Up-501/03 - 5

18. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 192/2002 z dne 6. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2233/2001 z dne 6. 5. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Brežicah št. Pd 95/2001 z dne 11. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je to potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožnikovih zahtevkov za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, za poziv nazaj na delo in plačilo nadomestil plač za čas, ko pritožnik ni delal.

Sodišča so štela, da bi se moral pritožnik po zaključenem bolniškem staležu v decembru 2000 javiti pri delodajalcu, česar ni storil in se tudi kasneje ni vrnil na delo.

Pritožniku namreč ni bilo odrejeno čakanje na delo. Zato mu je po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju ZDR90) utemeljeno prenehalo delovno razmerje. Ugovor pritožnika, da mu naj aprila 2001 delodajalec ne bi več mogel izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela v mesecu decembru 2000, je Vrhovno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da Zakon ne predpisuje nobenega roka za odločitev delodajalca, še posebej ne prekluzivnega roka, katerega prekoračitev bi pomenila izgubo možnosti ugotavljanja tega razloga prenehanja delovnega razmerja.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi očita samovoljnost stališču Vrhovnega sodišča, da ZDR90 za odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja ne predpisuje prekluzivnih rokov. Meni, da je takšna razlaga zakonske določbe v nasprotju z njeno vsebino in z namenom zakonodajalca in tudi v nasprotju z interesi samih delodajalcev. V ustavni pritožbi nasprotuje tudi dejanskim ugotovitvam sodišč o tem, da tožnik v spornem obdobju ni izostal z dela v skladu z navodili delodajalca. Zatrjuje kršitev 2., 22., 34. in 49. člena Ustave.

B.

Očitki pritožnika, da so sodišča napačno štela, da mu v spornem obdobju ni bilo odrejeno čakanje na delo, in da je Vrhovno sodišče nepravilno razlagalo, da ZDR90 ne predpisuje prekluzivnih rokov za sprejem odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov, pomenijo po svoji vsebini ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. S takšnimi očitki pa pritožnik pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti.

Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sodbah ni.

Pritožnik sicer navaja, da naj bi bile izpodbijane odločitve sodišč v neskladju s 34. in 49. členom Ustave, vendar teh svojih očitkov z ničemer ne utemelji. Zato se Ustavnemu sodišču z njimi ni bilo treba ukvarjati. Neutemeljen pa je tudi očitek o kršitvi 22. člena Ustave. Očitek pritožnika o samovoljnosti stališča Vrhovnega sodišča, v skladu s katerim delodajalec pri sprejemu odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena ZDR90) ni omejen s prekluzivnimi roki, bi sicer lahko bil relevanten z vidika omenjene ustavne pravice. Očitno napačno odločitev sodišča je namreč mogoče označiti za samovoljno, to pa lahko predstavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar pa izpodbijanemu stališču tega ni mogoče očitati. Sporno stališče sodišč je namreč zadostno obrazloženo in temelji na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni.

Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanimi sodbami kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in na podlagi prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan