Jedro

Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2016 in št. ... z dne 28. 12. 2015 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro kot posledica poškodbe pri delu.

Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Sporazuma.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni sledil navodilom sodišča, saj ni natančno izmeril kote gibljivih sklepov, izmeril je le kote pri obeh komolcih. Sam pregled je trajal približno pol ure, s tem, da je izvedenec večino časa posvetil komolcu desne roke. Izmeril je obseg podlahti in nadlahti obeh rok ter primerjal obe roki med seboj. Izmeril je tudi gibljivost obeh komolcev z goniometrom, pregledal vrat in ocenil nagib vratu v stran. Pregled gibljivosti ramen je trajal nekaj sekund in sicer kratek dvig obeh rok v zrak, brez natančnega merjenja. V mnenju so sicer zapisani natančni koti gibljivosti ramenskih sklepov obeh rok ter dlani, kar pa izvedenec ni mogel natančno izmeriti ob tako hitrem pregledu omenjenih delov telesa. Izvedenec je na obravnavi pojasnil, da se izmeri gibljivost zapestja s stiskom roke. Pritožnik meni, da se s stiskom roke ne more določiti natančnega kota brez uporabe goniometra. Pritožnik meni, da gre pri njemu za opazno slabšo gibljivosti v vseh smereh v zapestju in ramenu desne roke v primerjavi s sklepom leve roke, pri komolčnem sklepu ni opaziti razlik. Ne glede na to, ali gre za okvaro živca ali mišice bi izvedenec moral opaziti posledice poškodbe, če bi ogled opravil temeljito. Tožnik opaža trajne posledice poškodbe in sicer se razlike kažejo v gibljivosti, občasni omrtvičenosti celotne desne roke, če je v iztegnjenem položaju več kot pet minut. Omrtvičenje se pogosto pojavi pri spanju, kar tožnika zbudi in potrebuje več deset minut za povrnitev v normalno stanje. Meni, da mnenje izvedenca ni bilo strokovno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je pri tožniku podana telesna okvara po veljavnem Seznamu telesnih okvar in mu tako gre pravica do invalidnine za telesno okvaro.

6. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Pravico do invalidnine za telesno okvaro po 3. točki 403. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanci, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Sporazum, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), pridobijo v skladu s 143. do 145. in 147. do 149. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), vendar le za poškodbe pri delu ali poklicno bolezen. Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali to okvara povzroča invalidnost ali ne. V tretjem odstavku 143. člena je določeno, da vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine, in odstotke teh okvar, določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministrstva, pristojnega za zdravstvo. Pomeni, da je telesna okvara podana, če je ta navedena kot takšna v Sporazumu, pravico do invalidnine za telesno okvaro pa zavarovanec pridobi ob izpolnjevanju navedenih zakonskih pogojev.

7. Iz medicinske dokumentacije tožnika izhaja, da je tožnik pred leti utrpel poškodbo v predelu desne lopatice oziroma desne rame, pri čemer je bil podan sum na poškodbo dolgega prsnega živca desno. Radiološka diagnostika vratne hrbtenice je pokazala degenerativne spremembe, ostale so težave v smislu desnostranske cervikobrahialgije s slabšo močjo vseh mišičnih skupin desnice in omejeno gibljivostjo v desni rami, kjer pa je tudi pri abdukciji oziroma elevaciji skozi abdukcijo aktivno gib možen preko horizontale. Sodni izvedenec ortopedske stroke, izr. prof. dr. A.A., dr. med. je po pregledu zdravstvene dokumentacije tožnika in po opravljenem osebnem pregledu tožnika podal mnenje, da pri tožniku ni podana telesna okvara po določbah Sporazuma.

8. Pojasnil je, da okvare spinalnih živcev, nevromuskularnega sistema in kože obravnava IV. poglavje Seznama telesnih okvar Sporazuma. V podpoglavju A so naštete okvare spinalnih živcev, in sicer so opredeljene telesne okvare brahialnega pleksusa različnih stopenj, ocenjujejo pa se v odvisnosti od kliničnega in elektrodiagnostičnega izvida. Izpostavil je, da je bil pri tožniku EMG izvid zgornjih udov ob zadnji kontroli 13. 12. 2013 bp ter pojasnil, da so funkcionalne motnje ramenskega sklepa opisane v poglavju VI., podpoglavju B, kjer se telesna okvara določa v primeru nepregibnosti ramenskega sklepa v ugodnem oziroma neugodnem položaju oziroma pri kontrakturi ramenskega sklepa, pri čemer je ohranjena abdukcija pod horizontalo, ter pri nereponiranem izpahu v ramenskem sklepu z omejeno funkcijo oziroma pri ohlapnem ramenskem sklepu. Upoštevajoč medicinsko dokumentacijo in gibljivost ob osebnem pregledu tožnika funkcionalna okvara desnega ramenskega sklepa ne dosega navedenih kriterijev.

9. Telesne okvare zaradi bolečin in spremenjenega občutka za dotik ni mogoče priznati. Pri tožniku ni ugotovil anatomskih ali funkcionalnih okvar drugih delov telesa, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Sporazuma. Na glavni obravnavi je dodatno odgovoril na pripombe tožnika glede okvare živca v predelu desne lopatice, ki je bila ob EMG preiskavi 29. 10. 1990 označena kot relativno hujša lezija in pojasnil, da je v istem izvidu zapisano, da so vsekakor prisotni tudi znaki ponovnega oživčenja. Nevrolog je v izvidu 8. 11. 1990 ugotavljal izrazito odstopanje desne lopatice od prsnega koša, kar je klinični znak okvare mišice satorius anterior, ki fiksira lopatico na prsni koš s povezavo na rebra in katero oživčuje nervus toracikus longus, ki je bil pri nezgodi ob težkem dvigu 28. 8. 1990 tudi poškodovan. Glede na kasnejše izvide pa je sklepal, da ni šlo za raztrganje mišice, temveč za okvaro živca, ki to mišico oživčuje, kar daje enako klinično sliko, kot poškodba same mišice. V EMG izvidu z dne 13. 12. 2013 je zapisano, da preiskava ne razkrije znakov za okvaro perifernih živcev na desnem zgornjem udu. V izvidu fiziatrične ambulante z dne 10. 9. 2014 je opisan simetrični položaj lopatic. Tudi ob osebnem pregledu tožnika izvedenec ni ugotovil znakov okvare živca, ki oživčuje mišice seratus anterior, na osnovi česar sklepa, da je bila okvara prehodne narave in da je v tem obdobju prišlo do reinervacije (ponovnega oživčenja). Ta je bila potrjena že ob EMG pregledu 8. 11. 1990, tudi klinični status, ki je zapisan v izvidu iz leta 1993 opisuje praktično simetrično grobo moč, kar ravno tako govori v prid izboljšanja kliničnega stanja. To potrjujejo tudi klinične ugotovitve ob pregledu pri fiziatru 10. 9. 2014 in ob osebnem pregledu pri izvedencu. Pri pregledu ni bilo jasnih znakov okvare mišic desnega ramenskega obroča, prisotna pa je bila parastezija po celi desni roki od ramena preko lopatic do prstov ter motna občutka za dotik. Pri tožniku se je izboljšala motorika mišice glede na zdravstvene težave tožnika pa je izvedenec sklepal, da so ostale kronične okvare senzibilitetnega živčevja v desnem zgornjem udu, kar pa ni telesna okvara.

10. Tožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, na kar ne bi odgovoril izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju in dodatno pojasnil na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 15. 6. 2017. Izvedenec je glede na tožnikove ugovore določno pojasnil, zakaj pri tožniku ni podana telesna okvara. Opisal je, na čem bazirajo tožnikove zdravstvene težave in se določno opredelil do vseh pripomb tožnika danih na izvedensko mnenje. Tako tudi na izvid nevropsihiatra z dne 11. 10. 1990 in na izvid ortopeda z dne 29. 3. 1993. 11. Pritožbeno sodišče šteje, da je izvedensko mnenje, podano po proučitvi vse razpoložljive medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu tožnika skrbno in natančno, podano v skladu s pravili znanosti in stroke. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost podanega mnenja, saj je to prepričljivo in jasno ter je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. V predmetni zadevi je bilo sporno ravno bistveno medicinsko vprašanje, na katero pa je postavljeni sodni izvedenec v celoti in popolno odgovoril. 12. Tako niso podani pritožbeni razlogi niti ni utemeljena tožnikova zahteva, da ga pregleda drug neodvisni sodni izvedenec. Drugi sodni izvedenec se postavi takrat, ko je v mnenju izvedenca nasprotje ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 354. člena ZPP). Takšnega stanja v predmetni zadevi ni. Posledice poškodbe, ki jih opaža tožnik in jih navaja tudi v pritožbi so sicer zdravstvene težave tožnika, ki pa ne dosegajo stopnje telesnih okvar, kakor jih določa veljavni Sporazum.

13. Na podlagi navedenega je pritožben sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se pritožba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.