Jedro

Toženka bi morala, ne glede na sklepe o popravi pomote, upoštevati vsebinsko, materialno odločitev odločb in izvedeniško mnenje, da bi ugotovila, v kolikšnem delu so bili denacionalizacijski upravičenci poplačani z odškodnino.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-29/2012/125 z dne 3. 2. 2017 se v 1. - 6. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločitvijo v točkah 1 - 6 odločila, da mora Slovenski državni holding d.d. (v nadaljevanju SDH) upravičencem A.A., B.B. in C.C. oz. njim postavljenim skrbnikom za poseben primer, za zemljišče parc. št. 1319/2 k.o. ..., izplačati odškodnino v obliki obveznic SDH in sicer vsakemu glede na njegov solastniški delež te parcele v skupni vrednosti 912,47 DEM. Na parceli se nahaja spomenik, ki ni v trajni lasti upravičencev, zato nepremičnine na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Pri določanju odškodnine je izhajala iz cenilnega poročila izvedenca D.D., ki je ugotovil, da vrednost dela parcele 473 izmere 290 m2 znaša 26.684,75 DEM, iz česar izhaja, da znaša vrednost površine 17 m2 1.564,27 DEM. Odškodnina A.A. za solastniški delež 26/72 pripada v višini 564,87 DEM, B.B. z deležem 6/72 odškodnina v višini 130,35 DEM in C.C. z deležem 10/72, odškodnina v višini 217,25 DEM. V zvezi z ugovorom tožnika, da je bilo o 17 m2, ki danes predstavljajo parcelo 1319/2, že pravnomočno odločeno z delnima odločbama, št. 3211-35/2002-231 in 3211-35/2002-292, obe z dne 31. 1. 2009, navaja, da je izdala sklep o popravi pomote dne 10. 3. 2009, s katerim sta bili navedeni odločbi popravljeni v izreku tako, da se je črtala številka "610 m2" in nadomestila s številko "320 m2". Navedeni sklepi so pravnomočni. O celotni parceli 473 torej še ni bilo odločeno.

2. Tožnik izpodbija odločitev toženke v točkah 1 - 6. Predmet spora je del podržavljene parcele 473 v izmeri 17 m2, ki je sedaj nova parcela 1319/2, na kateri stoji spomenik. Uvodoma meni, da bi se odločba morala glasiti na parcelo 473, ker je bila ta predmet podržavljenja. Kolikor bi toženka upoštevala stanje nepremičnine 473 v času podržavljenja in že izdane odločbe o odškodnini, bi bila njena odločitev bistveno drugačna. V času podržavljenja je bila namreč parcela 473 v izmeri 610 m2 zazidano stavbno zemljišče, na katerem so stali objekti - stanovanjska hiša, lesene drvarnice in dve delavnici. Ker so bili objekti porušeni, je bil v postopku pred Upravno enoto Ljubljana angažiran izvedenec gradbene stroke D.D., ki je v cenitvenem poročilu z dne 15. 1. 2009 ocenil in ugotovil vrednost celotne parcele 473 v izmeri 610 m2. Iz cenitve je razvidno, da je skupaj z objekti ocenil tudi zemljišče površine 610 m2 in sicer v skladu z določbami Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Upošteval je, da je v vrednost objektov zajetih 601,29 m2 zemljišča, preostalih 8,71 m2 pa je dodatno ocenil kot funkcionalno zemljišče k delavnici. Ocenjena je bila vrednost celotne parcele 473 v izmeri 610 m2, z objekti in stavbnim zemljiščem vred, na 64.900,00 DEM. Iz obeh odločb je razvidno, da je bila odškodnina določena za parcelo 473 v izmeri 610 m2, na podlagi izračuna izvedenca D.D. V postopku pred Upravno enoto Ljubljana je bilo torej v celoti odločeno o parceli 473 v izmeri 610 m2. Toženka je z izpodbijano odločbo ponovno odločila o isti stvari, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev načela "ne bis idem". Svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da je bila površina parcele 473, ki je navedena v odločbah z dne 31. 1. 2009, popravljena s sklepom o popravi iz 610 m2 na 320 m2, torej ni bilo odločeno o celotni parceli. Sklepa o popravi sta posegla v meritorno odločitev, UE Ljubljana je izdala nezakonita sklepa. Tožnik je že vložil predlog za izrek ničnosti sklepov, o čemer pa še ni bilo odločeno. Ne glede na to pa meni, da bi morala toženka upoštevati vsebinsko, materialno odločitev UE Ljubljana, s katero je bila odškodnina za celotno parcelo 473 že določena. Odločitev toženke pa ni pravilna tudi po višini, ker je pri določitvi višine odločila mimo zahtevka predlagateljev. Iz obrazložitve je razvidno, da so predlagatelji za 17 m2 zemljišča zahtevali odškodnino v višini 445,26 DEM, to je 26,792 DEM/m2. Toženka pa jim je priznala več od zahtevanega. Poleg tega določena odškodnina nima podlage v določbah Navodila. Vrednost zemljišča je določila na podlagi cenitve izvedenca D.D., ki se nanaša na objekte in ne zgolj na zemljišče. 3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Stranka z interesom v tem postopku E.E. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe ter se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se nanašajo na sklepe o popravi pomote. Meni tudi, da predlog tožnika za ničnost ni utemeljen.

5. Ostale stranke z interesom v tem postopku na tožbo niso odgovorile.

6. Tožba je utemeljena.

7. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila o delu podržavljene parcele 473 v izmeri 17 m2. Že uvodoma sodišče ugotavlja, da iz izreka ne izhaja podržavljeno premoženje o katerem je odločeno, pa bi to glede na prvi odstavek 66. člena ZDen moralo. Torej z izrekom odločbe ni bilo odločeno o predmetu postopka o delu denacionalizacijskega zahtevka, na katerega se odločitev nanaša, kar je kršitev pravil postopka (prvi odstavek 213. člena ZUP), ki vpliva na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

8. Ni sporno v zadevi, da je parcela 1319/2 v izmeri 17 m2 del podržavljene parcele 473. Ni tudi sporno, da je bilo o zahtevku za denacionalizacijo za vračilo podržavljene parcele 473 že odločeno z odločbama, št. 3211-35/2002-292 in 3211-35/2002-291, obe z dne 31. 1. 2009. Med strankami pa je sporno ali so bili denacionalizacijski upravičenci z odškodnino določeno za parcelo 473 že odškodovani tudi v obsegu današnje parcele 1319/2. 9. V obeh odločbah z dne 31. 1. 2009 je bil izrek odločbe v delu, ki je opredeljeval izmero parcele 473, popravljen s sklepom, iz 610 m2 v 310 m2. Toženka, ker ni bilo odločeno o celotni parceli (ni sporno med strankami, da je imela parcela 473 ob podržavljenju 610 m2) meni, da so denacionalizacijski upravičenci upravičeni do odškodnine za 17 m2, ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Navedeno stališče toženke pa temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik ima prav, da bi morala toženka, ne glede na sklepe o popravi pomote, upoštevati vsebinsko, materialno odločitev obeh odločb z dne 31. 1. 2009 in izvedeniško mnenje D.D., da bi ugotovila, v kolikšnem delu so bili denacionalizacijski upravičenci poplačani z odškodnino po odločbah z dne 31. 1. 2009. Naslednji korak ugotovitvenega postopka, kolikor bo ugotovljeno, da denacionalizacijski upravičenci še niso prejeli odškodnine za celotno izmero parcele 473, pa bo morala biti ugotovitev lokacije spomenika, parcele 1319/2. Le kolikor bo ugotovljeno, da je lokacija spomenika izven obsega, za katerega so bili denacionalizacijski upravičenci že odškodovani, bo lahko za parcelo 1319/2 določena odškodnina. V nasprotnem bi toženka lahko določila odškodnino za isto stvar, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Povedano tudi tako, kolikor spomenik stoji tam, kjer so bili objekti podržavljene parcele 473 - stanovanjska hiša, lesene drvarnice in dve delavnici, z v odškodnini upoštevanim zemljiščem (fundusom in funkcionalnim zemljiščem), so bili denacionalizacijski upravičenci že odškodovani. V ponovnem reševanju zadeve naj zato toženka dopolni dejansko stanje, kot jo napotuje sodišče in ugotovi lokacijo spomenika glede na obseg že določene odškodnine.

10. Podrejeno tožnik navaja tudi, da odločitev toženke ni pravilna glede višine odškodnine. Tudi v tem ima prav. Tudi kolikor je toženka menila, da odloča o zazidanem stavbnem zemljišču, razlogov zakaj ni navedla, bi morala pri določitvi odškodnine izhajati iz določb Navodila in ne iz izvedeniškega mnenja D.D. Z višino določene odškodnine so zato kršene določbe materialnega prava.

11. Ker je dejansko stanje o denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.