Jedro

Ustava ne postavlja ovir za ugotavljanje in ugotovitev civilnopravne odgovornosti poslanca za mnenje, ki ga je izrekel na seji Državnega zbora.

Sankcija objave sodbe iz 199. člena ZOR v tej zakonski določbi ni natančneje definirana. Ob upoštevanju, da bi bila objava celotnih sodb prve in druge stopnje, obenem s povzetimi navedbami pravdnih strank in dokazno oceno, za javnost zavajajoča informacija, ter splošno znanem dejstvu, da se o konkretnem sporu v javnih medijih že govori in piše, po presoji pritožbenega sodišča pravilna uporaba 199. člena ZOR narekuje objavo sodb v znanem slovenskem časopisu le v takem obsegu, da bosta odločbi povsem individualizirani, da bosta javnosti znani pravdni stranki, med katerimi je tekel spor, da bo povsem individualizirano bistvo spora in da bo javnosti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi tega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevku za objavo sodbe (točka 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da se sedaj glasi:

1. Tožena stranka je dolžan na svoje stroške v časopisu Delo objaviti sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo, kar pomeni: - navedbo opravilnih številk in datumov sodbe sodišča prve stopnje in te sodbe; - navedbo pravdne zadeve s podatki iz uvoda te sodbe o tožeči in toženi stranki, pooblaščencih obeh strank ter predmetu spora z dostavkom: v zvezi z besedami, ki jih jeA. A. izrekel zoper B. B. na javni seji Državnega zbora Republike Slovenije dne 23.9.1998 v diskusiji, ki je tekla o interpretaciji ministra za šolstvo; - celoten izrek sodbe sodišča prve stopnje ter - celoten izrek te sodbe, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Kar zahteva tožeča stranka glede objave sodbe več, se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2001 dalje do dneva plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 1 izreka sodbe). Toženec je dolžan na svoje stroške objaviti sodbo sodišča prve stopnje v časopisu Delo (točka 2 izreka sodbe) in tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške v znesku 223.816,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2001 dalje do plačila (točka 3 izreka sodbe), vse v roku 15 dni pod pretnjo izvršbe.

Toženec je po svojem pooblaščencu smiselno zoper ugoditveni del navedene sodbe vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Po njegovem mnenju se izrecno zagotovljena imuniteta poslanca glede kazenske odgovornosti iz 83. člena Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I; v nadaljevanju Ustava) nanaša tudi na vse druge postopke, ki bi se eventuelno uvedli zoper poslanca zaradi njegovih izjav v Državnem zboru Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni zbor) ali njegovih delovnih telesih. Neodgovornost poslancev za dejanja, povezana z njihovim poklicnim delovanjem, izvira iz posebnega položaja parlamenta kot najvišjega zakonodajnega telesa. Da lahko Državni zbor izpolnjuje svoje naloge, ki so mu naložene z Ustavo, mora biti pri svojem delu povsem neodvisen, delovanje poslancev pa absolutno svobodno. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni upoštevalo povsem jasnih in nedvoumnih ugotovitev prof. Pitamica, češ "...da mora biti poslovanje parlamenta svobodno, pri čemer je svobodno delovanje članov parlamenta zavarovano takrat, kadar ne morejo biti zaradi tega delovanja izpostavljeni neugodnostim, tako da jih nihče ne sme preganjati ali klicati na odgovor, oziroma poklicno delovanje v parlamentu ne more biti povod za kakršnokoli postopanje zoper člane parlamenta, kazensko ali civilnopravno..." (iz "Države"), pa tudi ni obrazložilo, zakaj teh stališč ne sprejema. Vse moderne evropske države brez rezerve so prevzele zgoraj navedena načela, spoštujejo te posebne pravice članov svojih parlamentov in poslancem dajejo popolno poklicno imuniteto. Sodba sodišča prve stopnje je potrditvah pritožnika edinstven primer ugotovitve odgovornosti poslanca za civilni delikt v evropskem prostoru, s čimer se po njegovem mnenju ne kaže ponašati. Tako kot za ostale države, mora veljati tudi za Slovenijo, da mora vzpostaviti takšen parlamentarni sistem, ki bo primerljiv z drugimi, tudi glede posebnih pravic članov Državnega zbora. Pri tem pritožnik opozarja, da je ravno predmetni spor spodbudil imunitetno komisijo Državnega zbora, da ob nujnih spremembah Ustave le-to ustrezno dopolni tudi v delu, ki se nanaša na poklicno imuniteto poslancev Državnega zbora, tako da v prihodnje ne bo možen nikakršen dvom o tem, da je takšna imuniteta zagotovljena tudi njim. Nadalje pritožnik navaja, da je splošno znano dejstvo, da je v naši državi korupcija pogost pojav, da pa preganjanje tega zla v našem pravosodnem sistemu ni učinkovito. Ob takšnem stanju od poslancev v parlamentu ni mogoče zahtevati, da lahko sodelujejo v razpravah, v katerih se govori o korupciji, le v primeru, če razpolagajo s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. To bi pomenilo onemogočanje poslancev pri njihovi osnovni, pa tudi eni najpomembnejših nalog, da opozarjajo na napake, za katere so izvedeli, na kazniva dejanja, o katerih imajo informacije, da zahtevajo spoštovanje predpisov pa tudi ustrezno delovanje policije in drugih organov, ki naj raziščejo nezakonita dejanja in kaznujejo storilce. Pritožnik najava, da je zavzeto, dosledno, brezkompromisno, ves čas pa tudi, kolikor je bilo le možno, argumentirano opravljal svojo poslansko funkcijo ter bil tako zanesljivo za vzgled ne samo državljanom, ki so ga izvolili, ampak tudi svojim poslanskim kolegom. Iz vsega navedenega izhaja stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko zaključuje, da je podana toženčeva nedopustnost ravnanja. Izjava kateregakoli poslanca pri izvrševanju njegove poslanske funkcije, pa če je ta še tako kritična ali celo brezobzirna, sama po sebi ne more nikoli imeti elementov protipravnosti in je kot take nikakor ni mogoče sankcionirati. Če sodišče toženčevo izjavo v teoretično pravnem smislu opredeljuje kot žaljivo obdolžitev, pa bi bilo dolžno upoštevati tudi razloge, ki toženca ekskulpirajo in ki so navedeni v četrtem in šestem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 63/94; v nadaljevanju KZ RS). Pritožnik opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-226/95, iz katere izhaja stališče Ustavnega sodišča, da je varstvu svobode izražanja dana večja teža kot varstvu časti in dobrega imena ter da osebi, ki varuje tak interes, ni mogoče naložiti neizključljivega tveganja, povezanega z izjavo neresnične trditve. Po mnenju tožnika je pravica do svobodnega izražanja, še posebej za poslanca v parlamentu, bistveni in nujni element, ki je potreben za opravljanje poslanskega poklica in mu mora biti takšna pravica zagotovljena že a priori. Glede pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik navaja, da je vsekakor dokazal, da je razpolagal s podatki, zaradi katerih so bile njegove izjave argumentirane. Pri dokazovanju in razčiščevanju dejanskega stanja je bil seveda omejen, saj kot poslanec ne more nadomestiti dela policije, kriminalističnih služb in drugih, nedopustno in poslanca nevredno pa bi bilo tudi, če bi sodišču predložil imena ljudi, ki so mu dali za tožnika obremenjujoče informacije. Po njegovem mnenju bi lahko za razčiščenje dejanskega stanja storilo bistveno več sodišče, že s tem, da bi na primer ugodilo njegovemu predlogu za postavitev izvedenca, ki bi raziskal nedvomno sporno in problematično financiranje gradnje gimnazije v C. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede objave sodbe ni pravilna, predvsem pa ni potrebna. Tožnik je očitno že sam poskrbel, da je bila slovenska javnost takoj po izdaji sodbe sodišča prve stopnje s slednjo zadovoljivo seznanjena. O vsebini sodbe je bil tako že naslednjega dne v časopisu Delo objavljen obširen članek pod naslovom "Poslančev slab vzgled", o prvostopenjski sodbi pa je poročala tudi Slovenska tiskovna agencija, radio, televizija ter številni drugi mediji. Tako ni mogoče trditi, da javnost z odločitvijo sodišča prve stopnje ni bila seznanjena. Naknadna objava celotne sodbe v časopisu Delo bi dala tej zadevi pomen in težo, ki je ta zadeva ne zasluži in ki je ni imela niti v času, ko je toženec podal svojo izjavo v Državnem zboru. Zaradi vsega navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da smiselno izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožniku, ki ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče, ki se strinja s prvostopno uporabo materialnega prava, se pridružuje tudi stališču, da Ustava ne postavlja ovir za ugotavljanje in ugotovitev civilnopravne odgovornosti poslanca za mnenje, ki ga je izrekel na seji Državnega zbora. Poslanska poklicna in nepoklicna imuniteta, opredeljena v 83. členu Ustave, varuje poslanca pred njegovo kazensko odgovornostjo za izraženo mnenje ali glas (poklicna imuniteta; prvi odstavek 83. člena Ustave) oziroma pred odvzemom prostosti in pred kazenskim postopkom za kazniva dejanja (nepoklicna imuniteta; drugi in tretji odstavek 83. člena Ustave). Slednje je skladno s temeljnim namenom imunitete, to je zagotovitev nemotenega dela Državnega zbora.

Poklicna imuniteta, kot jo ureja ustava, vključuje predvsem dejanja, kot so na primer govor, izjava, predlog, poročilo, glasovanje. Vendar pri takšnih dejanjih poslanca v okviru parlamenta v nasprotju z mnenjem pritožnika ni izključena njegova civilnopravna (odškodninska) odgovornost po splošnih predpisih o tej odgovornosti (takšno mnenje je najti tudi v sestavku pravnih strokovnjakov dr. Igorja Kaučiča in mag. Mira Cerarja z naslovom "Imuniteta poslancev", objavljenem v reviji Teorija in praksa, št. 1-2/1995, pa tudi prispevku mag. Mira Cerarja z istim naslovom, objavljenim v Zborniku znanstvenih razprav Univerze v Ljubljani iz leta 1994, letnik LIV). Enak zaključek sledi iz zakonske ureditve tega vprašanja. Zakon o poslancih (Ur.l. RS, št. 48/92) glede poklicne imunitete v 21. členu dobesedno povzema določbo prvega odstavka 83. člena Ustave. Nosilec imunitete je torej pred zakonom v drugačnem položaju kot drugi občani, vendar je neenak z njimi le glede kazenske odgovornosti. Popolnoma "brez strahu" pred vsako odgovornostjo pa član parlamenta glede na povsem jasna določila Ustave in zakonodaje ne more biti. Kako je v drugih evropskih državah urejeno področje poslanske imunitete, pritožbeno sodišče ni dolžno ugotavljati, saj ugotovitve v zvezi s tem ne bi v nobenem primeru vplivale na odločitev v tej pravdni zadevi. Predmetni spor temelji na slovenski in ne morda kateri drugi pravni ureditvi.

Tudi poslanec Državnega zbora mora torej, če se seveda hoče izogniti civilno pravnim posledicam, določenim s predpisi o tej odgovornosti, paziti, da pri izražanju svojega mnenja ali stališča za govorniškim odrom Državnega zbora koga žaljivo ne obdolži, torej o kom trdi nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju ZOR) v prvem odstavku 200. člena med drugim določa: "Za pretrpljene ... duševne bolečine zaradi ... razžalitve dobrega imena in časti ... prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ... ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni." ZOR ne določa, kdaj gre za razžalitev dobrega imena in časti. Razlog je v tem, da te kriterije določa že kazenska zakonodaja. To pa ne pomeni, da je sodišče v civilnopravnem sporu v celoti vezano na določila KZ RS. Iz kazenskih predpisov sodišče le pridobi abstraktno vsebino posameznih nedopustnih ravnanj, jih vsebinsko napolni s konkretnim dejanskim stanjem in če so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, uporabi kot podlago za kršitev pravno varovane človekove osebnostne pravice do časti in dobrega imena, posledično pa kot podlago za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, storjeno zaradi take kršitve ter druge civilnopravne sankcije.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da ni podana nedopustnost njegovega ravnanja, češ da je dokazal resničnost svojih trditev o tožniku ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil o njem. Pri sebi ni imel nobene pisne dokumentacije, ki bi kakorkoli obremenjevala tožnika na način, kot izhaja iz sporne izjave, resničnost svojih izjav ali utemeljenega razloga verjeti tistemu, kar je izjavil, pa očitno tudi ne more dokazati kako drugače, saj - kakor pravi sam - ne more "izdati" imena svojih številnih "informatorjev". Na podlagi tega sodišče prve stopnje njegovih trditev ni moglo šteti za dokazana. Glede na ugotovitve, da tožnik sploh ni sodeloval pri ključnih elementih financiranja gradnje gimnazije v C., takega zaključka ne bi moglo spremeniti niti z izvedencem finančne stroke morebitno ugotovljeno nepravilno financiranje gradnje. Glede na prvostopne ugotovitve o obsegu tožnikove psihične prizadetosti pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi višina denarnega zadoščenja odmerjena v ustreznem znesku.

Utemeljena pa je toženčeva pritožba glede objave sodbe. Sankcija objave sodbe iz 199. člena ZOR v tej zakonski določbi ni natančneje definirana. Njen pomen je v svojih odločbah, opr.št. II Ips 184/2000 in 185/2000 z dne 15.11.2000 ter II Ips 233/2000 z dne 28.2.2001, obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in pri tem zavzelo naslednje stališče: "Pri odločitvi, kakšno uporabo sankcije objave sodbe iz 199. člena ZOR narekujejo konkretne okoliščine zadeve, mora sodišče opraviti dvojno presojo. Predvsem mora paziti, da ne gre na roko težnjam, ki niso v skladu z namenom odškodninskih sankcij in ne da tej sankciji penalne funkcije, ki je po našem pravnem redu odškodninske sankcije nimajo. Poleg tega mora upoštevati, da objava sodbe v sredstvu javnega obveščanja oziroma javnem glasilu pomeni obveščanje javnosti o odločitvi v nekem sodnem sporu, zato je treba upoštevati tudi interes javnosti, da je to obvestilo v sorazmerju s pomembnostjo njegove vsebine." V danem primeru po prepričanju tega sodišča konkretne okoliščine primera ne narekujejo in ne opravičujejo objave celotnih pisnih sodb obeh stopenj. Ob upoštevanju, da bi bila objava celotnih sodb, obenem s povzetimi navedbami pravdnih strank in dokazno oceno, za javnost zavajajoča informacija, ter splošno znanem dejstvu, ki ga poudarja pritožnik, da se o tem sporu v javnih medijih že govori in piše, po presoji pritožbenega sodišča pravilna uporaba 199. člena ZOR narekuje objavo sodb v časopisu Delo le v takem obsegu, da bosta odločbi povsem individualizirani, da bosta javnosti znani pravdni stranki, med katerimi je tekel spor, da bo povsem individualizirano bistvo spora in da bo javnosti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi tega sodišča. Predlog pritožnika, da bi se v tem delu zaradi predhodnih javnih objav tožnikov tožbeni zahtevek zavrnil v celoti, ni utemeljen, saj javnost ni bila obveščena najmanj o tem, ali je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ali ne.

Zaradi vsega zapisanega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženca ter v skladu z določilom 4. točke 358. člena ZPP glede naložene objave sodbe delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je uporabilo pravila iz drugega odstavka 154. člena ZPP in ocenilo, da je toženec uspel s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu. To je narekovalo odločitev, da sam krije stroške pritožbenega postopka.

Določila ZOR je sodišče uporabilo na podlagi določila prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91), po katerem se ta predpis v Sloveniji še naprej uporablja kot republiški predpis.