Jedro

Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje ni dolžna nositi stroškov revizijskega postopka po ZLPP, niti zalagati predujma za njihovo kritje.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V revizijskem postopku, ki ga izvaja po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, je prvostopni organ tožene stranke zahteval od tožeče stranke, da v povezani družbi, ki jo ima v tujini, zagotovi revidiranje letnih računovodskih izkazov za leto 1992. Mnenje tožeče stranke, da ni dolžna trpeti stroškov revidiranja, je prvostopni organ tožene stranke obravnaval kot njeno zahtevo, da mora stroške revidiranja plačati tožena stranka, in takšno zahtevo zavrnil. Pritožbo tožeče stranke proti tej odločitvi je drugostopni organ tožene stranke zavrnil kot neutemeljeno. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Sklicujoč se zlasti na 3. odst. 113. člena ter na 6. odst. 114. člena zakona o splošnem upravnem postopku meni, da ni ona tista, ki bi morala trpeti stroške revidiranja . Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni in naloži plačilo stroškov revidiranja letnih računovodskih izkazov toženi stranki. V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožba ni utemeljena. Postopek revizije po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP) opravi Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) - preje Služba družbenega knjigovodstva - v kontrolnem postopku (1. odst. 49. člena ZLPP). Omenjena zakonska določba je bila uveljavljena še v času veljavnosti zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90). Po 64. členu omenjenega zakona pa se v kontrolnem postopku uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni z zakonom, ki ureja kontrolni postopek drugače določeno. Ker zakon, ki ureja kontrolni postopek, o stroških postopka ničesar ne določa, je treba, glede na navedeno, tudi v kontrolnem postopku uporabiti glede vprašanj v zvezi s stroški postopka določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Zahtevo za začetek postopka revizije so lahko vložili različni upravičenci (1. stavek 2. odst. 49. člena ZLPP). Če je kateri koli od njih takšno zahtevo vložil, odločitev, ali bo začela postopek revizije, ni bila prepuščena Službi družbenega knjigovodstva, ampak ga je ta morala začeti (4. odst. 49. člena ZLPP). Na takšne primere se zato določba 6. odst. 114. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ 47/86; v nadaljevanju: ZUP) ne nanaša. Uporabiti bi jo bilo mogoče samo v primerih iz 2. stavka 2. odst. 49. člena ZLPP, pa še takrat samo, če bi bile za to izpolnjene vse predpostavke za njeno uporabo. Pregled letnih računovodskih izkazov, ki ga izvrši samostojno revizijsko podjetje, je po 53. členu zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev. 30/93...82/94) obvezen (tudi) za povezane družbe. Prvi odst. 31.a člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Ur. list RS štev. 13/93...7/94; v nadaljevanju: ZZP) izrecno določa to obveznost tudi za povezane družbe v tujini. Očitno je torej že samo povezovanje družb vedenje (primerjaj: 6. odst. 114. člena ZUP), ki zahteva revidiranje letnih računovodskih izkazov. Zato tožena stranka, ki jo upravičuje zahtevati revidiranje letnih računovodskih izkazov povezanih družb v tujini 5. odst. 31.a člena ZZP, tudi če je začela revizijski postopek sama po uradni dolžnosti (2. stavek 2. odst. 49. člena ZLPP), ni dolžna nositi stroškov revidiranja niti v primeru, ko rezultat revidiranja ni pokazal oškodovanja družbene lastnine. Še manj je zato dolžna v naprej založiti ustrezen znesek za kritje stroškov, ki bodo šele nastali z revidiranjem. Samo v primeru, da za takšno zahtevo res ni bilo nobene podlage, kar pa je treba ugotavljati za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera, bi lahko prišla v poštev uporaba 6. odst. 114. člena ZUP. Okoliščine, ki bi upravičevale uporabo 6. odst. 114. člena ZSUP pa bi morala zatrjevati tožeča stranka. Ta pa tega ni storila. Zatrjevala ni niti tega, da ne gre za začetek postopka na podlagi zahteve kakšnega upravičenca iz 1. stavka 2. odst. 49. člena ZLPP. Zato s tožbo ni mogla uspeti. K navedenemu sodišče še dodaja, da se 3. odst. 113. člena ZUP nanaša na stroške organa, ki vodi upravni postopek. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšne stroške. Zato tožeča stranka že samo iz tega razloga svojega stališča ne more temeljiti na omenjeni zakonski določbi. Ker glede na navedeno tožba ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ 4/77) zavrnilo.