Jedro

Trditveno in dokazno breme za obstoj pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjeno, če revident ne v reviziji ne v tožbi ne opredeli višine zanj sporne vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta.

Če revident ne navede ne tega, katero pravno pravilo v zvezi z opredelitvijo denacionalizacijskega upravičenca naj bi bilo prekršeno, niti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, ni izpolnjen trditveni in dokazni standard za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta tožnika po odvetniku dne 23. 4. 2009 vložila revizijo. Navajata, da vrednost pravice presega 20.000,00 EUR ter da gre po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje, ki je v opredelitvi denacionalizacijskega upravičenca.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnika izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 28. 3. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 28. 3. 2008. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ v postopku po Zakonu o denacionalizaciji - ZDen med drugim odločil, da se A.A. za tam navedene nepremičnine, podržavljene v k.o.... določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 2.811,00 DEM, za podržavljene živali v znesku 4.243,00 DEM in za podržavljene premičnine 12.129,00 USD. Tožena stranka je v delu, ki se nanaša na odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 2.811,00 DEM za del tam navedenih nepremičnin, odločbo prvostopenjskega organa odpravila in mu zadevo v tem delu vrnila v ponovni postopek in odločanje, v ostalem je odločila, da ostane odločba nespremenjena. Hkrati je odločila, da se upravičencu A.A. za podržavljene nepremičnine, navedene v II. točki izreka odločbe tožene stranke, prizna odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 129.693,44 DEM.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009), ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujeta revidenta, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov.

6. Revidenta navajata, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000 eurov, vendar pa te vrednosti ne v reviziji ne v tožbi ne opredelita niti z ničemer ne izkažeta. V obravnavani zadevi revidenta ne izpodbijata višine odškodnine, ki je bila z izpodbijano odločbo priznana njunemu pokojnemu pravnemu predniku A.A., ampak določitev A.A. za denacionalizacijskega upravičenca. V takih okoliščinah, ko torej višina z izpodbijano odločbo priznane odškodnine ni sporna, priznana pa je pokojnemu pravnemu predniku revidentov, pa po presoji Vrhovnega sodišča kot vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ni mogoče šteti z izpodbijano odločbo priznane odškodnine, ne da bi revidenta hkrati ustrezno opredelila, kolikšen del te odškodnine predstavlja zanju sporno vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta. Glede na navedeno niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidenta prav tako sklicujeta, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

8. Tega standarda pa revidenta nista izpolnila zgolj z navedbo, da je pomembno pravno vprašanje opredelitev denacionalizacijskega upravičenca. Revidenta namreč ne navajata, katero pravno pravilo v zvezi z opredelitvijo denacionalizacijskega upravičenca naj bi bilo prekršeno niti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Sodišče prve stopnje se je pri presoji določitev denacionalizacijskega upravičenca oprlo na določbo 11. člena ZDen, iz revizije pa ne izhaja, da bi bila za revidenta sporna materialnopravna razlaga navedene določbe. Glede na navedeno niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.