Jedro

Ni dvoma, da je čoln premičnina, kot tudi, da je bil njegov neposredni posestnik tožnik. Slednji je v pravdi tudi zatrjeval, da je lastnik čolna. Iz tega izhaja logičen sklep, da je v skladu z zakonsko domnevo iz SPZ, lastnik čolna tožnik, dokler toženec ne dokaže drugače. Izkaže se, da tudi, če bi sprejeli stališče pritožnika, da je bila s strani tožnika predložena (pred)pogodba o nakupu čolna nedopustno upoštevana, to samo po sebi ne zadošča za ovrženje zakonske domneve glede tožnikovega lastništva. Predložitev s strani tožnika zatrjevane pisne (pred)pogodbe bi, če že, zakonsko domnevo lastništva lahko le še dodatno potrdila, ne pa ovrgla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 60 % (I. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja smiselno navaja, da ni izkazano, da bi tožnik sploh kupil čoln, saj se je odškodninski zahtevek glasil na gospodarsko družbo P. in ne tožnika kot fizično osebo. Tožnik ne razpolaga s prodajno pogodbo. Opisuje potek pravdnega postopka, in sicer glede predpogodbe in glavne pogodbe. Meni, da je sodišče s tem, ko je predpogodbo upoštevalo kot prodajno pogodbo, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prodajna pogodba ne obstaja, predloženi dokument pa bi lahko podpisal kdorkoli. Toženec ni izrecno priznal, da se je zavezal čoln hraniti, pregledati njegovo stanje in poskusiti urediti čimprejšnjo registracijo, kot izhaja iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zatrjeval je, da med njima ni prišlo do sklenitve pogodbe. Tožniku je le dovolil, da je lahko čoln pustil na zemljišču, ki ga je imel toženec v najemu in obljubil, da bo skušal preko poznanstev urediti, da se bo registracija čolna čim prej uredila. To je potrdila tudi S. F., ki je slišala pogovor. Smiselno enako izhaja iz izpovedbe priče I. F. Sodišče je s tem, ko se je glede mehanične delavnice in obstoja dogovora o servisiranju čolna naslonilo na izpovedbe tožnika, V. Z. (tožnikovega očeta) in priče S. B. (tožnikove partnerice), preseglo trditveno podlago, saj zaslišane priče niso bile predlagane za ugotavljanje teh dejstev. Irelevantno je neprerekano dejstvo, da je tožnik čoln peljal v ..., kjer ni nobene mehanične delavnice. Na obstoj dogovora ne vpliva dejstvo, da se toženec ukvarja s prodajo čolnov, da priznava, da občasno popravi kakšen manjši čoln, pa tudi ne dejstvo, da je toženec popravil čoln tožnikovega očeta. Sporni čoln je bistveno večji in lahko servis opravi le pooblaščeni serviser oz. nekdo, ki ima orodja. V nadaljevanju opisuje uspeh dokaznega postopka glede dejstva, ali dogovor obstaja. Poudarja, da bi se moralo sodišče osredotočiti na vsebino konkretnega dogovora. V vsakem primeru pa bi, če že, prišla v poštev pravila o neodplačni hrambi. Toženec bi bil tako dolžan ravnati s skrbnostjo kot v lastnih zadevah, saj za opravo usluge ni zahteval plačila. Dogovor o plačilu ni zajet v vlogah tožnika, čeprav gre za ključno sestavino podjemne pogodbe. Pri tem toženec opisuje položaj glede 1.000,00 EUR, v zvezi s katerimi je tožnik prišel v protislovje. Navaja, da je posledično nenavaden zaključek sodišča, da tožniku verjame. Če toženec za uporabo prostora ljudem računa, to še ne pomeni, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o plačilu. S tem v zvezi predstavlja uspeh dokaznega postopka; izpovedbe tožnika, toženca, S. F., S. K., I. F. in D. P. Toženec na več mestih uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka; relativne in absolutne iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da je tožnik oškodovanec, je sodišče oprlo na obstoj kupoprodajne pogodbe v italijanščini, s slovenskim prevodom, a taka listina ne obstoji. Ugotovitev, da obstaja podjemna pogodba, je oprlo na izrecno priznanje toženca, da se je to zavezal, česar toženec ni nikoli ni podal. Enako velja glede ugotovitve, da je bil zavezan ravnati s skrbnostjo strokovnjaka, pri čemer je sodišče izhajalo iz servisiranja čolna tožnikovemu očetu kot pogodbene zaveze pri opravljanju registrirane dejavnosti. O tem tožnik ni podal navedb. Obstoji nasprotje med razlogi glede 1.000,00 EUR, sodišče pa se ni opredelilo do toženčevega ugovora glede ključev čolna, in sicer z vidika tožnikove soodgovornosti. Tožencu ni bil vročen sklep, s katerim je sodišče tožniku rok podaljšalo, enako velja za prošnjo tožnika. Posledično se tožnik o tem in prodajni pogodbi ni imel možnosti izjaviti. Toženec je na zaslišanju pojasnil, da iz dokumentov, ki jih je posredoval tožnik, ni razviden prenos lastninske pravice. Prekršeno je bilo tudi razpravno načelo, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva in dokaze. Prekršilo je tudi materialno procesno vodstvo. S tem, ko je na taka dejstva in dokaze oprlo svojo odločitev, je poseglo tudi v toženčevo pravico do izjave. Izpostavlja trditve in dokazni postopek glede servisiranja čolna tožnikovega očeta, mehanične delavnice, dvigala, delov motorja in opravljanja registrirane dejavnosti. Toženec bi, če bi tožnik navedeno pravočasno zatrjeval, v okviru prevaljenega dokaznega bremena predlagal dokaze (dodatna zaslišanja, ogled itd.). Tudi vpogled v spis tožilstva ni bil predlagan glede tega, ali je bila sklenjena podjemna pogodba, temveč glede drugih vprašanj. Sodišče je odločalo izven trditvene podlage, kjer je obrazložilo, da se ob registraciji preverja sposobnost čolna za plovbo. Toženec ob tem pojasnjuje, kaj se preverja ob registraciji čolna, ko menjava olja in filtra ni potrebna. Pri tem se toženec zaveda, da so te njegove trditve pritožbene novote, vendar se lahko o tem prvič izjavi šele v pritožbi. Dejstva, na katera sodišče opira ugotovitev, da je obstajal dogovor, ne zadoščajo za zaključek, da se je toženec kot strokovnjak zavezal tožniku opraviti storitev servisa, organizacijo registracije in hrambe. Zgolj iz ugotovitve, da toženec kupuje in prodaja čolne, ne omogoča zaključka, da je bila sklenjena pogodba. Zaveze strank bi moral zatrjevati in dokazati tožnik. Podjetnikovo delo je končni rezultat, medtem ko se toženec ni k ničemur zavezal, temveč je le dopustil, da lahko tožnik na zemljišču parkira svoj čoln in mu pojasnil, da bo skušal urediti, da bodo pristojni čoln čim prej registrirali. Uspešno registracije pa ni odvisna od toženca. Ni razvidno, da bi bilo dogovorjeno plačilo. Če že, pa bi šlo za neodplačno hrambo v skladu s 731. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in s tem za hrambo kot v lastnih zadevah. S tega vidika pa toženec ni bil malomaren.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Gre za škodni dogodek, ki se je pripetil julija 2014, ko je bil z ograjenega zemljišča, ki ga ima toženec v najemu, ukraden čoln, ki mu ga je tja po predhodnem dogovoru pripeljal tožnik. Slednji tožencu očita opustitev profesionalne skrbnosti in za odtujeni čoln terja odškodnino. Toženec se brani, da je tožniku nudil zgolj uslugo za čimprejšnjo registracijo čolna; če že, pa je bila hramba čolna neodplačna in je toženec zavezan le z običajno skrbnostjo, tj. kot v lastnih zadevah, posledično pa škode ni dolžan (po)kriti.

6. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo zavzelo stališče, da je po pravnem temelju podana soodgovornost obeh pravdnih strank, in sicer v razmerju 40/60 (tožnik/toženec). Zaključek temelji na ugotovitvah, da je šlo za odplačno razmerje, v katerem je toženec nastopal kot strokovnjak, ki se je zavezal čoln pregledati oz. pripraviti za čimprejšnjo registracijo, vključno s preizkusom delovanja, menjavo olja in filtra; z malomarno hrambo čolna pa je svojo dolžno skrbnost opustil. Na drugi strani je bil tožnik lahkomiseln, saj je vedel, na kakšen način in v kakšnih razmerah je pustil svoj čoln, zato je dolžan pripisati del odgovornosti sebi.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu, tj. glede soprispevka toženca, pravilna, ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo relevantno dejansko stanje, o odločilnih dejstvih navedlo jasne in zadostne razloge, ki si med seboj ne nasprotujejo, ustrezno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišču se ni treba izrecno opredeliti do vsake izjave stranke v postopku; bistveno je, da je dokazna ocena analitično-sintetična in v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP, kar predmetna nedvomno je. Sodišče se je do odločilnih, pravno relevantnih dejstev opredelilo, zato ne držijo očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Prepričljiva je ugotovitev, da se je toženec zavezal izročiti za registracijo pripravljen čoln, kar je vključevalo strokovni servisni pregled motorja (z menjavo olja in filtra) in organizacijo registracije na njegovem prostoru, zaradi česar je treba šteti kot pravilen tudi zaključek, da je bila med strankama sklenjena odplačna podjemna pogodba, ki utemeljuje višji, profesionalni standard dolžne skrbnosti. Pri tem se pritožbeno sodišče, v kolikor iz nadaljevanja ne izhaja drugače, v izogib podvajanju vseh razlogov sodišča prve stopnje sklicuje neposredno na 12. do 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Pri presoji, ali je tožnik stvarno legitimiran, tj. ali ima položaj oškodovanca, je treba izhajati iz relevantnega dejanskega stanja in materialnopravnih določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta v 11. členu določa, da se domneva, da je lastniški posestnik premičnine tudi njen lastnik, v 27. členu, da je lastniški posestnik tisti, ki stvar poseduje, kot da je njegova, v 60. členu pa, da lastninska pravica na premičninah preide na pridobitelja z izročitvijo v posest, ki predstavlja razpolagalni pravni posel. Ni dvoma, da je čoln premičnina, kot tudi, da je bil pred prepustitvijo čolna tožencu njegov neposredni posestnik prav tožnik. Slednji je v pravdi tudi zatrjeval, da je prav on lastnik čolna, ki ga je pred tem k tožencu pripeljal iz Italije, kar je potrdila tudi pri tem navzoča priča D. P. oz. je razvidno iz fotografij v spisu.

10. Iz tega izhaja logičen sklep, da je, dokler se ne dokaže drugače, lastnik čolna tožnik. Natančneje, dokler toženec ne dokaže drugače. Dokazno breme o tem, da tožnik ni lastnik čolna, je namreč na tožencu, ki je bil dolžan zakonsko domnevo izpodbiti, tj. zatrjevati in dokazati, da lastnik ni tožnik oz. da je lastnik nekdo tretji. Toženec sicer ponuja svoje videnje in predstavlja lastne dvome in pomisleke na način, da izpodbija trditve in predložene dokaze, s katerimi je tožnik potrjeval, da je lastnik čolna prav on. Medtem ko sam ne izkaže nasprotnih dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da je resnični lastnik nekdo drug. Izkaže se, da tudi, če bi sprejeli stališče pritožnika, da je bila s strani tožnika predložena pisna (pred)pogodba prepozna oz. s strani sodišča prve stopnje nedopustno upoštevana, to samo po sebi ne zadošča za ovrženje zakonske domneve glede tožnikovega lastništva, saj bi predložitev s strani tožnika zatrjevane pisne (pred)pogodbe, če že, zakonsko domnevo lastništva lahko le še dodatno potrdila, ne pa ovrgla.

11. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje glede lastništva čolna pravilno ugotovljeno, s strani toženca zatrjevane postopkovne kršitve, vezane na predložitev (pred)pogodbe, pa ne vplivajo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Enako velja za naslednje okoliščine; da je tožnik dvakrat predložil enako, le da enkrat podpisano predpogodbo, da ni predložil zatrjevane glavne pogodbe, da iz dokumentov ni razviden prenos lastninske pravice, da je prometno dovoljenje italijansko, oz. da dokumenti sploh ne omogočajo registracije čolna. Lastninska pravica na premičnini se prenese z izročitvijo, z vidika tožnikove stvarne legitimacije pa tudi ni relevantno, ali bi tožnik svoj čoln sploh lahko registriral, niti kako, oz. če sploh, ga bo uporabljal v pomorskem prometu. Tudi ni odločilno, kakšna je običajna poslovna praksa pri sklepanju pogodb za rabljene stvari, saj so bistvene okoliščine konkretnega primera, tj. za konkretni stranki in konkretni predmet, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pomota z odškodninskim zahtevkom, kjer je bila kot oškodovanka navedena tožnikova pravna oseba, pa sama po sebi tudi ne zadošča za drugačen zaključek glede zakonske domneve lastništva. Tudi ne gre za relevantno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede jezika predložene listine, saj to dejstvo, kot že pojasnjeno, ni odločilno, iz obrazložitve pa je tudi jasno razvidno, na katero listino se sodišče sklicuje (A11) in kako je potekal celoten postopek s tem v zvezi.

12. Tudi niso utemeljene druge pritožbene navedbe glede zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka. Navedbo iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, tj. da se je toženec izrecno zavezal čoln „hraniti, pregledati njegovo stanje in poskusiti urediti čimprejšno registracijo na svojem prostoru“, je treba razumeti v kontekstu celotne obrazložitve in siceršnjih toženčevih navedb,1 iz česar nedvomno izhaja, da je dal toženec tožniku na razpolago svoj prostor, da bo čoln pogledal in uredil, da bodo prišli čoln čim prej registrirati. Ob upoštevanju prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo za odplačno pravno razmerje, je razvidno, da se je toženčeva oblast nad čolnom, tj. sfera nadzora in tveganja, dejansko vsebinsko manifestirala kot njegova hramba čolna. Toženčevo izrecno „priznanje“ iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe se ne nanaša na priznanje glede obstoja (odplačne) pogodbe, kar je toženec vseskozi zanikal, temveč se vsebinsko veže na nesporni del njunega dogovora, tj. da bo tožnik pri tožencu pustil svoj čoln, nakar ga bo toženec pogledal in skušal urediti čimprejšnjo registracijo. Prav to je namreč zatrjeval tudi sam toženec. To pa je bila nato ena izmed več okoliščin, ki je utemeljila zaključek sodišča obstoju odplačnega pravnega razmerja v smislu podjemne pogodbe in toženčeve dolžne skrbnosti, torej pri presoji pravnega temelja in toženčevega subjektivnega odnosa do škodne posledice. V tej luči pa je treba v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razumeti tudi navedbo sodišča prve stopnje, ki je tako povsem ustrezna in ne gre za zatrjevano postopkovno kršitev.

13. Ne drži očitek, da tožnik odplačnosti pravnega razmerja ne bi zatrjeval.2 Glede 1000,00 EUR oz. vprašanja odplačnosti njunega pravnega razmerja tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je jasno razvidno iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče verjelo tožniku, da je bila med strankama dogovorjena odplačnost, česar ne spreminja dejstvo, da je sodišče hkrati izrazilo dvom o tožnikovi izpovedbi glede točnega zneska dogovora, tj. 1000,00 EUR. Sam po sebi namreč ni odločilen točen denarni znesek, temveč je bistvena okoliščina, da je bila podlaga njunemu pravnemu razmerju odplačna in ni šlo zgolj za neodplačno gesto, kot je skušal prikazati toženec. V tak zaključek pa, glede na prepričljivo obrazložitev, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi.

14. Tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ključev čolna.3 Sodišče je dejstvo, tj. položaj ključev za vžig motorja čolna, presojalo v 13. in 17. točki obrazložitve in ga je pri svoji odločitvi na ta način upoštevalo. Smiselno pa je bilo to dejstvo, glede na ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec na čolnu pustil ključe čolna, po vsebini že zajeto v tožnikov soprispevek, opredeljen v 19. točki obrazložitve. Sodišče je namreč okoliščino, da je tožnik lahkomiselno pustil čoln pred ograjo, pri presoji njegovega soprispevka že upoštevalo kot odločilno, s čimer so bile v skladu z argumentom inkluzije že zajete tudi morebitne premičnine, ki so bile na čolnu, vključno s ključi, dokumentacijo in čem drugim. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je glede na opisani potek dogodka življenjsko, da je tožnik skupaj s čolnom, ki ga je pustil pred ograjo v poznih večernih urah, pustil tudi ključe. S tožencem se namreč tedaj nista srečala osebno, temveč sta se le dogovorila po telefonu. Ob prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je toženec zavezal opraviti tudi pregled čolna in njegovega motorja, vključno s preizkusom njegovega delovanja, menjavo olja in filtra, ni dvoma, da je toženec za to potreboval tudi ključe. S tega vidika pa tožniku posebne oz. dodatne malomarnosti za predmete na čolnu ni mogoče pripisati. Tudi ni zanemarljivo, da se je tatvina pripetila nekaj dni za tem, ko je tožnik pustil čoln pred toženčevo ograjo, medtem pa je toženec čoln sam prestavil za ograjo. S tega vidika bi bil toženec tisti, ki je od tedaj dalje že hranil čoln v smislu njunega pravnega razmerja, kar velja tudi za morebitne premičnine na njem, zato prisotnosti ključev že iz tega razloga ne bi bilo dopustno šteti v breme tožniku. Pritožbeno sodišče podredno dodaja še, da ključi čolna v vsakem primeru niso bili v neposredni vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom. Tatvina se je pripetila v nočnih urah in na način, da je neznani storilec čoln odpeljal z motornim vozilom, toženec pa niti ne zatrjuje, da je do tatvine prišlo prav zato, ker so bili na čolnu ključi. 15. Povsem iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe je vzeta besedna zveza, kjer je sodišče zapisalo, da toženčev „prostor ni zaprt“. Pritožnik sicer ne opredeli, kje točno v obrazložitvi se sporna besedna zveza nahaja, zato pritožbeno sodišče domneva, da gre za tisto iz 17. točke obrazložitve, iz katere pa je jasno razvidno, za točno kakšen toženčev prostor je šlo, kot tudi, da je bil ograjen, navedba sodišča je jasno umeščena v presojo (ne)obstoja varnostnih mehanizmov, zato jo je treba s tega vidika tudi ustrezno razlagati. V vsakem primeru pa pritožnik ne pojasni, kako bi to dejstvo sploh vplivalo na pravilnost odločbe.

16. V postopku tudi sicer ni prišlo do kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Kršitev razpravnega načela je (lahko) le relativna bistvena kršitev določba pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato je pravno relevantna zgolj v primeru, ko bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Enako velja glede pavšalnega očitka, da je sodišče prekoračilo pravila glede procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Da bi bilo temu tako, pritožnik ni izkazal. Tožencu tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj se je do odločilnih okoliščin imel možnost izreči. 17. Tudi v primeru, da bi držalo, kar navaja toženec glede ti. nezatrjevanih dejstev s strani tožnika in nanje vezanimi ugotovitvami sodišča; in sicer o mehanični delavnici, dvigalu, delih motorjev, nakupu čolna s strani tožnikovega očeta in postopku registracije čolna, to ne omaje zakonitosti in pravilnosti sprejetega zaključka. Sklop drugih razlogov, ki pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe utemeljujejo, je prepričljiv in zadosten tudi brez opisanih dejstev. To, da je toženec popravil čoln tožnikovemu očetu in to celo zunaj delavnice na morju, ni sporno, nadalje je tudi sam toženec potrdil, da opravlja te storitve za poznane ljudi, če ga kdo prosi, občasno ljubiteljsko razstavi in popravi kakšen čoln oz. bolj enostaven motor. Tudi ni dvoma, da je toženec tožniku obljubil, da bo njegov čoln „pogledal“ oz. da to toženec zna.4 Tako se izkaže, da ni odločilno, ali ima toženec doma dvigalo in ali mu po hiši ležijo deli motorja, niti, ali je tožnikov oče res pred popravilom kupil toženčev čoln, temveč je s tega vidika bistveno, da se toženec poleg svoje osrednje dejavnosti, ki predstavlja prodajanje čolnov, tako ali drugače nanje spozna oz. se v določeni meri ukvarja tudi s servisiranjem oz. popravljanjem le-teh. Drugače povedano, je vsaj v ugotovljeni meri zmožen opraviti tudi tovrstne storitve, čeprav izven svoje uradno registrirane dejavnosti. Prav to pa je tisto, kar je tožnik z utemeljevanjem njunega dogovora zatrjeval. 18. Sodišče je ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za celovit, kompleksen pregled čolna tudi zato, ker toženec nima vseh orodij, v tem delu pa je tožencu sledilo, zato niti ni relevantno, ali je toženec zmožen opraviti celovit servis večjih in zahtevnejših čolnov, vključno s celovitim servisom tožnikovega čolna. Zakaj zaključka ne spreminja izpovedba I. F., je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Izhajati je treba iz konkretnega pravnega razmerja pravdnih strank in storitev, ki se jih je zavezal tožniku opraviti toženec, zato ni relevantno, ali je tovrstne storitve/geste drugim opravil ljubiteljsko oz. neodplačno (npr. tožnikovemu očetu). Pravdni stranki sta prišli v kontakt preko skupnega prijatelja, kar je sodišče prve stopnje med drugim upoštevalo pri toženčevem ugovoru, da naj bi šlo le za neodplačno gesto. Ker je bil čoln prej ukraden, je razumljivo, da do postopka registracije čolna sploh (še) ni moglo priti, zato so ugibanja o tem odveč. Na zaključek pa tudi ne vpliva okoliščina, da sicer registracijo opravi/odobri registrski organ in ne toženec, saj zaveza toženca ni bila v registraciji, temveč v pripravi čolna nanjo.

19. Izkaže se, da pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 „(...) Toženec je tožniku izrecno povedal, da ga lahko parkira na predmetnem prostoru (...) (...) Toženec ni storil nič drugega, kot zgolj tožniku omogočil, da je svoj čoln parkiral poleg njegovega ter mu tako naredil uslugo (...) Toženec je za varovanje predmetnega čolna storil še več, kot je bil dolžan in zavezan storiti, saj je čoln premaknil za ograjo, čeprav ga je tožnik pustil (...)“ - stran 2, 3 in 5 odgovora na tožbo. Smiselno enako izhaja iz prve pripravljalne vloge toženca: „(...) toženec mu je dejal, da čoln lahko na odgovornost tožnika ostane v ..., kjer ima toženec v najemu zemljišče, prav tako je dejal, da bo čoln pogledal in uredil, da bodo prišli čoln čim prej registrirati (...)“ Smiselno enako izhaja iz njegovih navedb na prvem naroku glavne obravnave, str. 2 zapisnika. 2 To izhaja npr. iz. tožnikove prve pripravljalne vloge, str. 3 - drugi odstavek, str. 4 - točka III, drugi odstavek, enako iz navedb na prvem naroku, str. 2 zapisnika, itd. 3 O tem je zatrjeval tožnik, ko je navajal, da je bil toženec, ki ključev ni hranil ločeno od čolna, malomaren, s čimer je utemeljeval njegovo odgovornost. Medtem ko je toženec očital tožniku nasprotno, tj. da je bilo malomarno, ker je pustil pred njegovo ograjo tako čoln kot tudi ključe na njem. 4 Toženčeva navedba na prvem naroku, str. 6 zapisnika: „(...) v nobeni izmed svojih vlog ni zanikal, da zna popravljati čolne, vendar popravlja le manjše, starejše čolne, kot je npr. čoln tožnikovega očeta (...)“