Jedro

Razlog za zapustnikovo zmoto bi lahko bilo dejstvo, da ne bi vedel, da je tožnik posojilo vrnil, kar bi moral dokazati tožnici. Dejstvo, da toženec ne more predložiti zadolžnice, ne pomeni dokaza, da je bilo posojilo vrnjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je oporoka zapustnika N. T., po katerem vodi zapuščinski postopek Okrajno sodišče v Velenju, pod opr. št. D 395/2005, neveljavna. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.329,45 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da listina z dne 29.6.2003, ki jo je zapustnik lastnoročno napisal in podpisal, izpolnjuje pogoje za veljavno lastnoročno oporoko v smislu 63. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 12/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD). Ocenilo je, da tožnik ni uspel dokazati neveljavnosti oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (2. odst. 59. čl. ZD) in tudi ne, da so oporočna razpolaganja neveljavna, ker je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih (da je toženec tožniku kupil stanovanje v Ljubljani), ki so ga nagnila k takim razpolaganjem (3. odst. 60. čl. ZD).

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da ni pravilno postavil tožbenega. Sklicuje se na sodno prakso, ki nima pomislekov v zvezi z veljavnostjo zahtevkov na ugotovitev neveljavnosti oporoke (odločbe opr. št. II Ips 561/95, II Ips 379/2004, opr. št. I Cp 1235/2004). V nadaljevanju graja, da je sodišče prve stopnje, ki se je spustilo v dokazno oceno nerazsodnosti in zmote zapustnika, dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Poudarja, da je dokazal, da sta z ženo sama poravnala vse obroke za stanovanje in da v letu 1993 izročen znesek 8.000,00 DEM, ki mu ga je dal toženec, ni bil dan z namenom nakupa stanovanja (dan je bil v poslovne namene). Vztraja, da je posojilo vrnil in je lahko razlog za zapustnikovo zmoto tudi dejstvo, da zapustnik ni vedel, da je posojilo vrnil. V zvezi z vrnitvijo posojila se sklicuje na uničenje zadolžnice, ki vzpostavlja domnevo, da je bil dolg vrnjen in bi jo tožena stranka morala izpodbiti. Sodišče napačno povzema pričanje R. T., ki je z gotovostjo izpovedala, da z možem nista prejela ničesar v zvezi z nakupom stanovanja v Ljubljani. Sodišče tožniku glede vračila dolgov ni pustilo, da bi ga pojasnil in prepovedi postavljanja vprašanj tudi ni navedlo na zapisnik. Kršilo je materialnoprocesno vodstvo, saj ni mogel vedeti, da sodišče uničenje zadolžnice in posledično nezmožnost predložitve le te, ne šteje kot zadosten dokaz za vrnitev posojila. Posledično je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ker je nepravilno uporabilo 285. čl. ZPP. Hkrati mu je odvzelo možnost izpovedati o bistvenih dejstvih in je kršilo tudi načelo kontradiktornosti postopka (8. točka. 2. odst. 339. čl. ZPP). V nadaljevanju pritožbe poudarja, da v konkretnem primeru sporna listina ni oporoka in niza razloge za tako stališče. Poudarja, da iz besedila sporne „oporoke“ ni razvidno, da je šlo za oporoko in tudi ne, da gre za razpolaganje s premoženjem po smrti zapustnika. Glede navedb prič, prisotnih pri nastanku sporne „oporoke“, navaja, da so, v skladu s procesnim vodstvom (zahtevo sodišča), uporabljale besede oporoka oziroma sopomenko te besede. Sodišče prve stopnje je očitno ugotovilo zapustnikovo pravo voljo, namreč da premoženje na dediča preide takoj in ne šele po njegovi smrti in bi zato moralo šteti, da gre za pravni posel med živimi. Obrazložitev sodbe je sama s sabo v nasprotju, vsaj po eni strani navaja, da je imel zapustnik s sporno listino namen razpolagati s svojim nepremičnim premoženjem za čas po svoji smrti, po drugi pa pojasnjuje, da je imel predstavo, da bo lastninska pravica prešla takoj. Razen besedila sporne oporoke pa tudi drugi izvedeni dokazi kažejo, da ni šlo za oporoko, saj se sicer pravdni stranki v letu 2005, torej dve leti po nastanku sporne oporoke, ne bi dogovarjali o načinu razdelitve premoženja. Izročilna pogodba 6.7.2008, sestavljena le nekaj mesecev pred smrtjo zapustnika, ni veljavna zaradi pomanjkljivosti v obliki in odsotnosti podpisa tožnika. Zapustnikova žena, ki je bila sopodpisnica sporne oporoke, listine ni štela za oporoko, saj je pričam V. V. in M. T. razlagala, da se morata pravdni stranki glede premoženja še dogovoriti. Tudi zapustnik sam je v enem zadnjih pogovorov izrecno izjavil, da listina, ki jo je podpisal ni veljavna, ker ni bila notarsko overjena. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka oblikovati zahtevek na razveljavitev oporoke (zaradi zatrjevane nerazsodnosti zapustnika oziroma zmote). Dopuščanje oblikovanja takšnih tožbenih zahtevkov (zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke) v sodni praksi (zaradi nedoslednosti pri zakonskem urejanju neveljavnosti pogodb, ki kot neveljavne pogodbe šteje tako nične pogodbe kot izpodbijane pogodbe) ne pomeni, da je zahtevek pravilno oblikovan. Odločba opr. št. II Ips 561/95, na katero se sklicuje v oporo trditvi, da je zahtevek pravilno oblikovala, se nanaša na „neveljavnost izročilne pogodbe zaradi zmote, ki vsebuje tudi dajatveni del zahtevka“. V zadevi opr. št. II Ips 379/2004 (tožbeni zahtevek meri na ugotovitev neveljavnosti dela zapisanega besedila) pa se sodišče z vprašanjem pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka, ni ukvarjalo. Ne gre za primerljive zadeve. Zadeve opr. št. I Cp 2535/2004 ni v obstoječi sodni praksi in je tožeča stranka tudi ni predložila. Sicer pa je sodišče prve stopnje, kot ugotavlja pritožnik sam, o tožbenem zahtevku, kljub stališču, da ni pravilno oblikovan, meritorno odločalo.

Ob preizkusu pravilnosti odločitve v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti po 1. odst., niti po 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in le ti niso sami s sabo v nasprotju, kot bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je listino 29.6.2003 lastnoročno napisal in podpisal zapustnik, pravno pravilno opredelilo, da gre v predmetni zadevi za lastnoročno oporoko, ki jo ureja 63. čl. ZD. Tožnik, ki je s tožbo uveljavljal oblično pomanjkljivost, ker sporne listine ni podpisal oporočitelj, je to svojo trditev med postopkom (obravnava 16.6.2008) umaknil. Res je eden od pogojev, da je nek zapis mogoče šteti za oporoko, da mora iz izražene volje zapustnika izhajati, da gre za oporoko, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v njegovo (pravilno) stališče, da je bila zapustnikova volja usmerjena v sestavo oporoke. V zapisu 29.6.2003, ki ga sodišče prve stopnje opredeli kot oporoko, je zapustnik določil dediča vsega svojega nepremičnega premoženja (toženca) in volilojemnika (tožnika). Tudi priče, ki so se na oporoki, čeprav to na veljavnost oporoke ne vpliva, podpisale in so opisale tudi okoliščine, v katerih je zapustnik sestavljal oporoko, so potrdile, da je pred njimi izjavil, da je to njegova oporoka. Iz zapisnika z obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje zasliševalo „oporočne priče“ ni razvidno, kot trdi pritožnik, da so „na zahtevo sodišča uporabljale besede oporoka oziroma sopomenka“. Nasprotno, priča F. C. (obravnava 10.5.2007), je izrecno potrdila, da je zapustnik hotel napraviti oporoko. Omenjena priča je povedala, da jih je zapustnik zaprosil, da pridejo nekaj podpisati: „ker se slabo počuti in ima namen napraviti testament, da se kasneje ne bodo kregali“. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z natančnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da vsebina omenjene listine izraža voljo zapustnika, da s svojim nepremičnim premoženjem razpolaga po smrti in ne gre za pravni posel med živimi, kot trdi pritožnik. Čeprav zapis 29.6.2003 ni naslovljen kot oporoka in ne uporablja besede „zapuščam“ temveč „prepuščam“, velja za oporoko. Zaradi zapisa, da si je zapustnik izgovoril kuhinjo, spalnico in stranišče, kar sodišče prve stopnje pripisuje nepravilnemu razumevanju prehoda lastninske pravice, ne gre za pravni posel med živimi. Ne glede na to pa pritožbeno razlogovanje in dokazovanje, da je iz besedila sporne oporoke jasno razvidno, da gre za pravni posel med živimi, kar uveljavlja tožnik prvič v pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP). Pritožnik v pritožbi namreč ne pojasni (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde tega ni trdil že prej. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila „volja zapustnika, da premoženje na dediče preide takoj“ kot prikazuje pritožnik, temveč je zapis v oporoki, s katerim si je zapustnik pridržal posamezne prostore v hiši, pripisalo zapustnikovemu nerazumevanju prehoda lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno stališče, ki ga je tudi ustrezno obrazložilo, da je bila volja zapustnika usmerjena v sestavo oporoke in si z zapisom „zmotne predstave zapustnika“ ne prihaja samo s sabo v nasprotje. Sporno listino je sodišče prve stopnje štelo za oporoko, kar je tudi ustrezno obrazložilo (5. stran, 6. stran sodbe) in za drugačne pritožbene trditve v razlogih sodbe ni podlage.

Bistveno je, da je zapustnik štel zapisano izjavo za oporoko in ni pomembno, kako je zapisano izjavo ocenjevala njegova žena. Ravno tako ni pomembno kasnejše dogovarjanje glede premoženja (kasneje sklenjena izročilna pogodba, ki zaradi obličnostnih pomanjkljivosti ni veljavna). Ne gre za odločilna dejstva in zato sodišče prve stopnje, ki se do njih ni opredelilo, ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa se je tožnik na izročilno pogodbo skliceval v dokaz trditvi, da zapustnik zapisa 29.6.2003 ni sam napisal in podpisal, pri čemer kasneje ni vztrajal. Ob ugotovitvi, da zapis izpolnjuje obličnostne pogoje za veljavnost lastnoročne oporoke (63. čl. ZD), je treba pritožniku odgovoriti še na pritožbeno vztrajanje, da je oporoka neveljavna, ker je bil oporočitelj v zmoti, da je toženec tožniku kupil stanovanje. S tožbo je sicer tožnik uveljavljal kot razlog neveljavnosti oporoke tudi nerazsodnost oporočitelja zaradi psihične bolezni, ki po presoji sodišča prve stopnje ni podan. Pritožnik obrazloženo ne nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, zakaj ocenjuje, da izvedeni dokazi (predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke je tožnik umaknil) ne dokazujejo oporočiteljeve nerazsodnosti ob sestavi oporoke. Pritožnik pa nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ni dokazal zmote oporočitelja. Ob (neizpodbijanem) dejstvu, da je toženec tožniku (pred njunimi starši) v letu 1993 izročil 8.000,00 DEM, kar vrednostno ustreza stanovanju, ki ga je tožnik plačal v letu 1991, sodišče druge stopnje nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je zapustnik z zapisom „da je sin N. kupil sinu B. stanovanje...“ štel, da tožnik dedno opravljen. Razlog za zapustnikovo zmoto, kot navaja pritožnik sam, bi lahko bilo dejstvo, da zapustnik ne bi vedel, da je tožnik posojilo (kot trdi) vrnil, kar bi moral dokazati tožnik. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku imelo zadostno podlago za ugotovitev, da tožnik ni dokazal vračila denarja. Dejstvo, na katerega se pritožnik sklicuje, da toženec ne more predložiti zadolžnice (potrditvi tožnika je toženec zadolžnico uničil ob vračilu denarja, potrditvi toženca pa mu je bila zadolžnica odsvojena), ne pomeni, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, dokaza, da je bilo posojilo vrnjeno. Vrnitev zadolžnice ureja 298. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ), pred uveljavitvijo OZ pa jo je urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki je imel smiselno enako določbo v 323. členu. Domneva, da je obveznost izpolnjena, nastopi, če je upnik dolžniku zadolžnico vrnil, česar pa tožnik (dolžnik) ne trdi. Nasprotno, trdi, da je bila ob vrnitvi posojila zadolžnica uničena, zato bi, glede na določbo 2. odst. 298. čl. OZ (prej 2. odst. 323. čl. ZOR) imel od upnika pravico zahtevati, da mu izda javno overjeno listino, da je obveznost prenehala. Podlage za drugačno pritožbeno razlogovanje tudi ni v komentarju OZ, na katerega se sklicuje (Komentar Nine Plavšak, stran 353). Tudi v komentarju je zapisano, da domneva, da je obveznost izpolnjena, velja, če je upnik dolžniku vrnil zadolžnico. Dokazno breme torej ni bilo na strani toženca, kot zmotno trdi pritožnik. Podatki zapisnika z obravnave, na kateri je bil tožnik zaslišan (ni razvidno, da bi imel pripombe na zapisnik – 4. odst. 124. člena ZPP) ne potrjujejo pritožbene trditve, da mu sodišče prve stopnje ni dopustilo pojasnjevanja in dokazovanja vračila denarja. Materialnoprocesno vodstvo (285. čl. ZPP) si pritožnik očitno preširoko razlaga, saj ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno poučevati o materialnopravnem pomenu „uničenja zadolžnice“ in posledično sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Če pritožnik zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o pomenu uničenja zadolžnice kakšnih dokazov ni predlagal (v pritožbi ne pove, katere dokaze bi še ponudil), ne more to prevaliti na sodišče in mu očitati neustrezno materialno procesno vodstvo. Dvom v vrnitev posojila pa je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi z izpovedbo tožnikove žene o finančni krizi v letu 1994, ko si je toženec sposodil še 5.000,00 DEM. Za odločitev ni pomembna višina zneska in tudi ne kako je bilo z njegovo vrnitvijo in zato ni pomembno, kaj je tožnikova žena v zvezi s tem izpovedovala (pritožbena graja napačnega pomena izpovedbe priče R. T.). Ne glede na to pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zapustnik znesek 5.000,00 DEM omenil tudi v oporoki in to poleg zapisa „o nakupu stanovanja“.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, in je odločitev o njihovi zavrnitvi vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).