Jedro

V zadevi se postavlja vprašanje, ali je kupnina od avtomobila neperiodični občasni dohodek. V četrtem odstavku 23. člena ZSVarPre so sicer primeroma našteti le nekateri neperiodični dohodki, dohodek zaradi prodaje določene stvari med temi ni vštet. S tem v zvezi se sodišče strinja s tožečo stranko, da se dohodek od prodaje avtomobila ne more šteti med tovrstne dohodke, saj je logično, da se s tem premoženje tožnice ni povečalo, ampak se je le spremenila njegova narava. Tožena stranka je zato napačno uporabila določbo 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ker je zmotno upoštevala kupnino od prodaje avtomobila kot občasni neperiodični dohodek.

Tožena stranka je napačno upoštevala, da se tožničine hčerke ne šteje kot družinske članice. Skladno z 10. členom ZUPJS se namreč poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali oseba iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu (2. točka prvega odstavka 10. člena ZUPJS).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 155/2015 z dne 8. 7. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z dodelitvijo otroka v varstvo in vzgojo. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranka kot družinskega člana ni upoštevala tožničine hčerke A.A., ker iz pridobljenih podatkov izhaja, da tožnica živi sama. Ugotovila je, da znaša po sklepu o usklajeni višini minimalnega dohodka z dne 21. 7. 2014 osnovni znesek minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, 269,20 EUR, torej znaša višina dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka 538,40 EUR. Tožnica je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejemala povprečni mesečni dohodek v višini 562,24 EUR. Tožena stranka pa je upoštevala kot neperiodični občasni dohodek še znesek, ki ga je tožnica pridobila s prodajo osebnega vozila v višini 7.650,00 EUR. Po prvem odstavku 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih se občasni neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje, upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožena stranka je tako izračunala, da je tožnica v zadnjih treh mesecih prejela dohodek v povprečni mesečni višini 2.417,39 EUR.

2. Tožeča stranka v tožbi opozarja na to, da tožnica ni vložila prošnje za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s predlogom za spremembo začasne odredbe (to je stvar drugega postopka), kot se navaja v odločbi, ampak za pravno svetovanje in zastopanje v postopku dodelitve otroka v varstvo in vzgojo ter določitev stikov in preživnine. Nadalje pojasnjuje, da je tožena stranka napačno izračunala višino neperiodičnega dohodka. Ne glede na to pa občasne neperiodične dohodke po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih predstavljajo dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Določba res ne našteva vseh priložnostnih dohodkov, a je glede na naravo kupnine jasno, da kupnina od avtomobila ne more predstavljati dohodka, saj je tožnica prodala svoje vozilo znamke Seat Altea XL ter kupila vozilo Opel Astra. Prejeta kupnina tako ne predstavlja dohodka oziroma povečanega premoženja, saj je bil znesek kupnine namenjen nakupu avtomobila. Če do prodaje avtomobila ne bi prišlo, bi tožeča stranka imela vozilo v tej vrednosti, ki pa se ne bi upoštevalo kot premoženje, saj ne presega višine vrednosti 8.060,00 EUR. S prodajo vozila tožeča stranka ni povečala svojega premoženja, ampak je le spremenila njegovo naravo in sicer se je opredmeteno premoženje spremenilo v denarno. Torej je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, konkretno 23. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih. Poleg tega se tožena stranka zmotno sklicuje na 152. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ, saj je bil ta člen razveljavljen s prvim odstavkom 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih. Tožena stranka se je tudi zmotila, ko je upoštevala, da je tožnica tudi lastnica vozila znamke Mini Cooper, saj iz potrdila Upravne enote Piran izhaja, da že od 1. 6. 2007 ni lastnica tega avtomobila in torej ni lastnica dveh avtomobilov. Tožnica sicer ne plačuje preživnine za hčerko, saj hčerka živi pri tožeči stranki. Iz tega razloga tudi nosi njene stroške, saj oče preživnine ne plačuje. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Skladno s prvim odstavkom 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP). V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje navedeni pogoj.

6. Tožena stranka je kot neperiodični občasni dohodek upoštevala tudi kupnino od prodaje avtomobila. Iz določbe četrtega odstavka 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih izhaja, da so neperiodični dohodki dohodki iz dediščine, daril, odškodnin, odpravnin, nagrad in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, ali je kupnina od avtomobila tak dohodek. V četrtem odstavku 23. člena citiranega zakona so sicer primeroma našteti le nekateri neperiodični dohodki, dohodek zaradi prodaje določene stvari med temi ni vštet. S tem v zvezi se sodišče strinja s tožečo stranko, da se dohodek od prodaje avtomobila ne more šteti med tovrstne dohodke, saj je logično, da se s tem premoženje tožnice ni povečalo, ampak se je le spremenila njegova narava. Tožena stranka je zato tudi po mnenju sodišča napačno uporabila določbo 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ker je zmotno upoštevala kupnino od prodaje avtomobila kot občasni neperiodični dohodek. Tožena stranka bi morala preveriti, ali je kupnina v višini 7.650,00 tista vrednost avtomobila, ki se šteje v premoženje. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZBPP se namreč materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po 33. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C) se v premoženje ne šteje osebni avtomobil oziroma enosledna vozila do vrednosti 8.060,00 EUR.

7. Tožena stranka je po mnenju sodišča tudi napačno upoštevala, da se tožničine hčerke ne šteje kot družinske članice. Skladno z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se namreč poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali oseba iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu (2. točka prvega odstavka 10. člena ZUPJS). Tožena stranka bi torej morala upoštevati, ali je tožničina hčerka tista oseba, ki jo je tožnica dolžna preživljati po zakonu.

8. Razen tega je tožnica v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da je zgolj lastnica avtomobila znamke Opel Astra, tožena stranka pa je upoštevala tudi lastništvo avtomobila Mini Coper, ker je izhajala iz podatkov iz registra motornih vozil, pri tem pa ni ugotavljala, zakaj je prišlo do razhajanj med navedbami tožnice in temi podatki, zaradi česar je tožnica šele v upravnem sporu dokazovala, da ni lastnica tega avtomobila. Zaradi tega bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku ugotoviti pravilno dejansko stanje glede lastništva avtomobila Mini Cooper.

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

10. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetniška pisarna, je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR.