Jedro

Ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred prvim sodiščem tekel po določbah 442. člena ZPP in naslednjih. Stranke so bile le z vabilom na glavno obravnavo opozorjene na omejene procesne pravice. Ostala posebna procesna pravila za tovrstne spore niso bila spoštovana. Sodba ni bila razglašena takoj ob koncu glavne obravnave, stranke pa niso bile ne ob razglasitvi ne v pisnem odpravku sodbe pravilno poučene, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 458. člena ZPP) in o krajšem osem dnevnem pritožbenem roku. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem. Zato pritožniku ni mogoče odreči obravnave njegove pritožbe na drugi stopnji v okviru vseh pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je drugače v sporih majhne vrednosti izključeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek v tretji vrstici točke 2. izreka: "615,08 EUR" nadomesti s pravilnim: "592,08 EUR".

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 582,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2007 naprej ter pravdne stroške v višini 615,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Opozarja, da prvo sodišče postopka ni vodilo po pravilih za spor majhne vrednosti. Zato poleg pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvemu sodišču očita kršitve pravil postopka, češ da je odločalo s stopnjo verjetnosti namesto gotovosti. Zaključek, da je bil med strankama že pred 6.6.2007 sklenjen dogovor, da je bila tožeča stranka dolžna izročiti toženi zemljišče, tožena pa ji vrniti denar, izterjan od nje v izvršbah, je dejansko zmoten oziroma nima podlage v izpovedbi odvetnice S. G. ne v dogovoru z dne 11.7.2007, ki je ključnega pomena. Sodišče tudi ni navedlo pravne podlage za tako ugotovitev. Pred 6.6.2007 so med strankama potekala le pogajanja za sporazumno rešitev zadeve. Kot osnovo za dogovor bi moralo sodišče upoštevati le pogodbo z dne 6.6.2007, dogajanje po tem datumu ter dogovor z dne 11.7.2007. Dopis iz maja 2007 je bila le ponudba za ureditev razmerij in ne pogodba. Toženec je tožniku skladno s sklenjeno pogodbo, ki je postala perfektna 6.6.2007, vrnil, kar je prejel po tem datumu. V celoti je spoštoval dogovor. Tožniku bi bil dolžan vrniti nekaj, do česar ni bil upravičen iz naslova neupravičene pridobitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Takšnega zaključka dokazni postopek ne daje. Vrnil je tisto, kar je bil po pogodbi dolžan, s preostalim zneskom 582,35 EUR in z upoštevanjem vrednosti zemljišča iz kupne pogodbe ni neopravičeno obogaten. Nasprotno - odpovedal se je svoji preostali terjatvi do tožnika. Ne strinja se z oceno prvega sodišča, da je vedel za s služnostjo obremenjeno prejeto zemljišče. Kot nepravilno graja še odmero pravdnih stroškov, ker je sodišče prezrlo, da je toženec na naroku poravnal polovico priglašene pričnine. Tožniku je ta strošek neupravičeno v celoti priznalo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega zneska 834,59 EUR, ki je bil kot mejni znesek določen v 1. odstavku 443. člena v času odločanja na prvi stopnji veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPBP3, Ur. l. RS, št. 73/07), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08). Vendar je treba pritrditi pritožbi, da ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred sodiščem prve stopnje tekel po določbah 442. člena in naslednjih ZPP. Stranke so bile le z vabilom na glavno obravnavo opozorjene na omejene procesne pravice. Ostala posebna pravila za tovrstne spore niso bila spoštovana. Sodba ni bila razglašena takoj po koncu glavne obravnave, kot to zahteva 457. člen ZPP. Stranke niso bile ne ob razglasitvi ne v pisnem odpravku sodbe pravilno poučene, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 358. člena ZPP) in o krajšem osem dnevnem pritožbenem roku. V sodbi navedeni pravni pouk je napačen. Naveden je daljši - petnajst dnevni pritožbeni rok, opozoril o omejenih pritožbenih razlogih pa v pravnem pouku ni. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem (primerjaj sklep VS RS II Ips 488/2002). Zato ima pritožnik prav, da mu ni mogoče odreči obravnave njegove pritožbe na drugi stopnji v okviru vseh pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je drugače v sporih majhne vrednosti izključeno (1. odstavek 458. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo obravnavalo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, ki jih uveljavlja pritožba, opravilo pa je tudi uradni preizkus, kot mu nalaga 2. odstavek 350. člena ZPP.

V tej pravdi je sporno, ali mora toženec tožniku vrniti še preostalih 582,35 EUR, ki jih je od njega izterjal v sodnih izvršilnih postopkih, ali ne. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno prvega, utemeljeno v prepričljivih in popolnih razlogih na strani štiri in pet sodbe, da je vtoževani znesek dolžan vrniti na podlagi sklenjenega dogovora o poplačilu terjatev, izterjevanih v izvršilnih postopkih, s prepustitvijo tožnikove (so)lastne nepremičnine parc. št. 1102 k.o. G. v toženčevo last. Strinja se s prvim sodiščem in ne s pritožnikom, da je bil tak dogovor sklenjen že pred 6.6.2007 in ne šele s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 6.6.2007 in z zapisom sklenjenega dogovora dne 11.7.2007, ko je bil tožniku delno vrnjen denar (2.000,00 EUR), izterjan v sodnem postopku, in sicer od skupno nakazane vsote 2.582,35 EUR, nakazane tožencu v juniju 2007 (dne 6.6.2007, 14.6.2007 in 18.6.2007).

Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta se pravdni stranki izvensodno dogovorili, da se bo terjatev tožene stranke, izterjevana v sodnem izvršilnem postopku, namesto v denarju in v sodnem postopku, poračunala z zemljiščem tožeče stranke. Tožena stranka se je zavezala, da bo umaknila izvršbo proti tožniku in odpisala preostali tožnikov dolg. V pravnem smislu sta sklenili poravnavo, ki jo skladno s 1050. členom OZ sklenejo osebe, med katerimi je bodisi spor bodisi negotovost glede kakšnega razmerja. Gre za posebno vrsto pogodbe, s katero stranki z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Čeprav prvo sodišče dogovora med strankama ni poimenovalo poravnava niti ni navedlo zakonskega določila, ki jo ureja, je v razlogih sodbe dovolj jasno navedlo vse pravno odločilne razloge, da je njegovo odločitev mogoče vsebinsko preizkusiti.

Ta je povsem pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. V izpovedbah obeh pravdnih strank, priče odvetnice G., tedanje pooblaščenke tožene stranke, ter v predloženih listinah je imelo zanesljivo oporo za ugotovitev, da sta pravdni stranki s poravnavo oziroma dogovorom želeli zaključiti medsebojne sodne postopke oziroma negotovost, ali bodo ti prinesli tožencu pripadajoče poplačilo. Prav iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da tožnik ni plačeval dolžnih zneskov po izvršbah in je zato po ugotovitvah prvega sodišča ravno on predlagal sklenitev kasneje sklenjenega dogovora z vsebino, kot jo je predlagal sam, toženec pa jo je sprejel. Ključnega pomena je pisna ponudba toženčeve odvetnice tožniku z dne 10.5.2007 (priloga A 3). Predstavlja jasno in nedvoumno ponudbo toženca tožniku za sklenitev pogodbe - poravnave, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe: poračunanje tožnikovega dolga s prepustitvijo nepremičnine parc. št. 1102 v last tožencu in umik izvršbe proti tožniku (1. odstavek 22. člena ZPP). Ob nadaljnji ugotovitvi prvega sodišča, da je tožnik ponudbo sprejel in da je nato toženčeva pooblaščenka pripravila kupoprodajno pogodbo z dne 6.6.2007, je ugotovitev, da je bila poravnava sklenjena že pred tem datumom, pravno pravilna. Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če zanjo ni določeno kaj drugega (1054. člen OZ). Ta pa določajo, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Ponudba kot predlog za sklenitev pogodbe drugi stranki je enostranski pravni posel, ki ponudnika zavezuje k sklenitvi pogodbe (25. člen OZ). S tem, ko jo poda, izrazi svojo končno voljo o vsebini konkretnega posla. Naslovniku je prepuščeno, ali jo bo sprejel ali zavrnil. Če jo sprejme, je pogodba sklenjena.

Nadaljnja dejanja, ki jih je ugotovilo prvo sodišče (sklenitev kupoprodajne pogodbe dne 6.6.2007, zapis dogovora dne 11.7.2007 in tega dne izročeno delno vračilo prejetega denarja tožniku, izterjanega od njega na račun izterjevanih terjatev v sodnem postopku), predstavljajo le realizacijo pred 6.6.2007 sklenjene poravnave. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

Pogodbena vsebina se določi ob sklenitvi pogodbe. Glede na toženčevo izpovedbo, da je bila poravnava sklenjena zato, ker tožnik v izvršbi ni plačeval dolžnih zneskov, pogodba ob podaji in sprejemu ponudbe ni vsebovala določil o usodi sodno izterjanih denarnih zneskov. Po ugotovitvah prvega sodišča je do nakazil po izvršbah prišlo v juniju 2007. Prvo je sovpadlo z datumom sklenitve kupoprodajne pogodbe dne 6.6.2007. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim, da je toženec dolžan vrniti tožniku ves sodno izterjani denar. Upoštevaje 2. odstavek 22. člena OZ in 82. člen OZ je pravilno izhajalo iz zapisa pogodbe in upoštevalo skupen namen pogodbenikov oziroma ugotovljeno voljo strank (zaključiti sodne postopke z nadomestno izpolnitvijo kot poplačilom vtoževanih denarnih terjatev). Kot že rečeno, ga je zanesljivo ugotovilo po skrbni in popolni oceni vseh izvedenih dokazov, kar je v sodbi tudi dovolj jasno razložilo. Izpodbijani zapis na strani pet sodbe je kljub uporabljenemu pogojniku dovolj jasen, da sporoči vsebino dokazne ocene sodišča, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu. Pogodbo je pravilno razumelo tako, kot je zapisana v ponudbi: da so s prepustitvijo lastninske pravice na nepremičninah tožnikove obveznosti do toženca v celoti izpolnjene, sodni postopek nepotreben in da je toženec tožniku preostali dolg (za razliko med vrednostjo njegove terjatve in vrednostjo prepuščene nepremičnine) odpustil (1. odstavek 319. člena OZ). Glede na take ugotovitve je tudi nadaljnji zaključek, da mora tožniku vrniti vse, kar je prejel na račun terjatev še po sodni poti, pravilen. V nasprotnem primeru popuščanja z njegove strani ne bi bilo in poravnava ne bi dosegla svojega namena, kot je določen v 1051. členu OZ.

Pritožbene navedbe glede obremenjenosti izročenega zemljišča s kompenzacijo in sklicevanje na ugovor zmanjšanja vrednosti nepremičnine niso pravno relevantne. Sodijo na področje realizacije poravnave, ki je tožena stranka ni izpodbijala. Svojega ugovora na prvi stopnji pa tudi ni konkretizirala oziroma ustrezno uveljavljala.

Ker je prvo sodišče pri odločanju o glavni stvari pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva oziroma dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in v izpodbijanem obsodilnem delu o glavni stvari (točka 1. izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba je delno utemeljena le glede stroškovne odločitve.

Pritrditi ji je treba, da je pri odmeri pravdnih stroškov prvo sodišče napačno naložilo celotno pričnino v znesku 45,90 EUR v plačilo toženi stranki, čeprav iz zapisnika glavne obravnave na list. št. 26 izhaja, da je ta polovico navedenega zneska, to je 23,00 EUR, poravnala priči neposredno na obravnavi. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in stroškovno odločitev prvega sodišča spremenilo tako, da se dosojeni znesek iz naslova povračila pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za navedenih 23,00 EUR, to je iz 615,08 EUR na 592,08 EUR (4. točka 358. člena ZPP).

Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu glede stroškov, glede glavne stvari pa je v celoti propadel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP).