Jedro

Če naj bo postopek pošten (fair trail), mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo.

Izrek

1. Zahteva zagovornika obsojenega D.U. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.U. je dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

2. Zahtevi zagovornika obsojenega C.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede tega obsojenca razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo spoznalo C.K. in D.U. za kriva kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obsojencema je izreklo vsakemu kazen eno leto zapora. V izrečeni kazni je obsojencema vštelo čas prebit v priporu. V plačilo jima je naložilo stroške kazenskega postopka ter protipravno premoženjsko korist v višini 150 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo, ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca ter delni ugoditvi pritožbama obeh zagovornikov in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa v izreku obsojencema očitanega ravnanja izpustilo besedilo "na posebno poniževalen in surov način"; obema izrečeni kazni zvišalo, in sicer vsakemu na eno leto in šest mesecev zapora ter v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se ta glasi: "Po 1. odstavku 95. člena KZ in 2. odstavku 96. člena KZ se obtožencema naloži v nerazdelno plačilo znesek 150 EUR oziroma ustrezno tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila", v ostalem pa je pritožbi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornika obeh obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega D.U. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi dne 19.1.2006 (ki je po vsebini enaka njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje), uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da obsojenec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja; da tožilstvu ni uspelo dokazati subjektivnih in objektivnih elementov kaznivega dejanja izsiljevanja; da sodišče oškodovank ni moglo najti in je zato uporabilo določbo 340. člena ZKP, vendar napačno, ker je ponovno začelo glavno obravnavo in bi moralo ponovno pozvati priči in ju vabiti; da sta oškodovanki neverodostojni priči in narkomanki; da sodišče dokazov, ki sta jih predlagala zagovornika, ni izvedlo, zato je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno; da sodišče pri določanju višine kazni ni pravilno uporabilo pravo, ker je kazen previsoka in ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin; da sodišče ni zaslišalo priče Z. in I.S., zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje; da izročitev 150 EUR, ki jih je T.J. dala obsojencu, ne pomeni protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je šlo za plačilo dolga, ki je obstajal. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Zagovornik obsojenega C.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi dne 25.1.2006, uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s členom 17 ZKP. Glede kršitev kazenskega zakona v zahtevi navaja, da je višje sodišče s črtanjem kvalifikatornih elementov kaznivega dejanja spremenilo krivdorek v takšni meri, da obsojencu ni več moč očitati kaznivega dejanja po 3. odstavku 218. člena ZKP; da glede na to, da je izsiljevanje osebnostno kaznivo dejanje in ker iz opisa izhaja, da sta bili dve žrtvi, je v konkretnem primeru šlo za dve kaznivi dejanji izsiljevanja (eno dokončano in en poskus); da si je premoženjsko korist pridobil obsojeni D.U. Glede na zagovor obsojenega U. in izpoved oškodovank so navedbe višjega sodišča o prepletenosti medsebojnih izkazanih ravnanj obeh obsojencev in njuno hkratno, istočasno delovanje, povsem v nasprotju z dokaznim postopkom in zaključek, da gre zaradi teh okoliščin za eno kaznivo dejanje, povsem brez podlage v dokaznem postopku. Sodišče je brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič I.S., I.U. in M.Ž., s pomočjo katerih bi se lahko ugotovil obstoj upniško dolžniškega razmerja med U. in J. Zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil dne 10.4.2006 (pravočasno v roku iz 3. odstavka 421. člena ZKP) z uveljavljanjem kršitve pravice do obrambe, ker obramba ni mogla neposredno zaslišati oškodovank, s čimer je bila obsojencu kršena pravica iz 3.d točke 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 20.6.2006, predlagal zavrnitev zahtev.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojeni D.U. seznanjen dne 29.3.2007, njegov zagovornik in zagovornik obsojenega C.K. pa 28.3.2007, vendar na odgovor niso podali izjav. Sodno pismo za obsojenega C.K. je bilo sodišču vrnjeno z oznako, da obsojenec pošiljke (kljub obvestilu pošte) ni dvignil. B-1 5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi, opr. št. Up 207/99 z dne 4.7.2002, opozorilo na določbo točke d 3. odstavka 6. člena EKČP, ki med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič; – da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 168/2001 in I Ips 314/2002 z dne 21.12.2004, presodilo, da ne glede na določbo 340. člena ZKP, mora biti obtožencu vselej dana zadostna in primerna možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče bodisi v predhodnem postopku, postopku preiskave ali v poznejšem postopku; v nasprotnem primeru gre za kršitev pravice njegove obrambe, posebej še, če je izpovedba take priče edini dokaz, na katerega se opira sodba.

B-2 6. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. To kršitev stori sodišče, če z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Zagovornik obsojenega D.U. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne trdi, da je sodišče v obravnavani zadevi z odločbo o kazni, izrečeni obsojencu, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in da je kazen obsojencu izreklo v nasprotju s kaznijo, predpisano za očitano mu kaznivo dejanje, temveč da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin. S tem pa zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

7. Zagovornik obsojenega D.U. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da "je sodba pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti". Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonski razlog iz 1. odstavka 420. člena ZKP ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora določno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni storil. Glede na navedeno Vrhovno sodišče takšnih posplošenih navedb o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka zato ni moglo preizkusiti.

8. Zagovornik obsojenega D.U. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določbe 340. člena ZKP. Navedeno določbo, na podlagi katere je sodišče prebralo zapisnika z zaslišanju obeh oškodovank (T.J. in I.S.), je po mnenju vložnika sodišče napačno uporabilo. Ker je glavno obravnavo začelo znova, bi moralo priči na to glavno obravnavo ponovno vabiti. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je to pritožbeno navedbo utemeljeno zavrnilo ob ugotovitvi, da naslov oškodovank, na katere bi ju bilo mogoče vabiti, ni bil znan in da je bila tudi v pritožbi ponovljena trditev o znanem naslovu T.J. na R., že na glavni obravnavi preverjena in ugotovljena kot netočna.

9. Po odločbi senata se smejo zapisniki o izpovedbah prič med ostalim prebrati, če zaslišane priče ni mogoče najti (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP). Oškodovanki I.S. in T.J., ki sta tujki, je dne 18.4.2002 na podlagi določbe 166. člena ZKP zaslišal preiskovalni sodnik v navzočnosti obsojenega D.U. in njegovega zagovornika. Na glavni obravnavi dne 29.3.2004 je obramba zahtevala neposredno zaslišanje oškodovank. Sodišče je po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da oškodovanki na naslovih svojih stalnih bivališč v Republiki Hrvaški ne stanujeta. Na glavni obravnavi dne 16.8.2004 je obsojeni D.U. povedal nov naslov oškodovanke T.J. Sodišče je s preverko ugotovilo, da se imenovana tudi na tem naslovu ne nahaja (uradni zaznamek sodnice, list. št. 436). Sodišče prve stopnje je zapisnika o zaslišanju oškodovank, ob ugotovitvi, da oškodovank ni mogoče najti, ker prebivata na neznanem naslovu v tujini, zato skladno z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP na glavni obravnavi dne 16.8.2004 prebralo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče s tem, ko je na glavni obravnavi prebralo zapisnika o zaslišanju oškodovank pred preiskovalnim sodnikom, ob katerih sta bila navzoča tudi obsojenec in njegov zagovornik, ni prekršilo določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP; pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v zahtevi niti ni navedel, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

10. Zagovornik obsojenega D.U. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da "ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki sta jih predlagala zagovornika, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo", pri tem pa v zahtevi ne obrazloži, katerih dokaznih predlogov obrambe sodišče ni izvedlo. Zato tako nedoločnih navedb o domnevni kršitvi pravice do obrambe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Zagovornik v nadaljevanju zahteve navaja, da "sodišče ni zaslišalo priče Z., ki je sodišču dosegljiv, lahko pa bi povedal, kaj se je konkretno v zadevi zgodilo", zato je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila priča M.Ž. zaslišana v preiskavi dne 15.5.2002 in sta ob njegovem zaslišanju bila navzoča zagovornika obeh obsojencev. Neposredno zaslišanje te priče ob vložitvi obtožnice je predlagal državni tožilec, na glavni obravnavi dne 16.8.2004 tudi zagovornika obeh obsojencev. Sodišče je zaradi izvedbe tega dokaza glavno obravnavo preložilo na 16.9.2004. Ob ugotovitvi, da je Ž. nedosegljiv, je sodišče na tej glavni obravnavi predlog za neposredno zaslišanje navedene priče in za branje zapisnika o njenem zaslišanju v preiskavi zavrnilo, to svojo odločitev pa v sodbi tudi obrazložilo (str. 7 sodbe prve stopnje, str. 3 sodbe druge stopnje). Kot izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe sodišče svojih zaključkov na izpoved navedene priče ni oprlo; zagovornik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljil, kako je zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

11. Težišče navedb zagovornika obsojenega D.U. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil, da dejanje obsojencu ni dokazano, da sta oškodovanki narkomanki in neverodostojni priči, predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi z obsojenemu D.U. očitanim kaznivim dejanjem izsiljevanja sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini te zagovornikove navedbe v zahtevi, s ponavljanjem obsojenčevega zagovora in okoliščin, ki jih je navajal že v pritožbenem postopku in jih je presodilo že sodišče druge stopnje, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbe zahteve, da izročitev 150 EUR, ki jih je T.J. dala obsojencu, ne pomeni protipravno pridobljene premoženjske koristi, ker je šlo za plačilo dolga. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

B-3 12. Pravica do poštenega sojenja v Ustavi Republike Slovenije sicer ni neposredno določena. Izhaja pa iz vrste pravic v kazenskem postopku, med njimi tudi tistih, ki zadevajo pravico do obrambe. Pravico do poštenega sojenja zagotavljajo določbe 6. člena EKČP, ki se skladno z 8. členom Ustave uporablja neposredno.

13. V točki d 3. odstavka 6. člena EKČP je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba 3. alineje 29. člena Ustave, ki obdolženemu v kazenskem postopku zagotavlja ob popolni enakopravnosti izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen ter da mu je med drugim omogočeno tudi, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

14. V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišanih prič ni mogoče najti (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Kljub temu pa mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izpovedbe dale.

15. Obsojenemu D.U. je bila dne 17.4.2002 odvzeta prostost ter je bil dne 18.4.2002 priveden na zaslišanje k (dežurnemu) preiskovalnemu sodniku. Po zaslišanju obsojenega D.U. pred preiskovalnim sodnikom dne 18.4.2002, je državni tožilec vložil (na zapisnik) zoper D.U. in C.K. zahtevo za preiskavo zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ. Takoj za tem je preiskovalni sodnik, iz razlogov po 166. členu ZKP, zaslišal oškodovanki I.S. in T.J. Ob zaslišanju obeh oškodovank sta bila navzoča obsojeni D.U. in njegov zagovornik.

16. S sklepom preiskovalnega sodnika z dne 19.4.2002 je bil zoper obsojenega C.K. odrejen pripor, ki teče od prijetja dalje. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obsojenec prijet dne 14.6.2002 (in ne dne 17.4.2002, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje). S sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Kopru mu je bil dne 24.4.2004 postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, katerega je preiskovalna sodnica tudi obvestila o naroku za zaslišanje prič M.Z. in M.Ž. dne 15.5.2002. Ponovnega zaslišanja oškodovank po prijetju obsojenega C.K. pa do vložitve obtožnice preiskovalna sodnica ni opravila. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je sodišče oškodovanki T.J. dne 30.9.2002 vročilo na naslov K. (naslov, katerega je navedla ob svojem zaslišanju dne 18.4.2002) sodno pismo o odrejenem ukrepu po 195.b členu ZKP zoper obsojenega D.U. Iz navedenega tako izhaja, da je bila ta oškodovanka, katere zaslišanje je v dne 26.6.2002 vloženi obtožnici predlagal tudi državni tožilec, sodišču dosegljiva med preiskavo in tudi po prijetju obsojenega C.K. 17. Kot izhaja iz kazenske ovadbe z dne 18.4.2002 obsojeni C.K. po storitvi kaznivega dejanja ni bil izsleden. Zoper njega je bilo na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP razpisano iskanje na območju Slovenije. Tako obsojeni C.K. pri zaslišanju oškodovank dne 18.4.2002 ni bil navzoč, niti temu obsojencu ni bila dana možnost, da bi med preiskavo (katere izvedba je poleg ostalega namenjena tudi temu, da se zberejo dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami) uveljavil pravico do svoje oziroma zagovornikove navzočnosti pri zaslišanju oškodovank (obremenilnih prič) in s tem tudi možnost, da postavlja vprašanja ter daje pripombe in predloge v zvezi z izpovedbama oškodovank. Na glavni obravnavi sodišče oškodovank ni neposredno zaslišalo, temveč je iz razlogov 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnika o njunem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 18.4.2002. 18. Da je postopek možno oceniti kot pošten (fair trail), mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo. Te možnosti obsojeni C.K. v postopku, ki se je vodil zoper njega, ni imel. V preiskavi sta bili zaslišani ključni obremenilni priči - oškodovanki, ne da bi bila obsojencu ali njegovemu zagovorniku dana realna možnost zaslišanja teh prič; na glavni obravnavi pa je sodišče njuni izpovedbi iz preiskave prebralo. Zato zagovornik obsojenega C.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da je sodišče s tem, ko obsojencu ni omogočilo neposrednega zaslišanja oškodovank, kršilo pravico obsojenca do zaslišanja obremenilnih prič iz d točke 3. odstavka 6. člena EKČP. S tem, ko sodišče obsojenemu C.K. oziroma njegovemu zagovorniku ni omogočilo zaslišanje obremenilnih prič - oškodovank T.J. in I.S., na katerih izpovedi je oprlo v izpodbijani pravnomočni sodbi svoje dokazne zaključke, je bila po presoji Vrhovnega sodišča obsojenemu C.K. prekršena pravica do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 376/2001 z dne 4.12.2003).

C.

19. Ker je Vrhovno sodišče glede obsojenega C.K. ugotovilo kršitev pravice do obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), je zahtevi zagovornika tega obsojenca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo (sodbo sodišča prve in druge stopnje) glede obsojenega C.K. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). Glede na ugotovljeno kršitev pravice do obrambe, zaradi katere je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša zoper obsojenega C.K., se do ostalih navedb zagovornika tega obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti ni opredeljevalo.

20. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik obsojenega D.U. Ta zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega D.U., kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

21. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik obsojenega D.U. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot strošek postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa ter jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in trajanja ter zamotanosti postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.