Jedro

Glede na določbo 87. člena ZUP se šteje, da je bila tožnici sporna odločba tožene stranke glede denacionalizacije vročena 4.11.2000 (po poteku 15-dnevnega roka po tem, ko ji je vročevalec dne 19.10.2000 pustil sporočilo o došli pošiljki in možnosti njenega prevzema), ne pa 19.4.2007 in da je zato njena tožba zoper navedeno odločbo, vložena dne 11.5.2007, prepozna. Na drugačno odločitev v tej stvari tožničino zatrjevanje, da odločbe dejansko ni prejela vse do 19.4.2007, ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) kot prepozno.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnica ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da z drugimi materialnimi dokazi, kot jih je predlagala, ne razpolaga. Predlagala je namreč zaslišanje sebe in svojega soproga v dokaz svojih navedb, vendar ji sodišče prve stopnje ni ugodilo. Ni imela nikakršnega vpliva na sestavo in vsebino upravnega spisa. Zato je bila postavljena v neenakopraven položaj, saj je sodišče prve stopnje odločalo le na podlagi površnega vpogleda v upravni spis in arbitrarno. Pri zavrženju njene tožbe ni vsaj minimalno preverilo zatrjevanega dejanskega stanja oziroma njenih navedb, hkrati pa v celoti spregledalo, da je bilo vročanje na posreden način po 3. odstavku 87. člena ZUP opravljeno v neskladju z zakonskimi določbami. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze in pravilno ocenilo listine v upravnem spisu ter postopek vročanja odločbe tožene stranke z dne 21.8.2000, bi tožbo vsekakor štelo za pravočasno in bi tudi meritorno odločalo po vsebini. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in naloži toženi stranki povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Ugotovitve sodišča druge stopnje o vročitvi odločbe tožene stranke z dne 21.8.2000 izhajajo iz upravnega spisa in so pravilne. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost teh ugotovitev, saj izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, zato se glede tega vprašanja v celoti sklicuje na obsežno obrazložitev sklepa prvostopnega sodišča. Glede na to se po 87. členu ZUP šteje, da je bila tožnici sporna odločba tožene stranke glede denacionalizacije vročena 4.11.2000 (po poteku 15-dnevnega roka po tem, ko ji je vročevalec dne 19.10.2000 pustil sporočilo o došli pošiljki in možnosti njenega prevzema), ne pa 19.4.2007 in da je zato njena tožba zoper navedeno odločbo, vložena dne 11.5.2007, prepozna. Na drugačno odločitev v tej stvari tožničino zatrjevanje, da odločbe dejansko ni prejela vse do 19.4.2007, ne more vplivati.

Pravilna in zakonita je presoja sodišča prve stopnje, da zakonito opravljena dejanja vročanja odločbe po vročevalcu (na podlagi sporočila z dne 19.10.2000) narekujejo upoštevanje navedene vročitve za opravljeno. Tudi okoliščine v zvezi s poskusoma vročitve odločbe tožnici po pošti (31.8. in 26.9.2000 – ki izhajajo iz spisne dokumentacije, tožnica pa tudi ne predložila nobenih protidokazov), ne kažejo, da bi odločbe tožnica ne mogla prevzeti že leta 2000. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni imelo podlage, da bi sledilo njeni trditvi, da ji navedena odločba tožene stranke pred 19.4.2007 ni bila vročena ter da zanjo tudi ni vedela, in da bi ta dan (19.4.2007) štelo kot dan vročitve odločbe, dne 11.5.2007 vloženo tožbo pa kot pravočasno. Tudi pritožbeno sodišče meni, da sklicevanje tožnice na vlogo, ki jo je 13.3.2007 poslala organu prve stopnje ter z njo zahtevala izdajo odločbe o pritožbi, in njeno pojasnjevanje, da bi urgence ne vlagala, če bi res prejela odločbo z dne 21.8.2000, tudi ni argument, s katerim bi mogla izpodbiti veljavnost zakonite vročitve odločbe (na podlagi sporočila vročevalca z dne 19.10.2000). Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotnih dokazov v zvezi s tem tožnica ni ponudila. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da predlaganega zaslišanja tožnice in njenega moža utemeljeno ni izvedlo, ker (predhodni) postopek, namenjen predhodnemu preizkusu tožbe (36. člen ZUP-1), temelji na načelu pisnosti. To pomeni, da v tej fazi postopka sodišče praviloma za podlago svojih odločitev vzame procesno gradivo, ki so ga predložile stranke pisno, medtem ko je načelo ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja pridržano šele za nadaljnji postopek, namenjen meritornemu odločanju o tožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena, v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1, zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.