Jedro

V inšpekcijskem postopku je bistveno, da inšpektor ugotovi, kdo je zavezanec, torej stranka, proti kateri teče postopek. V ta namen ima inšpektor na razpolago vse procesne inštitute ZUP (subsidiarna uporaba), da določi zavezanca pravilno. Inšpektor ima poleg pooblastil po ZUP tudi posebna pooblastila po ZIN.

V upravnem postopku, tudi v inšpekcijskem postopku, je odgovornost za pravilno ugotovitev dejanskega stanja predvsem na organu, ne glede na dokazno breme iz 140. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Novo mesto številka 0618-1665/2017-20 z dne 16. 7. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevek za povrnitev škode v skupni višini 102.462,14 EUR se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v skupni višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 0618-1665/2017-20 z dne 16. 7. 2018 odločila, da družba A., d.o.o. kot odstranjevalec odpadkov, ne sme več prevzemati odpadkov v odstranjevanje, do vzpostavitve tehnološke linije D. v funkcionalno stanje obratovanja in da mora v roku enega meseca po vročitvi te odločbe, iz svoje skladiščne stavbe na parceli 1610/3 k.o. ..., odstraniti vse odpadke in sicer okrog 200 ton onesnažene zemljine s kodo 17 05 03* in okrog 44 ton solidificiranih odpadkov s kodama 19 03 06* in 19 03 07 ter jih oddati zbiralcu ali drugemu izvajalcu obdelave odpadkov; takoj po izpolnitvi naložene obveznosti o tem obvestiti inšpektorja in predložiti dokazila o oddaji odpadkov. Odločila je tudi, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da v postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali.

2. Prvostopenjski organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je zavezanec upravljalec naprave, za katero je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje (OVD) za odstranjevanje odpadkov št. 35472-12/2009-6 z dne 3. 7. 2009, spremenjeno z odločbo št. 35472-55/2014 z dne 3. 4. 2014 in spremenjeno z odločbo št. 35457-17/2016-2 z dne 9. 5. 2016. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil upravljalec te naprave, do izdaje odločbe o zadnji spremembi OVD z dne 9. 5. 2016, B., d.o.o. Z OVD in njegovimi spremembami je bilo upravljalcu naprave dovoljeno odstranjevanje odpadkov na zemljišču s parcelno št. 1610/3 k.o. ... Odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 9. 8. 2017, 31. 1. 2018 in 18. 4. 2018 in izjavi zavezanca z dne 10. 5. 2018. 3. Dne 13. 6. 2018 je bil ponovno opravljen ogled skladišča odpadkov in naprave za odstranjevanje odpadkov in ugotovljeno, da je bil del odpadkov iz skladišča odpeljan, ostali pa so bili razmetani, pomešani in pomanjkljivo označeni, stojni del naprave za odstranjevanje odpadkov pa še vedno v neuporabnem stanju. V odgovoru na seznanitev z ugotovitvami in pozivom za pojasnila glede odvoza dela odpadkov iz skladišča je zavezanec predložil kopije evidenčnih listov za skupno 16.220 kg odpadkov s kodo 07 02 10*, katere je oddal. Navedel je tudi, da nima v stavbi na parceli 1610/3 k.o. ... več nobenega odpadka, katerega imetnik bi bil in da je imetnik spornih odpadkov nekdanji upravljalec naprave za odstranjevanje odpadkov B., d.o.o. 4. Takšnemu stališču prvostopenjski organ ni pritrdil, ker Uredba o odpadkih nedvoumno določa, da je imetnik odpadkov tisti, ki ima odpadke v posesti. Zavezanec je najprej kupil nepremičnine in opremo naprave za odstranjevanje odpadkov in s spremembo OVD postal tudi upravljalec naprave za odstranjevanje odpadkov. Zato ne more biti nobenega dvoma, da je tudi imetnik odpadkov, ki se na območju naprave skladiščijo oziroma so bili prevzeti v odstranjevanje. Količine odpadkov v skladišču so bile ocenjene pri inšpekcijskih pregledih in povzete po izjavi predstavnika zavezanca. Zoper te količine zavezanec nikoli ni ugovarjal. Količine so zmanjšane za 16.220 kg, kolikor je zavezanec oddal odpadkov v letu 2018 in predložil evidenčne liste.

5. Uredba o odpadkih glede skladiščenja odpadkov v šestem odstavku 19. člena določa, da je dovoljeno skladiščiti odpadke pred odstranjevanjem največ 12 mesecev, pri čemer količina skladiščenih odpadkov ne sme presegati količine odpadkov, ki je enaka letni zmogljivosti naprave za obdelavo teh odpadkov. Ker je tehnološka linija zavezanca za obdelavo odpadkov D. neuporabna, je njena letna zmogljivost nič kg, zato lahko zavezanec skladišči le nič kg odpadkov. Ker so onesnažena zemljina in solidificirani odpadki v skladišču že bistveno dlje od 12 mesecev in niso skladiščeni v ustrezni embalaži in niso ustrezno označeni glede na določbe 20. člena Uredbe o odpadkih, zavezanec pa je imetnik odpadkov, je bilo potrebno odločiti o njihovi odstranitvi.

6. Drugostopenjski organ je zavezančevo pritožbo zavrnil. Pojasnil je, da je zavezanka upravljalka naprave, in sicer tehnološke linije proizvajalca D. in zato jo je v skladu z določbami Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1, 7. točka 3. člena, 7.1 točka 3. člena in 20. člena ZVO-1), kot upravljalko naprave (katere lastnica in posestnica je), šteti za povzročiteljico obremenitve okolja (6.1. točka 3. člena). Kot pravilno je štel ugotovitev, da pritožnica kot povzročiteljica obremenitve okolja, le-tega obremenjuje čezmerno in krši 19. člen Uredbe o odpadkih. Kot neizkazane je zavrnil navedbe, da ni zavezanka in povzročiteljica ugotovljene čezmerne obremenitve okolja v delu, ki se nanaša na odpadke, ki se nahajajo v skladišču, ker je v tem delu zavezanka družba B., d.o.o., kot najemnica navedenega pritožničinega skladišča. Kot nesporno je štela, da je pritožnica sama lastnica navedene stavbe, v kateri se skladišči navedena količina zemljine in da je hkrati tudi imetnica OVD, s katerim ji je dovoljena dejavnost odstranjevanja odpadkov, tudi onesnažene zemljine oziroma odpadkov s klas. št. 17 05 03* - zemljina in kamenje, ki vsebujeta nevarne snovi (pod zaporedno številko 85. Preglednice 1: Vrste nevarnih odpadkov, ki jih je dovoljeno odstraniti, v 4. točki izreka OVD), da se odpadki skladiščijo v tej stavbi in da v postopku zatrjevanja, da ni zavezanka za pravilno skladiščenje 200 ton onesnažene zemljine, kljub pozivom inšpektorja, do izdaje izpodbijane odločbe ni izkazala. Kot nedovoljeno pritožbeno novoto pa je štela pritožbi priložena dokazila, evidenčne liste o oddaji iz februarja 2018, št. ID 5659006 z dne 2. 2. 2018 in ID 4659066 z dne 5. 2. 2018, da je bilo oddanih še 44 ton (44.880 kg) odpadkov in pojasnila tudi, da se ID 4659066 z dne 5. 2. 2018 nanaša na oddajo odpadka s klas. št. 11 01 09*-mulji in filtrne pogače, ki vsebujejo nevarne snovi in ne odpadek s klas. št. 19 03 06* in 19 03 07*, katerega odstranitev je bila odrejena z izpodbijano odločbo.

7. Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka iz vseh razlogov 27. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ni sporna ugotovitev, da je upravljalka tehnološke linije proizvajalca D., za katero je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje za odstranjevanje odpadkov, neugotovljeno pa je v zadevi pravno relevantno dejstvo, da je bila upravljalka te naprave do izdaje odločbe o zadnji spremembi OVD z dne 9. 5. 2016 gospodarska družba B., d.o.o. in da tožeča stranka ob prenosu OVD ni prevzela nobenih odpadkov. Od družbe B., d.o.o. je tožeča stranka kupila zgolj aktivo, t.j. tehnološko linijo proizvajalca D. IRSOP ima vpogled v elektronske evidenčne liste, iz katerih izhaja, da je njihov zakoniti imetnik (posestnik) še vedno družba B., d.o.o. Do ex lege prevzema odpadkov (kakor tudi ne posesti) ni prišlo niti s prenosom OVD. Status družbe B., d.o.o. kot imetnice odpadkov, je s trenutkom prenosa OVD (torej z dnem 9. 5. 2016) konvertiral iz povzročitelja odpadkov (ki ga opredeljuje 17. točka 3. člena Uredbo o odpadkih) v pravno osebo, ki ima odpadke v posesti (3. točka 3. člena Uredbe o odpadkih). Sklicuje se na sodno prakso (v povezavi s členom 156 in 157 ZVO-1), po kateri lastniku zemljišča, v primeru, ko so odpadki odloženi zakonito, povzročitelj obremenitve pa je znan in ni lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do obremenitve, ni mogoče izreči inšpekcijskega ukrepa iz 157. člena ZVO-1 (glej sodbo UPRS I U 882/2016 in sodbo II U 176/2013).

8. Tožeča stranka torej ni povzročitelj obremenitve okolja (povzročitelj odpadkov), zgolj kot lastnici nepremičnine parc. št. 1610/3 k.o. ... pa ji odstranitev (predajo) odpadkov tudi ni mogoče naložiti. Nezakonito je bila odrejena tudi prepoved sprejemanja odpadkov s strani tožeče stranke, ker ukrepa ni mogoče odrediti na abstraktni nevarnosti kopičenja nevarnih odpadkov, ob tem da ni bil ugotovljen niti en konkreten primer nepravilnega ravnanja z odpadki s strani tožeče stranke.

9. Tožeča stranka izpostavlja, da sta tako IRSOP kot tudi MOP, ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 169., 80. in 171. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). IRSOP je v zapisniku št. 06182-1665/2017-8 z dne 1. 2. 2018 nedvoumno ugotovil, da je prevzemnik onesnažene zemljine št. 17 05 03* v količini vsaj 216 ton B., d.o.o., ki je vpisana v evidenco prevzemnikov odpadkov pod številko 35470-187/2017 z dne 22. 6. 2017. Navedeni zapisnik je tožeča stranka v izjavi z dne 21. 2. 2018 potrdila. Ugotovitev o tem, da je imetnik onesnažene zemljine klas. št. 17 05 03* v količini vsaj 216 ton temelji na podlagi interno izpeljanega ugotovitvenega postopka s vpogledom v elektronske evidenčne liste. Tožeča stranka je bila s podatki o onesnaženi zemljini le omejeno seznanjena. Poznala je podatek o imetništvu odpadkov, niso ji pa bili znani drugi podatki, niti jih ni uspela pridobiti od B., d.o.o. Zaradi neodzivnosti družbe B., d.o.o. je tožeča stranka zoper njo vložila tožbo na odstranitev odpadkov (negatorna tožba) in o tem obvestila toženo stranko v okviru izjasnitve o Zapisniku o inšpekcijskem pregledu opr. št. 06182-1665/2017-23 z dne 17. 9. 2018. Dne 27. 12. 2018 je Okrajno sodišče v Novem mestu zoper družbo B., d.o.o. izdalo zamudno sodbo opr. št. P 171/2018, s katero je bilo navedeni družbi naloženo, da v 8-ih dneh z nepremičnine parc. št. 1610/3 k.o. 1447 ... (zlasti iz stavbe 2348) odstrani približno 200 ton onesnažene zemljine s kodo 17 05 03* in 44 ton soldificiranih odpadkov s kodama 19 03 06* in 19 03 07, torej odpadkov glede katerih je bilo z izpodbijanima odločbama odločeno, da jih mora tožeča stranka odstraniti in oddati zbiralcu ali drugemu izvajalce obdelave. Ker je bila sodba izdana 27. 12. 2018, tožeča stranka pa jo je prejela 3. 1. 2019, z njeno vsebino upravnega organa ni mogla seznaniti, obveščala pa ga je o vseh začetih in vodenih civilnih postopkih zoper B., d.o.o. in seznanjala z vsemi relevantnimi dejstvi.

10. Iz zgoraj navedenega razloga se ne strinja z ugotovitvijo, da ni dokazala svoje trditve, da naj bi 200 ton onesnažene zemljine prevzela družba B., d.o.o. To dejstvo je namreč ugotovil že sam IRSOP v zapisniku, v postopku pa te ugotovitve ni upošteval. Lastništvo nepremičnine parc. št. 1610/3 k.o. ... in dejstvo prenosa OVD po prepričanju tožeče stranke ne more biti razlog, da sta upravna organa zaključila, da je tožeča stranka povzročitelj obremenitve, saj navedeni dejstvi za takšne zaključke ne nudita nobene osnove in opore. Tožeča stranka je IRSOP posredovala vse najemne pogodbe, tudi najemno pogodbo z B., d.o.o. in pojasnila, da sama ni več imetnik nobenega odpadka. Ker je bila slednja neodzivna, toženi stranki ni mogla sporočiti točne količine in vrste odpadkov. Pojasnila je lahko samo, da odpadki (onesnažena zemljina in soldifikati) pripadajo navedeni družbi, vse ostale informacije pa so bile za IRSOP in MOP dosegljive iz uradnih evidenc v katere bi organ, skladno z ZUP, moral vpogledati.

11. Tožeča stranka je pojasnila tudi, da je najemodajalec družbe B., d.o.o. postala po nakupu nepremičnine parc. št. 1610/3 k.o. ... in je torej prišlo do prenosa najemne pogodbe skladno s 610. členom OZ (tožeča stranka je stopila v položaj najemodajalce). Predložila je lahko samo nepodpisano in brez datuma sklenitve najemno pogodbo, ker je takšno pogodbo prejela od svojega singularnega pravnega prednika.

12. Tožeča stranka izpostavlja tudi, da je predlagala zaslišanje E. E., F. F. in G. G., katerih zaslišanje bi morala upravna organa izvesti, v kolikor se je porajal dvom glede imetništva odpadkov in najema. Upravna organa v konkretni situaciji, ob nedvoumnih listinskih dokazih (javni listini, ki je potrjevala, da je imetnik odpadkov B., d.o.o.), brez izvedbe predlaganih personalnih dokazov, nista imela osnove zaključevati, da tožeča stranka nečesa ni dokazala. Takšno ravnanje upravnih organov pomeni bistveno kršitev postopka, ki je imela za posledico napačno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlagane in neizvedene dokaze, bo sedaj moralo izvesti vsaj upravno sodišče. 13. V zvezi z izvedbo inšpekcijskega nadzora tožeča stranka ugovarja izvedbi inšpekcijskega nadzora brez predhodne najave in meni, da naknadna možnost izjavljanja ne more sanirati predhodne nezakonitosti opravljenih dejanj (nezakonitega vhoda v notranjost objekta in nezakonitih fotografiranj notranjosti objekta), še posebej ker sta tako IRSOP, kot tudi MOP, predložene naknadne izjave vedno interpretirala kot pomanjkljive.

14. Tožeča stranka pojasnjuje, da je zato, ker upravni spor ne odloži izvršitve dokončne upravne odločbe, in ker je že bila ugotovljena izvršljivost odločbe, nezakonito upravno odločbo opr. št. 0618-1665/2017-20 z dne 16. 7. 2018, že v celoti izvršila v dodatno postavljenem roku do 31. 12. 2018, tudi zaradi napovedi prekrškovnega postopka. Zaradi izvršitve odločbe so ji nastali stroški prevoza, stroški predaje odpadkov družbi H., d.o.o. in stroški izdelave ocene odpadka s strani NLZOH.

15. Ker mora tožeča stranka vložiti predmetno tožbo v roku 30 dni, računov za opravljene storitve pa od poslovnih partnerjev še ni prejela, stroškov še ne more specificirati. Tožeča stranka bo tako specifikacijo stroškov podala kasneje. Tožeča stranka svoj pravni interes torej utemeljuje na uveljavljanju odškodnine, pri čemer ji zaradi same narave postopka (postavljenih rokov) ni bilo omogočeno, da bi odstranitev odpadkov s strani B., d.o.o. zagotovila v izvršbi (tožeča stranka pa je izposlovala zamudno sodbo).

16. Stroški vezani na odstranitev torej predstavljajo škodo tožeče stranke in odločitev o (ne)zakonitosti upravne odločbe IRSOP posledično pomeni pravni interes na zahtevek, kot izhaja iz tožbenega predloga predmetne upravne tožbe, saj predstavlja podlago za plačilo odškodnine (17. točka odločbe US RS opr. št. U-l-181/09-15 z dne 10. 11. 2011). Prav tako odločitev IRSOP, da tožeča stranka kot odstranjevalec odpadkov ne sme prevzemati odpadkov v odstranjevanje do vzpostavitve tehnološke linije D. v funkcijo obratovanja predstavlja nezakonito odločitev, pri čemer ima tožeča stranka interes, da se odločba v tem delu izreka odpravi (ponovno odločanje se ne predlaga), saj s tem omejitve prevzemanja odpadkov tožeča stranka nima več (bo pa seveda tožeča stranka tudi pri morebitnem prevzemu odpadkov po veljavnem OVD v celoti ravnala skladno z vsemi določbami individualnega pravnega akta (OVD), kakor skladno z zakonskimi določili in določbami Uredbe o odpadkih.

17. Tožeča stranka na podlagi vsega navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v točki a prvega odstavka izreka odpravi (podredno ugotovi njeno nezakonitost); ugotovi, da je odločba IRSOP opr. št. 0618-1665/2017-20 z dne 16. 7. 2018 v točki b) prvega odstavka izreka nezakonita in je bilo z njo nezakonito poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi; ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi v 2., 3. in 4. točki izreka in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

18. Tožeča stranka se je v dopolnitvi tožbe z dne 7. 5. 2019 sklicevala na pojasnila v tožbi, ki se nanašajo na izvršitev odločbe in tem povezane stroške prevoza, stroške predaje odpadkov družbi H., d.o.o., stroške izdelave ocene odpadkov s strani NLZOH. Ker ob vložitvi tožbe s strani tožeče stranke stroški še niso bili znani, jih posledično ni mogla specificirati. Tožeča stranka zato že podanemu zahtevku v vloženi tožbi podaja dodaten zahtevek na plačilo škode v skupni višini 102.462,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 30. 4. 2019 dalje, pa vse do plačila. Zgolj iz previdnosti tožeča stranka podredno predlaga, da jo upravno sodišče napoti na uveljavljanje škode v posebnem postopku, v kolikor meni, da naložitev plačila odškodnine v konkretnem sporu ni mogoče. 19. Tožena stranka je sodišču poslala spise. Na tožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

20. Tožba je utemeljena.

21. V obravnavani zadevi je sodišče, skladno s sklepom senata z dne 8. 11. 2021, odločalo po sodnici posameznici.

22. Sodišče je v obravnavani zadevi, v skladu s pravili poštenega postopka, ki izhaja tudi iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), za dne 8. 11. 2021 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katero je povabilo tožečo stranko, ki je izvedbo glavne obravnave tudi predlagala in ji dalo možnost izjaviti se pred sodnikom. V dokazne namene je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke E. E. in F. F., kot nerelevantnega za odločitev v zadevi, zato ker ugotovitve inšpektorja za okolje izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, pa zavrnilo predlagan dokaz z zaslišanjem I. I., inšpektorja za okolje.

23. Tožena stranka se naroka ni udeležila. V skladu z določbo 279.a člena ZPP se je odpovedala glavni obravnavi in soglašala, da sodišče odloči brez glavne obravnave na podlagi predloženih pisnih vlog in listinskih dokazov.

24. Dne 18. 3. 2022 je sodišče s sklepom, na podlagi 292. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) obravnavo, ki je bila zaključena 8. 11. 2021, znova začelo z namenom dopolnitve dokaznega postopka. Dne 25. 3. 2022 je sodišče prejelo zamudno sodbo P 171/2018 z dne 27. 12. 2018 opremljeno s klavzulo pravnomočnosti dne 23. 2. 2019, ki jo je posredovala strankam upravnega spora v vednost. Tako tožena stranka (dne 19. 4. 2022), kot tožeča stranka zaradi izvedbe dokaza, zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 171/2018 z dne 27. 12. 2018 glavne obravnave nista zahtevali.

25. Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 8. 11. 2021, enako kot v tožbi vztrajala, da je bilo že ob prvem inšpekcijskem pregledu dne 1. 2. 2018 ugotovljeno, da ima 216 ton zemljine in 44 ton solidifikatov znanega povzročitelja, družbo B., d.o.o. Slednjega je tožeča stranka večkrat pozvala k odstranitvi odpadkov in zaradi njihove neaktivnosti zoper B., d.o.o. vložila tožbo ter izposlovala izdajo zamudne sodbe. Zgolj zato, ker je inšpektorat začel s postopkom upravne izvršbe in naznanil prekrškovni postopek, je bila tožeča stranka prisiljena k odstranitvi teh odpadkov v mesecu januarju 2019, kar izkazujejo listine upravnega spisa. S takšnim ravnanjem so tožeči stranki nastali stroški. Tožeča stranka je prav tako pojasnila, da je navedene odpadke predala družbi H., d.o.o. Kot nesporno je izpostavila dejstvo, da je sicer postala upravljalec naprave ob prenosu okoljevarstvenega dovoljenja, vendar nikoli ni prevzela v posest odpadkov, katerih imetnik je bila prej B., d.o.o. V takem primeru bi namreč v skladu s predpisi morala izpolniti evidenčne liste, do katerih bi tožena stranka imela dostop. Kot pomanjkljivost postopka je izpostavila tudi dejstvo, da ob inšpekcijskih pregledih ni sodelovala, čeprav je tožeča stranka to izrecno zahtevala. Ni sporno, da je bila o izvedenih inšpekcijskih pregledih obveščena naknadno, vendar je njena nenavzočnost povzročila nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično špekulativne zaključke tožene stranke. Dne 9. 5. 2016 je postala upravljalka tehnološke linije proizvajalca D., vendar to ne pomeni, da je prevzela sporne odpadke. Tiste, ki jih je prevzela, pa je skladno z Uredbo predala predelovalcem in jih ni skladiščila več kot 12 mesecev. Ker je torej toženo stranko že ob prvem inšpekcijskem pregledu obvestila komu pripadajo odpadki (B., d.o.o.) jih tožeča stranka ni bila dolžna odstraniti.

26. Sodišče je v okviru dokaznega sklepa izvedlo tudi vpogled v vse listine sodnega in upravnega spisa. Med drugim je vpogledalo v odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje št. 35457-17/2016-2 z dne 9. 5. 2016, s katero je navedeni organ odločil (1. točka izreka), da se okoljevarstveno dovoljenje za odstranjevanje odpadkov št. 35472-12/2009-6 z dne 3. 7. 2009, ki je bilo spremenjeno z odločbo z dne 3. 4. 2014 za obratovanje naprave – tehnološke linije D. na zemljišču s parc. št. 1610/3 k.o. ..., ki je bilo izdano upravljavcu B., d.o.o., spremeni tako, da glasi na novega upravljalca, tožečo stranko. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da preostalo besedilo izreka okoljevarstvenega dovoljenja iz 1. točke izreka te odločbe ostane nespremenjeno. Sodišče ugotavlja, da gre za določbe, ki se nanašajo na lastnosti tehnološke linije proizvajalca D. in določbe (4. točka izreka), ki upravljalcu dovoljuje odstranjevanje nevarnih odpadkov navedenih v preglednici 1 in preglednici 2, med drugim tudi odpadka navedenega v zaporedni številki 85 preglednice 1, zemljina in kamenje, ki vsebujeta nevarne snovi (klas. št. odpadka 17 05 03*), v največji letni količini v tonah, ki se lahko obdelajo – 5 ton.

27. Sodišče je vpogledalo tudi v Pogodbo o prodaji in nakupu sistema za odstranjevanje nevarnih odpadkov po okoljevarstvenem dovoljenju št. 35472-55/2014-2 iz katerega izhaja, da je B., d.o.o. s tožečo stranko sklenila pogodbo, ki se (2. člen) nanaša na prodajo sistema za obdelavo odpadkov, ki obsega vgrajeno in zmontirano tehnološko opremo (izrecno opisano v 1. točki prvega odstavka 2. člena), transportna sredstva in zabojnike, podatke o imetnikih odpadkov, vključno s sklenjenimi pogodbami in podatke o odjemalcih mešanih odpadkov vključno s sklenjenimi pogodbami. V 3. členu je določeno, da z dnem plačila celotne kupnine preide na kupca lastninska pravica na sistemu za predelavo odpadkov in v 4. členu, da se z dnem plačila celotne kupnine kupcu izroči v posest in uporabo tehnološko opremo, transportna sredstva in zabojnike iz 2. člena te Pogodbe.

28. Iz vpogledanih listin upravnega spisa, zapisnika o inšpekcijskem pregledu št. 06182-1665/2017-4 z dne 9. 8. 2017, ki ga je pristojni inšpektor opravil v navzočnosti predstavnikov družbe A., d.o.o. in J., d.o.o., in kjer je bilo med drugim ugotovljeno, da so v stavbi desno od vhoda, ki v požaru ni bila poškodovana in jo uporablja tožeča stranka, skladiščeni odpadni galvanski mulji in solidifikati, v zalogi okrog 60 ton, ki se po izjavi navzočega predstavnika tožeče stranke skladiščijo dokler se ne nabere večja količina, okrog 200 ton, kot racionalna za pridobitev izvoznega dovoljenja. Solidifikat je skladiščen v velikih plastičnih vrečah v velikih kartonskih škatlah, galvanski mulji pa v velikih ali big – bag vrečah. Prav tako je bilo ob priliki tega inšpekcijskega pregleda ugotovljeno, da je v istem prostoru še vedno skladiščena onesnažena zemljina. Predstavniki družbe A. so pojasnili, da naj bi bil imetnik tega odpadka B., d.o.o., ker pri prenosu okoljevarstvenega dovoljenja tožeča stranka ni prevzela nobenih odpadkov.

29. V nadaljevanju je sodišče vpogledalo tudi v zapisnik št. 06182-1665/2017-8 (29273) z dne 1. 2. 2018, iz katerega izhaja, da se v objektu (desno od vhoda) skladišči med drugim tudi onesnažena zemljina klas. št. 17 05 03* v količini vsaj 216 ton, prevzemnika B., d.o.o., ki je vpisana v evidenco posrednikov odpadkov pod št. 35470-187/2017 z dne 22. 6. 2017. Iz pripomb k zapisniku, ki jih je tožeča stranka podala 21. 2. 2018 izhaja, da v roku, ki ji ga je dodelil inšpektor, ni uspela kontaktirati družbe B., d.o.o. v zvezi s vprašanjem opravljenih (in zahtevanih) podatkov o monitoringih. Iz te izjave izhaja tudi podatek, da se v delu, ki se nanaša na odpadke v posesti tožeče stranke, ugotovitve inšpekcijskega nadzora ujemajo s stanjem evidenc tožeče stranke.

30. Iz listin upravnega spisa izhaja tudi nadaljnji podatek o izvedbi inšpekcijskega pregleda z dne 18. 4. 2018 iz katerega izhaja, da se v skladišču nahajajo nevarni odpadki v razsutem stanju, ki so videti deloma kot izkopana zemljina, ostalo pa je na pogled nedoločljivo in ni označeno – po vizualni oceni inšpektorja gre za tri vrste odpadka, v zahodnem delu prostora pa je okrog 30 embalažnih enot neznane vsebine trdnih snovi v kartonski embalaži (razmetano), videti je tudi izcedek temne barve. Iz pripomb tožeče stranke k zapisniku z dne 15. 5. 2018 izhaja pojasnilo, da je v ohranjeni stavbi na parc. št. 1610/3 k.o. ... imetnik 16,2 tone odpadka s klas. št. 070210, ki je skladiščen v big – bag vrečah in da drugih odpadkov na lokaciji nima. Tožeča stranka je v tej izjavi pojasnila tudi, da je od družbe J. 19. 7. 2016 kupila nepremičnine na lokaciji ... in kot pridobitelj nepremičnine v skladu z določbo 610. člena OZ vstopila v najemna razmerja, ki jih je poprej sklenila družba J., d.o.o., tudi v najemno razmerje med J., d.o.o. in družbo B., d.o.o., s katero pa nima kontakta oziroma se slednja ne odziva.

31. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 6. 2018 izhaja, da velikih vreč z odpadki v severozahodnem vogalu skladišča ni več, še vedno pa so v objektu odpadki v velikih kartonskih zabojih, še bolj razmetani in deloma pomešani z neznano praškasto snovjo ter kup onesnažene zemljine.

32. V nadaljevanju sodišče kot nesporno izpostavlja dejstvo, da je tožeča stranka leta 2016 postala lastnica tehnološke linije proizvajalca D., za katero je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje (OVD) za odstranjevanje odpadkov št. 35472-12/2009-6 z dne 3. 7. 2009, spremenjeno z odločbo št. 35472-55/2014 z dne 3. 4. 2014 in spremenjeno z odločbo št. 35457-17/2016-2 z dne 9. 5. 2016, kar pomeni, da je z OVD upravljalcu naprave (tožeči stranki) dovoljeno odstranjevanje odpadkov na zemljišču s parcelno št. 1610/3 k.o. ... Prav tako je v zadevi nesporno, da je bil upravljalec te naprave, do izdaje odločbe o zadnji spremembi OVD z dne 9. 5. 2016, B., d.o.o. 33. Ob upoštevanju zgoraj navedenih podatkov, ki izhajajo iz zapisnikov o inšpekcijskih pregledih in pripomb nanje ter nespornega podatka, da se v stavbi na parc. št. 1610/3 k.o. ..., katere lastnica je tožeča stranka, v času izdaje izpodbijane odločbe nahaja 200 ton onesnažene zemljine s klas. št. 17 05 03 in drugega nespornega podatka, da je tožeča stranka upravljalka naprave, tehnološke linije proizvajalca D., je moralo sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je tožečo stranko v delu, ki se nanaša na ukrep odstranitve onesnažene zemljine, šteti za povzročiteljico obremenitve okolja in ji naložiti ukrep odstranitve onesnažene zemljine.

34. Sodišče ugotovitev, da je tožeča stranka, kot imetnica OVD in lastnica objekta v katerem se nahaja onesnažena zemljina, povzročiteljica obremenitve okolja, ker jo je v skladu z Uredbo o odpadkih šteti za imetnika odpadkov, šteje za materialnopravno nepravilno. Res je, da določba 3. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o odpadkih določa, da je imetnik odpadkov povzročitelj odpadkov ali pravna ali fizična oseba, ki ima odpadke v posesti, vendar sodišče ob upoštevanju definicije posesti iz 24. člena Stvarnopravnega zakonika (posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo) opozarja, da dejstvo, da se onesnažena zemljina nahaja v stavbi v lasti tožeče stranke samo po sebi ne utemeljuje uporabe prej navedene določbe 3. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o odpadkih.

35. Ob upoštevanju definicije iz 7.1. točke 3. člena ZVO-1 se kot povzročitelj obremenitve okolja šteje upravljalec, ki ima v posesti napravo ali obrat ali izvaja določeno dejavnost, vendar to ne pomeni, da se v inšpekcijskem postopku na podlagi 157. člena ZVO-1 ne ugotavlja, kdo je povzročitelj obremenitve. Ta ugotovitev je pomembna zato, ker skladno z določbo 157.a člena ZVO-1 zakon nalaga lastniku zemljišča, ki ni hkrati povzročitelj odpadkov, kritje stroškov njihove odstranitve le v primeru, da so ti odloženi nezakonito in ko povzročitelj ni znan.

36. Tako je sodišče v sodbi I U 882/2016 z dne 6. 10. 2016 pojasnilo, da: “To izhaja že iz načela odgovornosti povzročitelja iz 9. člena ZVO-1, kjer je določena objektivna odgovornost povzročitelja obremenitve, ki ne preneha niti v primeru stečaja ali likvidacije (tretji odstavek), iz načela subsidiarnega ukrepanja (11. člen ZVO-1), ki v prvem odstavku določa, da država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti, ter iz drugega odstavka 157. člena ZVO-1, iz katerega izrecno izhaja, da se ukrepi iz prvega odstavka tega člena naložijo povzročitelju obremenitve. Načelo, da „plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike EU, določeno v drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter natančneje izvedeno v Direktivi 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je bila v pravni red RS prenesena z ZVO-1.“

37. Tožeča stranka ugotovitvi, da je povzročiteljica obremenitve okolja in zavezanka inšpekcijskega ukrepa v delu, ki se nanaša na odstranitev in oddajo 200 ton onesnažene zemljine s klas. št. 17 05 03* ugovarja ves čas postopka, kar je sodišče podrobno povzelo v predhodnih točkah obrazložitve te sodbe. Tako je tožeča stranka podatek, da je lastnica onesnažene zemljine družba B., d.o.o. navajala že ob priliki inšpekcijskega pregleda z dne 9. 8. 2017, na katerem sta sodelovala predstavnika tožeče stranke in predstavnik podjetja J., d.o.o. Enaka pojasnila, ki se nanašajo na lastništvo onesnažene zemljine, je tožeča stranka navajala tudi v vseh nadaljnjih izjavah, in sicer pripombah k zapisniku z dne 31. 1. 2018 in pripombah k zapisniku z dne 18. 4. 2018. V slednjih je pojasnila, da je nepremičnino parc. št. 1610/3 k.o. ... kupila od družbe J., d.o.o. dne 29. 7. 2016 in skladno z določbo 610. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vstopila v zakupna razmerja, ki jih je imela sklenjena družba J., d.o.o. Tako je vstopila tudi v najemno razmerje z družbo B., d.o.o. Predložila je navedeno najemno pogodbo, ki je nepodpisana in ki naj bi dokazovala, da je v prostoru, katerega lastnik je postala tožeča stranka B., d.o.o., skladiščila sporno onesnaženo zemljino. Pojasnila je tudi, da je bila B., d.o.o., kar v zadevi ni sporno, tudi imetnik OVD. V navedeni izjavi je navedla tudi podatke o drugih najemnikih in pojasnila tudi, da je od najemnika prostorov želela pridobiti s strani inšpekcijskega organa zahtevane podatke, vendar ji le ti niso bili posredovani. Smiselno enake pripombe, da ni imetnik drugih odpadkov v stavbi na parc. št. 1610/3 k.o. ... je tožeča stranka navedla tudi v pripombah na zapisnik z dne 13. 6. 2018. 38. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ odločitev o odstranitvi 200 ton onesnažene zemljine s kodo 17 05 03* , ki jo je oprl na ugotovitev, da je tožeča stranka imetnik odpadkov, ker jih ima v posesti, sprejel preuranjeno. Bistveno za takšno sporno sklepanje prvostopenjskega organa je namreč v ugotovitvi, da je navedeni odpadek v posesti tožeče stranke, ker se nahaja v stavbi v lasti tožeče stranke. Iz prej citirane sodbe I U 882/2016 z dne 6. 10. 2016 izhaja tudi stališče, da: „... da s prevzemom posesti na nepremičnini ne pride tudi do avtomatičnega nastopa posesti na premičninah, ki se nahajajo na njej. Za nastop posesti je treba izkazati prevzem dejanske oblasti nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena SPZ). Dejansko oblast izvršuje tisti, ki želi oziroma ima namen podrediti stvar svoji oblasti.“

39. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka v postopku pred izdajo odločbe zatrjevala, tudi s predloženimi dokazi, da ni posestnica sporne onesnažene zemljine. Pojasnila je, da do drugih dokazil ne more dostopati in da je družba B., d.o.o. neodzivna, zato je zoper njo sprožila različne, tudi sodne postopke. V zvezi s temi navedbami in navedbo drugostopenjskega organa, da zavezanka, tožeča stranka, s predložitvijo nepodpisane in nedatirane najemne pogodbe in zatrjevanjem, da je onesnažena zemljina posledica izvajanja dejavnosti odstranjevanja odpadkov s strani prejšnjega imetnika OVD, B., d.o.o., ki ima te odpadke na podlagi priložene najemne pogodbe še vedno v posesti, ni dokazala zatrjevanega dejstva, da ni posestnica onesnažene zemljine, sodišče opozarja, da je tožeča stranka inšpekcijski organ smiselno opozorila, da se je zaradi neodzivnosti B., d.o.o. znašla v dokazni stiski. To po presoji sodišča pomeni, da določenega pravno pomembnega dejstva ni mogla dokazati iz razlogov, ki niso na njeni strani, zato organ v takem primeru ne bi smel odločitve opreti na takšna nedokazana dejstva, kar bo pojasnilo sodišče v nadaljevanju te obrazložitve.

40. V inšpekcijskem postopku je bistveno, da inšpektor ugotovi kdo je zavezanec, torej stranka, proti kateri teče postopek. Sodišče se zaveda, da je lahko določitev zavezanca, tako kot v obravnavanem primeru, zelo zahtevna, vendar se tej obveznosti, torej določitvi zavezanca ni mogoče izogniti. V ta namen ima inšpektor na razpolago vse procesne inštitute ZUP (subsidiarna uporaba), da določi zavezanca pravilno.

41. Za ugotavljanje konkretnega dejanskega stanja, ki je namenjeno tudi določitvi zavezanca, ima inšpektor poleg pooblastil po ZUP tudi posebna pooblastila po ZIN. Sodišče izrecno poudarja, da je v inšpekcijskih zadevah, kjer je nesuspenzivnost pritožbe pravilo, pravilna ugotovitev dejanskega stanja pomembna tudi zato, ker mora zavezanec v roku določenem v izreku odločbe izpolniti naloženo obveznost. Na podlagi ZIN in ZUP inšpektor izvede katerikoli dokaz, ki pripomore k razjasnitvi konkretnega dejanskega stanja stvari. Na dokazne predloge zavezanca ni vezan, če ti ne prispevajo k razjasnitvi dejanskega stanja, mora pa v obrazložitvi odločbe, skladno z določbo 214. člena ZUP navesti razloge, zakaj določenemu dokaznemu predlogu ni sledil. 42. Dokazovanje je torej osrednji del inšpekcijskega ugotovitvenega postopka, v katerem inšpektor ugotavlja dejstva pomembna za pravilno in zakonito odločitev v zadevi. Ob upoštevanju načela materialne resnice je cilj ugotovitvenega postopka ugotoviti resnično dejansko stanje, kar pomeni, da se morajo v postopku ugotovljena dejstva skladati z resničnostjo. V upravnem postopku, tudi v inšpekcijskem postopku, je odgovornost za pravilno ugotovitev dejanskega stanja predvsem na organu, ne glede na dokazno breme iz 140. člena ZUP.

43. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da se prvostopenjski organ do navedb tožeče stranke, podanih v postopku pred izdajo odločbe (da ni posestnik onesnažene zemljine), ni opredelil v skladu načelom proste presoje dokazov in v postopku zatrjevanih dokazov in navedb ni dokazno ovrednotil. Prav tako v tem postopku ni deloval v skladu s preiskovalnim načelom in resničnega dejanskega stanja, kljub ugovorom tožeče stranke, ni ugotovil skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP. Skladno s pooblastili iz 251. oziroma 252. člena ZUP bi navedene pomanjkljivosti postopka lahko sanirala tožena stranka, ki bi se morala opredeliti do navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na lastništvo oziroma posest onesnažene zemljine in skladno z načelom materialne resnice zatrjevana dejstva ugotavljati tudi (predvsem) sama. Navedba, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala, zato po presoji sodišča, ob upoštevanju stališča sodišča 34. in 39. točke, ni skladna z materialnim predpisom in pravili postopka.

44. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava (157.a člena ZVO-1) dejansko stanje ugotovila nepopolno, zato je sodišče skladno s tožbenim zahtevkom izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

**K II. točki izreka**

45. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala tudi povrnitev škode v skupni višini 102.462,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od 30. 4. 2019 dalje, vse do plačila.

46. Zahtevek je utemeljila z navedbo, da ni bila imetnik odpadkov, katerih odstranitev ji je bila naložena v točki 1.b izreka izpodbijane odločbe. Imetnik teh odpadkov je bila družba B., d.o.o.. Najprej je morala naročiti oceno odpadkov pri pooblaščeni organizaciji, Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, da je preverila pravilnost navedb tožene stranke glede vrste odpadkov. Za te storitve ji je bil izstavljen račun v višini 2.499,90 EUR, št. 19/004248 z dne 6. 2. 2019. Onesnaženo zemljino s kodo 17 05 03* in soldificirane odpadke s kodo 19 03 06* je predala družbi H., d.o.o. Odpreti je morala evidenčne liste in kot imetnika odpadkov evidentirati sebe, ker v imenu družbe B., d.o.o. tega ni morala narediti. Družbi H., d.o.o. je bilo skupaj predanih 42.440 kg soldificiranih odpadkov s kodo 19 03 06* in 193.940 kg zemljine in kamenja s kodo 17 05 03*. Za prevzem te količine odpadkov je tožeča stranka plačala 90.592,64 EUR. Prevoze odpadkov iz lokacije do prevzemnika je opravil V. V., s.p. in izstavil račun v višini 9.369,60 EUR. Tako vsi trije izdani in plačani računi v skupni višini 102.462,14 EUR, predstavljajo škodo tožeče stranke, ki je nastala zaradi nezakonite odločitve tožene stranke.

47. Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo škode, zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, v tem postopku upravnega spora ni podlage.

48. Sodišče pojasnjuje, da lahko tožnik s tožbo na podlagi drugega odstavka 7. člena ZUS-1 postavi tudi akcesorni zahtevek, s katerim zahteva, da se mu vrnejo vzete stvari, ali da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo upravnega akta. Tožnik je s postavljenim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 7. člena ZUS-1 lahko uspešen le (pričakuje odločitev sodišča o zahtevku), če sodišče samo odloča o stvari, torej odločba o tožnikovi pravici ali pravni koristi.

49. Odločanje o akcesornem zahtevku določa 67. člen ZUS-1 in sicer kadar sodišče o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika odloči samo, na podlagi 65. člena ZUS-1, ali v primeru ugotovitvene sodbe iz drugega odstavka 64. člena. Tudi sicer odločanje upravnega sodišča v akcesornem zahtevku za vrnitev stvari, ali povrnitev škode ni obligatorno in je odvisno od tega, ali bi ugotavljanje dejstev bistveno podaljšalo postopek v upravnem sporu, ali ne, oziroma ali se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje.

50. V obravnavanem upravnem sporu je bila vložena tožba na podlagi 2. člena ZUS-1, torej je sodišče odločalo o zakonitosti in pravilnosti dokončnega upravnega akta in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

51. Ko sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, še ni znan pravni temelj za odločanje o obveznosti vrnitve stvari oziroma o odškodninski odgovornosti. Zato uspeh tožeče stranke v obravnavani zadevi ne pomeni, da bo uspešna v ponovljenem postopku odločanja pred upravnim organom. To v nadaljevanju pomeni, da sta pravica do odškodnine in njena višina lahko znani le, če sodišče o pravici, obveznosti ali pravni koristi odloči samo in kadar s sodbo ugotovi nezakonitost upravnega akta, zadeve pa ne vrne v ponovno odločanje organu, ki je ta akt izdal (drugi odstavek 64. člena in drugi odstavek 64.a člena) ali če je sodišče odločalo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (prvi odstavek 66. člena ZUS-1).

52. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni odločalo na podlagi 67. člena ZUS-1 v povezavi z določbo 65. člena istega zakona, pravna podlaga za odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku za povrnitev škode ni bila izkazana, zato je sodišče moralo v tem delu tožbo zavreči. **K III. točki izreka:**

53. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 €, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, torej skupno znesek 469,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

54. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).