Jedro

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 54/06, 37/06 - sklep US in 134/06 – odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10. 2007; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo tožniki nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke v tem primeru pravilna in zakonita in da je zanjo navedla utemeljene razloge. Pritrdilo je stališču tožene stranke, da so izjave polnoletnih tožnikov glede potovanja družine v Slovenijo nasprotujoče si in da so ta nasprotja tako velika, da jih ni mogoče razumno pojasniti, zato je soglašalo s presojo tožene stranke, da gre za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka zaradi njune splošne neverodostojnosti, kar pa je razlog za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem azilnem postopku na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Poleg tega pa je tožnik tudi zamolčal, da je za azil zaprosil tudi že na Švedskem, dejal je le, da je to storil v Nemčiji in v Belgiji. Pojasnilo je tudi, zakaj kljub predlogu tožnikov ni opravilo glavne obravnave.

Zoper prvostopno sodbo se tožniki pritožujejo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje. Trdijo, da so neskladnosti v izjavah posledica utrujenosti, nepozornosti in nekoncentriranosti, in da zato ni mogoče zaključiti, da niso izkazali splošne verodostojnosti. Tožnica nima prostorske orientacije in se ni popolnoma skoncentrirala, ko je opisovala njihovo pot, ker jo je skrbelo za otroka. Pravilna je pot, ki jo je opisal tožnik. Ta pa je takoj po ilegalnem prihodu po kopnem v Slovenijo preko Hrvaške vprašal prvega človeka, kje je policijska postaja, na poti tja jih je srečala policija in takoj so zaprosili za azil. Kljub neskladjem in njihovem predlogu pa sodišče ni razpisalo glavne obravnave in ni razčistilo dejanskega stanja, torej je odločitev preuranjena, posledično pa je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče se ni opredelilo do razlogov, na katere se tožnika sklicujeta v prošnji za azil in v tožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZAzil je azil oblika mednarodne zaščite osebam, ki zaprosijo za zaščito v državi iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi zaradi vere, narodnosti, rase, politične pripadnosti ali pripadnosti posebni skupini (2. odstavek 1. člena ZAzil). Ker gre za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec za azil dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za azil (glej 24. člen in 3., 4. ter 5. odstavek 29. člena ZAzil). Če prosilec za azil teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisan obrazec za azil posebej opozorjen (9. člen ZAzil), ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične in drugače neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mu status begunca in s tem azil ne prizna. O azilu odloča pristojni organ v pospešenem (2. odstavek 35. člena) ali v rednem azilnem postopku (34. in 1. odstavek 35. člena ZAzil). Pri odločanju o azilu pa se poleg ZAzil in mednarodnih konvencij uporabljajo tudi predpisi Evropske unije, ki so z včlanitvijo Slovenije v EU postali del slovenskega pravnega reda.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča o prošnjah tožnikov pravilno in zakonito odločala v pospešenem azilnem postopku in jih tudi utemeljeno zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, torej je pravilno uporabilo materialno pravo.

Vrhovno sodišče je v številnih svojih sodbah zavzelo pravno stališče, da je pospešeni azilni postopek po vsebini skrajšani upravni postopek, ki ga ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ta pa se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih uporablja subsidiarno. V 2. odstavku 35. člena ZAzil je določeno, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji med drugim na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea). Kaj se šteje za namerno zavajanje oziroma zlorabo postopka, je določeno v 36. členu ZAzil. Čim je v azilnem postopku na podlagi prosilčevih izjav in dokazov, ki jih za skrajšani postopek dopušča ZUP v 144. členu, ugotovljeno, da je v konkretnem primeru podana katera od okoliščin iz 36. člena ZAzil, se ugotovitveni postopek zaključi in se, ne da bi se prosilce ponovno zaslišalo oziroma se jih posebej soočilo z ugotovljenim dejanskim stanjem ter se jim dalo posebno možnost za izjasnitev glede ključnih razlogov za odločitev (v pospešenem azilnem postopku pa se na podlagi 2. odstavka 29. člena ZAzil šteje podajanje vloge za predpisan obrazec za zaslišanje), v zadevi odloči. V takem primeru se ne ugotavljajo pogoji za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Zato v obravnavanem primeru ni utemeljena pritožbena navedba, da se niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje glede pogojev za priznanje azila, ki so jih tožniki zatrjevali v svojih prošnjah in tožbi, ni opredelilo, saj tožena stranka ni odločala v rednem, temveč v pospešenem azilnem postopku, za kar pa so bili podani tudi vsebinski razlogi.

Po presoji vrhovnega sodišča je namreč pravilno in zakonito stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da so tožniki namerno zavajali in zlorabljali azilni postopek s tem, da so lažno predstavljali razloge, na katere so se sklicevali. S kontradiktornimi in nelogičnimi izjavami že glede poti s Kosova v Slovenijo sta polnoletna tožnika izkazala svojo splošno neverodostojnost, kar pa je v pospešenem azilnem postopku dovolj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil). V takšnem primeru pa je vsako nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja tudi glede na določbe 24. člena ter 3., 4. in 5. odstavka 29. člen ZAzil brezpredmetno. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je podana kršitev ZUP, ker ni bilo naknadnega razčiščevanja, in kršitev pravil upravnega spora, ker ni bilo glavne obravnave pred sodiščem, saj v takem primeru vtisa neverodostojnosti prosilcev z nobenimi naknadnimi izjavami ni mogoče spremeniti.

Na drugačno opredelitev izjav prosilcev, kot da so neverodostojne, tudi ne more vplivati zatrjevanje v pritožbi, da je do takih kontradiktornosti prišlo zaradi utrujenosti, nepozornosti, neosredotočenosti, prostorske neorientacije polnoletne tožnice, njenega strahu za otroka ipd. Polnoletna tožnika sta bila, kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi in potrjujejo tudi podatki iz njunih prošenj, na svoje pravice in obveznosti v postopku, tudi na to, da morata vse okoliščine predstaviti po resnici in čim bolj izčrpno, pred sprejemanjem prošnje na predpisan obrazce opozorjena tako pisno kot ustno, pred podajanjem odgovorov na predpisana vprašanja v prošnji pa sta izjavila, da sta s pravicami in obveznostmi v postopku seznanjena in da se počutita dobro in da sta pripravljena odgovarjati na zastavljena vprašanja.

Glede na navedeno je po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.