako znašajo 4.723,24 EUR.

17. Po ustaljeni sodni praksi izreki o stroških postopka ne vsebujejo zavrnilnega dela. To je razumljivo, saj so stroški postopka stranska terjatev in torej sodišče v odločitvi o stroških ne odloči o tožbenem zahtevku, ki mora biti točno določen, medtem ko se stroški postopka ne priglašajo v točno določenem znesku. Zato sodišče z opustitvijo zavrnilnega dela izreka ni zagrešilo nobene procesne kršitve, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava.

O stroških pritožbenega postopka

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

19. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo in odgovorom na pritožbo toženke ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa je skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povračila stroškov za pritožbo zoper stroške postopka. Ker je uspela v znesku 415,43 EUR (4.723,24 EUR - 4.307,81 EUR), je višje sodišče pri odmeri kot vrednost spornega predmeta vzelo 415,43 EUR in za sestavo pritožbe priznalo 200 točk, kar ob vrednosti točke ob odmeri 0,6 EUR znaša 120,00 EUR. Upravičena je še do 2,40 EUR pavšala za materialne stroške (11. člen OT) ter 33,00 EUR plačane takse za pritožbo. Za odgovor na tožnikovo pritožbo višje sodišče toženki odvetniških stroškov ni priznalo, ker v odgovoru na pritožbo le povzema potek postopka in ponavlja svoja že večkrat v postopku izražena stališča (155. člen ZPP). Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15 dnevni rok za plačilo stroškov pritožbenega postopka. Če v postavljenem roku ne bodo plačani, bo tožnik prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Gl. komentar A. Polajnar Pavčnik k 404. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2003.