Jedro

V primeru spremembe navedbe tožene stranke po določbi 37. člena ZDSS-1 (zaradi očitne pomote) ne gre za umik tožbe zoper prvotno navedeno toženo stranko, temveč za posebne vrste procesno nasledstvo. Smisel spremembe navedbe tožene stranke je v tem, da učinki vložene tožbe ostanejo v veljavi. Zakon v taki situaciji šteje, da gre ves čas za isto stranko, zato sodišče prve stopnje glede prvotno tožene stranke sploh ne bi smelo odločati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka razveljavi, - v II. točki izreka razveljavi in se glede te točke vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko Svet zavoda OŠ A. in sicer, da se razveljavi sklep o razrešitvi ravnatelja s št. ... z dne 24. 6. 2011; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini razlike plače, ki bi jo tožnik prejemal za opravljanje funkcije ravnatelja za čas od 24. 6. 2011 do 30. 9. 2014 in dejanskimi prejetimi zneski plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 9. 7. 2011 do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki Svet zavoda OŠ A. pravdne stroške, odmerjene na 972,36 EUR (I. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje v II. tč. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zoper toženo stranko OŠ A. in sicer, da se razveljavi sklep o razrešitvi ravnatelja s št. 7/22-2011 z dne 24. 6. 2011; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini razlike plače, ki bi jo tožnik prejemal za opravljanje funkcije ravnatelja za čas od 24. 6. 2011 do 30. 9. 2014 in dejanskimi prejetimi zneski plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 9. 7. 2011 do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki (OŠ A.) pravdne stroške v višini 1.320,73 EUR, stranskemu intervenientu pa pravdne stroške v višini 1.001,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da sodbo razveljavi. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj Svet zavoda OŠ A. ne more biti tožena stranka, ker nima pravne subjektivitete, istočasno pa je svetu zavoda priznalo stroške postopka, kar je po mnenju tožnika nepravilno. Svet zavoda nima svoje davčne številke, niti transakcijskega računa, zato je vprašanje, kam naj tožnik stroške postopka sploh nakaže. Nadalje sodišče navaja, da je spremembo dovolilo s sklepom na naroku, ker je bila toženka očitno napačno navedena in je bil tožnik v očitni zmoti. Tožnik je zaradi očitne pomote v navedbi tožene stranke nato v skladu z 37. čl. ZDSS-1 spremenil navedbo tožene stranke, zato ni jasno, zakaj je sodišče sploh odločalo o zahtevku tožnika zoper toženo stranko Svet zavoda OŠ A.. V skladu z 37. čl. ZDSS-1 je novo navedena stranka stopila na mesto prvotno navedene stranke, zato ne gre za spremembo tožbe. Vsi procesni in materialnopravni učinki tožbe, ki so nastali glede prvotožene stranke, se prenesejo na novo toženo stranko. Sodišče prve stopnje bi tako moralo odločati le zoper OŠ, ne pa tudi zoper svet zavoda, zato je odločitev pod tč. 1. nepravilna. Sodišče prve stopnje se je osredotočalo zgolj na postopek razrešitve in o razlogih za razrešitev sploh ni razsojalo, kot mu to veleva Zakon o zavodih. Tožnik je podrobno navajal, zakaj razlogi za razrešitev niso podani, sodišče pa se do navedenega v ničemer ne opredeli. Tožnik je prepričan, da dejstvo, da ni podal kazenske ovadbe v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca A.A., ni bilo v škodo učencem šole, katerih koristi je v prvi vrsti dolžan zavarovati. Tožnik je tega delavca sankcioniral, slednji pa je po razgovoru z ravnateljem tudi podal odpoved, ki je bila sprejeta. Delavcu A.A. je tako delovno razmerje na šoli prenehalo le dva dni potem, ko je bil ravnatelj prvič seznanjen z izpovedbami učenk. Po razgovoru s starši učenke se ravnatelj ni odločil za prijavo suma storitve kaznivega dejanja, saj bi takšno dejanje učenki povzročilo neprijetne postopke na sodišču. Glede na to, da je delavec A.A. zanikal kakršenkoli fizičen stik, pa se je tožnik zavedal tudi, da je kriva ovadba kaznivo dejanje in bi lahko pomenila tudi odškodninsko odgovornost šole. Sodišče navedenih okoliščin ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Za zakonitost sklepa o razrešitvi ni morala tožena stranka tožniku ob razlogih za razrešitev dokazati tudi krivdo za očitane kršitve ali vsaj malomarnost. Pa tega ni storila niti tožena stranka niti sodišče. Tožnik pa je prepričan tudi, da je tožena stranka kršila za razrešitev določen postopek in je to bistveno vplivalo na odločitev. Predlog za uvedbo postopka je bil podan že 14. 3. 2011 in že na tej seji so se člani sveta zavoda odločili, da bodo ravnatelja razrešili, na kar kaže zapis „da si ne bodo premislili“. Vsaka nadaljnja seja je potekala na isti način, tako da člani sveta dejansko tožniku sploh niso dali možnosti, da bi pojasnil svoje ravnanje. Tožnik izrecno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da sodišče stranskemu intervenientu, ki je državni organ, glede na 162. čl. ZPP ne bi smelo priznati pravice do nagrade.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je sodišču predlagal razveljavitev sklepa tožene stranke o razrešitvi z dne 24. 6. 2011 ter določitev odškodnine v višini razlike v plači med prejšnjim in sedanjim delovnim mestom. Tožnik ima na podlagi 6. odst. 59. čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami) v zvezi z 39. členom Zakona o zavodih (ZZ – Ur. l. RS, št. 12/91 s sprememb.) zoper sklep o razrešitvi pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen za razrešitev določeni postopek, in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev ali da niso podani razlogi za razrešitev, določeni v drugem odstavku 38. člena tega zakona.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka v postopku razrešitve upoštevala določila ZOFVI in ZZ, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik takšno odločitev utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je tožena stranka postopek razrešitve vodila po pravilnem postopku, medtem ko se do tožnikovih trditev, da za razrešitev pravzaprav razlogi sploh niso podani, ni opredelilo. Ker o tem odločilnem dejstvu v izpodbijani sodbi dejansko ni razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker glede na njeno naravo, pritožbeno sodišče te kršitve ne more samo odpraviti je izpodbijano sodbo v II. in III. tč. izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu (torej v točki II. in III) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tožnikovih trditev, da (vsebinski) razlogi za razrešitev niso bili podani.

Nadalje so utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v I. tč. izreka neutemeljeno odločalo zoper t.i. prvotoženo stranko (Svet zavoda OŠ A.). Sodba v tej točki je nezakonita iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe navaja, da je tožbo v tem delu (torej glede tožene stranke - svet zavoda OŠ) zavrglo, medtem ko iz izreka izhaja, da je tožbeni zahtevek zoper to stranko zavrnilo. Drugi razlog, zaradi katerega je odločitev v tem delu nezakonita, pa predstavlja določba 37. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.). Po tej določbi lahko delavec do konca poravnalnega naroka spremeni navedbo tožene stranke, ki jo je v tožbi napačno navedel zaradi očitne pomote in se taka sprememba ne šteje za spremembo tožbe. Pri tem ni izključena taka sprememba tudi v primeru, ko ima delavec pooblaščenca oziroma odvetnika. V obravnavani zadevi je šlo za očitno napako v zapisu tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, pri čemer je bilo tako tožniku kot toženima strankama oz. toženi stranki ves čas popolnoma jasno, na koga se tožba nanaša. Postopanje sodišča prve stopnje je bilo v nasprotju z določbo 37. člena ZDSS-1 in je pripeljalo do tega, da je sodišče odločalo o zahtevku zoper prvo navedeno stranko, čeprav je tožnik spremenil le navedbo tožene stranke. Navedeni člen ureja posebno subjektivno spremembo na strani tožene stranke, brez njene privolitve, zato se stranka na pasivni strani v zvezi s to spremembo sploh nima možnosti izjaviti. Taka subjektivna sprememba tožbe pa pomeni, da na mesto prvotno tožene stranke vstopi novo navedena stranka, in da se je pravda zoper novo navedeno toženo stranko začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotno toženo stranko. Vsi procesnopravni in materialnopravni učinki tožbe, ki so nastali glede prvotno tožene stranke, se prenesejo na novo toženo stranko. Ravno s tem inštitutom je zagotovljeno, da ne pride do prekluzije v primeru, ko delavec - tožnik ugotovi, da je prišlo do očitne pomote pri navedbi tožene stranke. Brez te specialne določbe ZDSS-1 bi namreč prišlo do situacije, da bi lahko spremenil tožbo in namesto prvotno tožene stranke tožil drugo toženo stranko le v skladu z določbo 187. člena ZPP, ki pa zahteva privolitev novo tožene stranke. V primeru poteka prekluzivnega roka za vložitev tožbe bi bilo tako privolitev iluzorno pričakovati, zato je zakonodajalec to posebej uredil z določbo 37. člena ZDSS-1. Ker torej namesto prvotno tožene stranke vstopi novo tožena stranka, gre torej za subjektivno spremembo na strani tožene stranke, tako da prvotno tožene stranke ni več. Gre za posebne vrste procesno nasledstvo, zakon torej v taki situaciji šteje, kot da gre ves čas za isto stranko, zato sodišče prve stopnje glede prvotno tožene stranke sploh ne bi smelo odločati. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje istemu subjektu, ki ga je ves čas zastopala ista pooblaščenka, stroške postopka priznalo dvakrat. Z ozirom na obrazloženo je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v I. tč. izreka razveljavilo, ne da bi zadevo v tej točki vračalo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je kršitev določb postopka lahko odpravilo samo (354. čl. ZPP).

Glede na to, da je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari razveljavilo je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (III. tč. izreka). Tožnik sicer neutemeljeno navaja, da stranski intervenient ni upravičen do nagrade. Stranski intervenient v konkretnem primeru je Republika Slovenija (Ministrstvo za ...). D ržava je kot stranka v pravdnem postopku (ali stranski intervenient), ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov postopka. Za take primere ne pride v poštev določba 162. člena ZPP o izključitvi pravice do nagrade, saj ta določba velja le za primere, ko se državni organ (in ne država) udeležuje postopka kot stranka. Vprašljiva pa je seveda višina priglašenih stroškov. Stranki v konkretnem sporu nista določili vrednosti spornega predmeta, sodišče prve stopnje pa v odločitvi o stroških postopka tudi ni obrazložilo, od kakšne vrednosti spornega predmeta je stroške odmerjalo in kako je to vrednost določilo (22. in 24. čl. Zakona o odvetniški tarifi). Glede na navedeno, odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje zato tudi odločitev v tem delu obrazložilo tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Poleg tega pa bo stroške postopka in zakonske zamudne obresti od teh stroškov dosodilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13.12.2006. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.