Jedro

ZNP posebnih določil glede določitve vrednosti spornega predmeta ne vsebuje. Zato se ta ugotavlja ob smiselni uporabi drugega odstavka 44. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki kot kriterij določa vrednost spornega predmeta, kot jo je tožeča stranka oz. predlagatelj navedel v tožbi oz. predlogu. V obravnavanem primeru predlagatelji vrednosti spornega predmeta v predlogu niso označili. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na predlog zahteval, da o tem skladno s 45. členom ZPP odloči sodišče in upošteva, da se s predlogom zahteva prenos hipotek (drugi odstavek 110. člena SPZ) v vrednosti 92.965,38 EUR. Ker predlagatelji niso ugovarjali tako opredeljeni vrednosti (to prvič izpostavljajo v pritožbi), je sodišče prve stopnje navedeno vrednost vzelo za osnovo za obračun stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prvi nasprotni udeleženec sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagateljem naložilo, da morajo prvemu nasprotnemu udeležencu nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 2.580,30 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Kar je nasprotna udeleženka zahtevala več oziroma drugače, je zavrnilo.

2. V pravočasni pritožbi predlagatelji trdijo, da bi sodišče moralo nagrado odmeriti od nižje vrednosti spornega predmeta, in sicer ne od vrednosti hipoteke, ampak uporabiti določbo 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Zadeva je bila vpisana v vpisnik zaradi ureditve razmerij med solastniki, pri čemer je bila plačana taksa po tar. št. 9111 v znesku 35 EUR, torej za postopek na splošno in ne kot za postopek delitve, ko se plača taksa po vrednosti spornega predmeta. Sodišče bi zato moralo nagrado odmeriti po 22. členu ZOdvT od vrednosti spornega predmeta 4.000 EUR. Če je bila taksa odmerjena za postopek na splošno, nagrada ne more biti odmerjena od vrednosti hipoteke, saj gre za očitno nesorazmerje med vrednostjo spora po ZST in vrednostjo nagrade, ki je bila v konkretnem primeru odmerjena. Ne more biti odločilno, da predlagatelji niso nasprotovali vrednosti spornega predmeta, označeni po pooblaščenki nasprotnega udeleženca, saj je presoja vrednosti v domeni predlagatelja. Ker predlagatelji vrednosti spornega predmeta niso natančneje označili, sodišče pa jim je odmerilo takso v višini 35 EUR po tar. št. 9111, jim tega ni bilo treba storiti, saj je z odmero takse to opravilo že sodišče. 3. Pritožba je bila vročena v odgovor nasprotnima udeležencema. V odgovoru na pritožbo prvi nasprotni udeleženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Drugi udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče po umiku predloga odmerilo stroške predmetnega nepravdnega postopka in jih naložilo v plačilo predlagateljem (prvi odstavek 158. člena ZPP). Pritožbeno sporna je vrednost spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo za odmero stroškov.

6. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) posebnih določil glede določitve vrednosti spornega predmeta ne vsebuje. Zato se ta ugotavlja ob smiselni uporabi drugega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP, ki kot kriterij določa vrednost spornega predmeta, kot jo je tožeča stranka oz. predlagatelj navedel v tožbi oz. predlogu. V obravnavanem primeru predlagatelji vrednosti spornega predmeta v predlogu niso označili. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na predlog zahteval, da o tem skladno s 45. členom ZPP odloči sodišče in upošteva, da se s predlogom zahteva prenos hipotek (drugi odstavek 110. člena Stvarnopravnega zakonika) v vrednosti 92.965,38 EUR. Ker predlagatelji niso ugovarjali tako opredeljeni vrednosti (to prvič izpostavljajo v pritožbi), je sodišče prve stopnje navedeno vrednost vzelo za osnovo za obračun stroškov.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da predlagateljem ni bilo treba označiti vrednosti spornega predmeta, ker je z odmero sodne takse za predlog po tar. št. 9111 (za postopek na splošno) že sodišče opravilo presojo vrednosti spornega predmeta. Z odmero takse po tar. št. 9111 vrednost spornega predmeta ni bila niti posredno določena, ker gre za takso, ki ni odvisna od vrednosti spornega predmeta, za razliko na primer od takse za delitveni postopek.

8. Odmera takse za postopek na splošno tudi ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 22. člena ZOdvT, ki določa, da znaša vrednost spora 4.000 EUR, če je ni mogoče določiti po prostem preudarku oziroma po 21. členu ZOdvT. Vrednost predmeta spora je v konkretnem primeru ocenljiva oziroma ima denarni ekvivalent1, zato je sodišče prve stopnje lahko za osnovo za obračun odvetniških stroškov uporabilo vrednost, ki jo je predlagal prvi nasprotni udeleženec. Predlagatelji bi lahko temu ugovarjali, najkasneje takrat, ko jim je bilo vročeno soglasje k umiku predloga (list. št. 57-58), iz katerega je razvidna priglasitev stroškov prvega nasprotnega udeleženca.

9. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji. Predlagatelji pritožbenih stroškov niso priglasili.

1 Prim. II Ips 253/2011 z dne 25.8.2011.