Jedro

Da je tožena stranka industrijski tir souporabljala v delovnem procesu in da je tožeča stranka za to vedela, ne more biti sporno. Tudi iz zapisnika z dne 11. 10. 1962 je namreč razvidno, da je bila izgradnja novega industrijskega tira in souporaba tira nujna za delovanje pravnega prednika tožene stranke. To je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik vedel in na souporabo v takšne namene pristal. To pa pomeni, da je bil namen rabe določen, hkrati pa tudi rok trajanja pogodbenega razmerja – dokler bo souporaba industrijskega tira tožnice potrebna za delovanje toženke.

Tudi ni bilo izkazano, da je dogovor (o souporabi industrijskega tira) predvideval preklic souporabe. To pa pomeni, da je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru le za posodbo do preklica v smislu določbe paragrafa 974 ODZ, torej za prekarij.

Tudi osnovna sredstva je gospodarska organizacija lahko oddala v uporabo oziroma v zakup.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba - v odločitvi po tožbi spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh prenehati z uporabo nepremičnine parc. št. 2477/1 k. o. ... in na njej zgrajenem železniškem tiru ter jo vrniti tožeči v izključno posest prosto oseb in stvari.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči za uporabo dela njene nepremičnine z železniškim tirom znesek 155.593,69 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ - v odločitvi po nasprotni tožbi in v izreku o stroških (točki IV in V izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (točka III izreka) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prenehati z uporabo nepremičnine parc. št. 2477/1 k. o. ... in na njej zgrajenem železniškem tiru ter jo vrniti tožeči v izključno posest prosto oseb in stvari (točka I izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči za uporabo dela njene nepremičnine z železniškim tirom znesek 155.593,69 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka); kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče zavrnilo (točka III izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek (po nasprotni tožbi) na ugotovitev, da obstaja služnostna pravica uporabe železniškega tira na nepremičnini parc. št. 2477/1 k. o. ... v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin s parc. št. 54/2, 55/2, 55/5, 61/3, 62/4, 3714/2, 3714/3, 3714/5, 73/3, 48/2, 53/3, 55/6, 56, 3714/1, 55/8, 55/9, 55/10, 55/11 in 55/12, vse k. o. ... (točka IV izreka); odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči v roku 15 dni stroške postopka v višini 3.051,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožeča stranka po tožbi, tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka, se pritožuje zoper odločitev v točki III izreka sodbe, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v tem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče odločilo, da tožeči stranki pripada uporabnina šele za čas od vložitve tožbe dalje. V sodni praksi ni primera, da bi bil lastnik stvari upravičen do uporabnine le za čas od vložitve tožbe dalje, sodišče pa v sodbi tudi ni navedlo pravne podlage za takšno svoje stališče. Tožena stranka je ves čas vedela, da uporablja tujo stvar brez pravne podlage, saj ni imela sklenjene nikakršne pogodbe, ki bi ji dajala pravico uporabe. Najkasneje z dopisom z dne 4. 6. 2008 je tožeča stranka toženo pozvalo, da ji je dolžna plačati za uporabo oziroma da z uporabo preneha. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in toženi stranki naloži v plačilo uporabnino od 1. 1. 2006 dalje. Sodišče je napačno ugotovilo tudi višino uporabnine, saj ni upoštevalo vrednosti uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen tir in same vrednosti tira, pač pa le vrednost vzdrževanja. Ti stroški pa so le manjši del stroškov uporabe tira. Izvedenec ni znal pojasniti, zakaj meni, da sta zemljišče in tir brez vrednosti, zato je tožeča stranka predlagala, da sodišče postavi novega izvedenca, česar pa sodišče ni storilo. Tožeča stranka je bila prikrajšana za plačilo 5.314,27 EUR. Sodišče tožeči stranki ni prisodilo obresti, čeprav je v obrazložitvi navedlo, da jih je prisodilo. Zamudne obresti je določilo le za primer, da tožena stranka sodbe ne bi izpolnila v paricijskem roku, kar pa je nekaj popolnoma drugega.

4. Tožena stranka po tožbi, tožeča stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožena stranka, je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper zanjo neugodni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ugodi pa tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je razmerje med pravdnima strankama označiti za prekarij po paragrafu 974 Obče državljanskega zakonika (ODZ). Tožena stranka oziroma njeni pravni predniki so namreč za souporabo industrijskega tira imeli izrecno pogodbeno dovoljenje tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov, v katerem ni bilo navedeno, da smejo tir uporabljati le do preklica. Pravna prednika obeh pravdnih strank sta že v letu 1963 sklenila prvo pogodbo, na podlagi katere je pravni prednik S. po sedaj spornem železniškem tiru pravnemu predniku tožene stranke dostavljal surovino v njeni industrijski obrat v X. ter iz njega odvažal v njem proizvedene izdelke. Ne drži ugotovitev sodišča, da naj z izdajo soglasja k izgradnji odcepa industrijskega tira ne bi bil določen namen rabe. Iz Pogodbe o medsebojnih razmerjih pri uporabi industrijskega tira „E.“ z dne 23. 7. 1976, iz 2. člena izhaja, da se industrijski tir uporablja za dovoz in odvoz vozovnih pošiljk OU (organa upravljanja industrijskega tira TOZD) in souporabnikov. Souporabo industrijskega tira dovoli OU in je dopustna na podlagi pismenega soglasja, ki ga izda železnica. Iz 40. člena pogodbe izhaja, da ima souporabnik glede souporabe enake obveznosti določene v pogodbi, tako v pogledu pogojev kakor tudi načina obratovanja na industrijskem tiru. Da je bila tožena stranka souporabnik železniškega tira jasno izhaja tudi iz 9. točke navodil za opravljanje službe na industrijskem tiru, ki so priloga pogodbi. Ne drži torej, da ni bil določen namen rabe železniškega tira. Med prednikoma pravdnih strank je nedvomno obstajalo pogodbeno razmerje, kot je to razvidno tudi iz dopisa pravnega prednika tožene stranke E. TOZD, znak B 16/152 z dne 6. 12. 19 (preostanek letnice ni razviden). Za prekarij pa je značilno prav to, da med strankama ne nastane nobena pogodba. Nerazumljiva je sodba tudi v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da naj bi šlo za prekarij tudi zato, ker naj bi bil železniški tir označen kot osnovno sredstvo tožeče stranke po zapisniku z dne 7. 9. 1965. Izjava se nanaša na izvedbo priključka na novo izvedenega industrijskega tira na industrijski tir tožeče stranke in ne izkazuje, da naj bi bil železniški tir označen kot osnovno sredstvo tožeče stranke. Tožeča stranka ni upravičena do uporabnine za uporabo železniškega tira, saj je tožena stranka za njegovo uporabo imela veljaven pravni naslov, glede na čas izvrševanja služnosti, je brezplačno služnost uporabe tudi priposestvovala. Sicer pa je zahtevek na plačilo uporabnine neutemeljen tudi po višini. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo pripomb tožene stranke oziroma dopolnitve izvedenskega poročila v zvezi z njenimi pripombami. Sodišče je očitno spregledalo, da je izvedenec podal dopolnitev svojega mnenja, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je mnenje izvedenca T. neuporabno, do obnove tira ni prišlo, strošek vzdrževanja pa je pretežno krila tožena stranka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice uporabe železniškega tira. Po povedanem ni šlo za prekarij, sicer pa je stališče sodišča, da naj se prekarija ne bi dalo priposestvovati nepravilno in v nasprotju s sodno prakso (sodba VSM I Cp 284/2008). Nesporno je, da je imela tožena stranka oziroma njena pravna prednica nepremičnino v posesti oziroma soposesti že od leta 1963, na pogodbeni podlagi, in je služnostno pravico uporabe industrijskega tira priposestvovala že v letu 1983. Soposest oziroma uporaba železniškega tira vse do leta 2009 ni bila sporna.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka oziroma njen pravni prednik že od leta 1963 skupaj s tožečo stranko oziroma njenim pravnim prednikom souporablja industrijski tir, po izvedbi lastninjenja v lasti tožeče stranke. Tožeča stranka trdi, da je bila dovoljena raba le do preklica, tožena pa, da uporaba temelji na pogodbi sklenjeni med pravnima prednikoma pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za prekarij, saj je tožeča stranka toženi sicer dovolila uporabo železniškega tira, ni pa določila namena te rabe, niti trajanja. V posledici je ugodilo tožbenemu zahtevku (delno je zavrnilo le tožbeni zahtevek iz naslova plačila uporabnine), zavrnilo pa tožbeni zahtevek na priposestvovanje služnosti po nasprotni tožbi. Odločitev je materialnopravno napačna (razen v odločitvi pod točko III izreka).

9. V letu 1962 je za potrebe novega obrata v X. pravni prednik tožene stranke dobil dovoljenje za izgradnjo industrijskega tira, ki se je priključil na že obstoječi industrijski tir pravnega prednika tožeče stranke. Tako za priklop kot za souporabo (njihovega) tira je pravni prednik tožeče stranke dal dovoljenje (glej zapisnik z dne 11. 10. 1962, priloga B2). Tožena stranka je industrijski tir, sedaj v lasti tožeče stranke, vse od leta 1963 souporabljala. Šele v letu 2008 je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo za souporabo oziroma ji ponudila možnost odkupa zemljišča (dopis z dne 4. 6. 2008, priloga A10). Ves ta čas je tožena stranka, po njenih trditvah, sama vzdrževala sporni tir, nesporno pa k njegovemu vzdrževanju prispevala, tako npr. še v letih 2009 oziroma 2010 (zapisnik z dne 8. 10. 2009, priloga B17). Da je tožena stranka industrijski tir souporabljala v delovnem procesu in da je tožeča stranka za to vedela, ne more biti sporno. To izhaja tudi iz zapisnika z dne 11. 10. 1962.(1) Iz njega je razvidno, da je bila izgradnja novega industrijskega tira in souporaba tira nujna za delovanje pravnega prednika tožene stranke. To je, kot rečeno, tožeča stranka oziroma njen pravni prednik vedel in na souporabo v takšne namene pristal. To pa pomeni, da je bil namen rabe določen, hkrati pa, po mnenju pritožbenega sodišča, tudi rok trajanja pogodbenega razmerja – dokler bo souporaba industrijskega tira tožnice potrebna za delovanje toženke. Tožena stranka je nedvomno imela industrijski tir – družbeno sredstvo v pravno upravičenem razmerju, temelječem na dogovoru s tožečo stranko oziroma njenim pravnim prednikom, torej na pogodbeni podlagi. Tudi ni bilo izkazano, da je dogovor predvideval preklic souporabe s strani tožnice (ne glede na usodo delovnega procesa toženke). Je pa predstavnik pravnega prednika tožeče stranke v dogovoru z dne 11. 10. 1962 (priloga B2) „odcep“ (in souporabo njihovega tira do odcepa) pogojeval z omejitvijo, da njihova uporaba tira zaradi souporabe s strani pravnega prednika tožene stranke, ne sme biti okrnjena. Do tega očitno ni nikoli prišlo, niti se v tej pravdi tožeča stranka na to ne sklicuje. Vse navedeno potrjujejo tudi listine, na katere se sklicuje tožena stranka (zapisnik z dne 11. 10. 1962, priloga B2, zapisnik z dne 22. 10. 1962, priloga B3, dopis z dne 25. 12. 1970, priloga B4, Pogodba o medsebojnih razmerjih pri uporabi industrijskega tira „E.“, priloga B7), predvsem in izrecno pa tudi izjava pravnega prednika tožeče stranke, priloga B21 (znak B 16/152), datum 6. 12. 19 (ostanka letnice ni mogoče razbrati), v kateri ta izrecno potrdi, da je bila souporaba tira pravnemu predniku tožene stranke pogodbeno dovoljena, pri čemer po mnenju pritožbenega sodišča ni bistveno, da iz dopisa ne izhaja številka in ne datum sklenitve pogodbe. Tudi ne drži, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da iz dopisa izhaja pravica souporabe „do nadaljnjega“. Predstavnik pravnega prednika tožeče stranke le potrjuje, da so pogodbeno dovolili souporabo industrijskega tira (tudi) pravnemu predniku tožene stranke.

10. Za odločitev tudi ni bistveno ali je šlo pri industrijskem tiru za osnovno sredstvo pravnega prednika tožeče stranke. Tudi osnovna sredstva je gospodarska organizacija lahko oddala v uporabo oziroma v zakup (105. člen Zakona o sredstvih gospodarskih organizacij, Ur. l. FLRJ, št. 17/1961).

11. Glede na vse povedano je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo le za posodbo do preklica v smislu določbe paragrafa 974 ODZ, torej za prekarij, materialnopravno napačen. Ker tudi ni bilo zatrjevano ali izkazano, da souporaba tira toženki v delovnem procesu ni več potrebna ali da je souporaba prekomerna v smislu dogovora z dne 11. 10. 1962, niti dogovorjena obveznost ni ugasnila s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika), sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku (po tožbi).

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem obsegu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prenehati z uporabo spornega tira ter ga vrniti v izključno posest tožeči stranki, za uporabo pa plačati uporabnino, zavrnilo (358. člen ZPP). V posledici takšne odločitve je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločitev v III. točki izreka sodbe in v tem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Sodišče je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo izključno iz razloga ugotovitve, da je šlo za prekaristično razmerje, v katerem je možnost priposestvovanja izključena. Glede na to, da pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za prekarij in da se sodišče prve stopnje do predpostavk priposestvovanja služnostne pravice ni opredeljevalo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke tudi v tem obsegu ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V posledici je razveljavilo tudi odločitev glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka pa temelji na določbah tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

(1) „Podjetje S. je prevzel objekt A. leta 1961. Potrebe tega obrata narekujejo gradnjo industrijskega tira. Podjetje namerava v perspektivi razširiti obrat na sosednja zemljišča v skupni izmeri cca 180000 m2. Komisija ugotovi po proučitvi vloge in ostale dokumentacije podjetja, da je industrijski tir obratu potreben“.