Jedro

Organ se, ne da bi navedel, v čem je nerelevantnost ugovora o vplivu škodljivega elektromagnetnega sevanja na čebele in na kateri pravni podlagi temelji ta zaključek, na nerelevantnost ni mogel sklicevati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 351-810/2019-19 z dne 16. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo družbi A. dovolil novogradnjo nezahtevnega objekta, bazne postaje mobilne telefonije GD Gorenje Vrhpolje na zemljišču parcela 2876/2 v nadaljevanju navedenem obsegu in pod navedenimi pogoji. Iz obrazložitve izhaja, da je predvidena gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta in ostalimi pogoji, ki izhajajo iz Gradbenega zakona (GZ). V postopku so sodelovali v skladu z 36. členom GZ stranski udeleženci in na podlagi njihove zahteve je investitor dopolnil vlogo še s strokovnim mnenjem Inštituta za neionizirana sevanja in z izjavo statikov o mehanski odpornosti in stabilnosti objekta. Glede na pripombe stranskih udeležencev, sedaj tožnikov, na strokovno mnenje Inštituta za neionizirna sevanja ugotavlja, da bodo sevalne obremenitve na človeku dostopnih mestih nižje od dopustnih mejnih vrednosti ter da so vsi dejanski vertikalni ter horizontalni odmiki med antenami obravnavnega vira ter človeku dostopnimi lokacijami na I. območju pred elektromagnetnimi sevanji večji od zahtevanih glede na Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uredba). Opredelil se je tudi do pripomb glede na vrsto anten, glede strokovnosti in verodostojnosti B. B., ki je podal izjavo, da je objekt mehansko odporen in stabilen, glede pripombe, da se nahaja objekt na potresnem območju in o pripombi, da se bodo vrednosti nepremičnin na območju zaradi postavitve bazne postaje znižale. O ostalih pripombah se upravni organ ni opredeljeval, ker meni, da te niso relevantne za sam postopek in odločanje.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. 3. Tožnika v tožbi navajata, da bo s postavitvijo bazne postaje imetje na parceli razvrednoteno, kvaliteta sadja bo slabša, vpliv pa bo tudi na čebele in druge opraševalce ter kakovost medu. Vplivala bo tudi na cca 8 arov kmetijske površine, kjer imajo posejano eno izmed najbolj medenonosnih deteljic. Mnenje naravovarstvenikov, da je sevanje neškodljivo, je za tožnike nično. V primeru Termoelektrarne Šoštanj se danes kažejo negativne posledice na okolje in zdravje, pa so naravovarstveniki dali mnenje, da vpliva na okolje ne bo. V dopolnitvi tožbe še navajata, da izpodbijata odločbo zaradi nepravilno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Že iz splošno dostopne literature izhaja, da bo imetje tožnikov razvrednoteno, z izgradnjo visokega stolpa ob meji bo že na prvi pogled okrnjen izgled parcele. Enake pripombe o vplivu na zdravje sta tožnika imela tudi v povezavi z vplivom sevanja na zdravje oseb, še posebej negativni vpliv na živčni sistem pri otrocih. S postavljeno bazno postajo se bo tožnikoma uničila 40 letna investicija. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom družba A. na tožbo ni odgovorila.

6. Sodišče je 29. 3. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke na glavni obravnavi, niti pred tem pisno, niso podale ugovora.

7. Sodišče je 21. 4. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v izpodbijano odločbo ter odločbo drugostopnega organa, zemljiškoknjižni izpisek za parcelo 28681 k.o. ..., fotografije, mnenje prof. dr. C. C. ter v listine upravnega spisa. Zavrnilo pa je dokazni predlog tožnikov za postavitev izvedenca in ogled na kraju samem, ker za odločitev in razloge sodbe, ki so podrobno obrazloženi v nadaljevanju, njuna izvedba ni bila potrebna.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je organ investitorju družbi A. izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - bazne postaje mobilne telefonije.

10. Ni sporno med strankami, da je bil tožnikoma priznan status stranke v upravnem postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, v katerem sta uveljavljala več ugovorov, na podlagi katerih sta utemeljevala svoj zahtevek, da se investitorju vloga za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne.

11. Po drugem odstavku 36. člena GZ so stranski udeleženci osebe, naštete v štirih alinejah te določbe, tožnikoma je bil status stranskih udeležencev priznan na podlagi druge alineje, ki določa: - lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen, če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva. Stranski udeleženci po drugi alineji drugega odstavka 36. člena GZ lahko v postopku varujejo svoje pravne koristi, ki so vezane na njihove nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskega udeleženca. Ta določba predstavlja okvir njihovih upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice na nepremičnini, da v postopku postavljajo ugovore, s katerimi varujejo svoj pravno varovani položaj. Na drugi strani pa ta zakonska ureditev pomeni zahtevo za organ, da preizkusi vse ugovore, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov, ki s teh nepremičnin izvirajo in so s tem ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Zavrnitev ugovorov pa mora v odločbi ustrezno obrazložiti, v skladu s stališčem, da stranski udeleženec uveljavlja zahtevek, da se investitorju zavrne vloga za izdajo gradbenega dovoljenja (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

12. V obravnavani zadevi sta tožnika zatrjevala, da sta čebelarja in izpostavila (med drugim) izsledke študije o posledicah izpostavljenosti čebel in drugih žuželk elektromagnetnemu sevanju, ki dokazuje vpliv na njihovo spremenjeno vedenje, fiziologijo in morfologijo ter opozarjala, da je študija (najverjetneje mnenje Inštituta za neionizirna sevanja z dne 6. 9. 2019 ali mnenje Zavoda RS za varstvo narave z dne 4. 3. 2019 - opomba sodišča) le delna, ne vsebuje nabora nujnih in sodobnih ukrepov za zaščito pred predvidenemu elektromagnetnemu sevanju oziroma za njegovo zmanjšanje.

13. Lastniki nepremičnin so kot sosedje nepremičnine na kateri se izvaja gradnja, dolžni trpeti določene emisije. Po prvem odstavku 75. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so prepovedane le imisije, ki nastajajo pri uporabi nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo. Tožnika sta s svojim ugovorom uveljavljala prekomeren vpliv elektromagnetnega sevanja na čebele, ki jih na svojih nepremičninah redita, za katerega pričakujeta, da ga bo novo zgrajena bazna postaja mobilne telefonije oddajala.

14. Z izpodbijano odločbo pa prvostopni organ in toženka na ta, konkretno postavljen ugovor tožnikov nista odgovorila. Organ prve stopnje je v zvezi z vsem neodgovorjenim zgolj splošno navajal, da se o ostalih pripombah ne bo opredeljeval, saj le-te niso relevantne za sam postopek in odločanje, pri čemer ni pojasnil, zakaj je po njegovem mnenju ugovor tožnikov, ob vseh navedbah in dokazih o škodljivosti sevanja na čebele, nerelevaten. Vendar se organ, ne da bi navedel, v čem je nerelevantnost ugovora o vplivu škodljivega elektromagnetnega sevanja na čebele, in na kateri pravni podlagi temelji ta zaključek, na nerelevantnost ni mogel sklicevati. Ker pa se je skliceval, brez ustrezne obrazložitve, je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj na bistven ugovor tožnikov ni bilo odgovorjeno, in se zato posledično izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

15. Zgolj podrejeno, saj sodišče ne more nadomestiti obrazložitve organa, niti ne more ugibati ali razlog nerelevantnosti organa temelji na istih podlagah kot jih bo navedlo v nadaljevanju, da iz strokovnega mnenja Inštituta za neionizirna sevanja z dne 6. 9. 2019, v točki 6. Zaključna ocena sprejemljivosti predvidenega posega na okolje, izhaja zgolj presoja sevalnih obremenitev na človeku dostopnih mestih, ne pa na mestih, ki jih bodo lahko dosegle tudi čebele, pri čemer iz Uredbe, iz točke 1. 2. člena izhaja, da je elektromagnetno sevanje sevanje, ki pri uporabi ali obratovanju vira sevanja v njegovi bližnji ali daljni okolici povzroča elektromagnetno polje, in je tveganje za škodljive učinke za človeka in živo naravo. Torej odgovor na ugovor tožnikov ne izhaja iz mnenja Inštituta, ne iz obrazložitve organa, niti iz mnenja Zavoda RS za varstvo narave, pri čemer naj bi meritve, ki jih opredeljuje Uredba ščitile tudi živo naravo ne le človeka. Tožnika imata zato posledično prav, da je v tem okviru tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je priloženo mnenje le delno.

16. Iz 3. točke prvega odstavka 43. člena GZ izhaja, da pristojni organ izda gradbeno dovoljenje, če je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj. Glede na povedano, je v obravnavani zadevi ostalo neodgovorjeno, ali bo bazna postaja vplivala na čebele, na podlagi Uredbe pa je treba ugotoviti škodljivost tako za človeka kot za živo naravo. Po 5. točki prvega odstavka 43. člena GZ upravni organ izda gradbeno dovoljenje, če nameravana gradnja ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, če je za objekt, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, treba izvesti presojo sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Iz spisa izhaja, da gre v obravnavani zadevi, izdelano je bilo tudi mnenje Zavoda RS za varstvo narave, za varstveno območje Natura 2000. 17. Tožnika sta ugovarjala pravilnost in nepopolnost mnenja Inštituta (ali Zavoda za varstvo narave, ki čebel ne omenja), s konkretnimi ugovori o vplivu elektromagnetnega sevanja na čebele, iz obravnavanih mnenj pa odgovor na zastavljena vprašanja ne izhaja.

18. V ponovnem postopku reševanja zadeve, naj organ obravnava tudi ta sporni ugovor in se do njega opredeli, da bo v nadaljevanju možen njegov preizkus. Sodišče še dodaja, da sta tožnika predlagala postavitev izvedenca glede elektromagnetnega sevanja že v upravnem postopku, vendar je tudi zavrnitev izvedbe tega dokaza ostala neobrazložena, kar tudi pomeni kršitev pravil postopka.

19. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek, sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.