Jedro

S pritožbenimi trditvami, da se je delilnik stroškov spremenil, da tožena stranka storitev tožeče stranke dejansko ne prejema in te niso bile opravljene, lokal pa nima ogrevanja in ni vezan na toplotno postajo, zato storitev niti ni mogoče prejeti, ter s sklicevanjem na potrdilo S. d.d., da tožena stranka ni odjemalec toplote, tožena stranka napada dokazno oceno in izvedene dokaze, ter izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar višje sodišče v postopku spora majhne vrednosti ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14059/2009 z dne 1. 4. 2009 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 15,00 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi nepopolnega in nepravilnega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne v ponovni postopek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa v celoti obdrži v veljavi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Na podlagi trditev in dokazov tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da imajo tožeča stranka kot dobavitelj in odjemalci in solastniki odjemnega mesta št. 1 v toplotni postaji X (K. 5), med katerimi je tudi tožena stranka, sklenjeno pogodbo o dobavi toplote št. X z dne 19. 8. 2002, ki določa da je osnova za delitev stroškov dobave toplote delilnik stroškov, ki je sestavni del pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da tožeča stranka posameznim odjemalcem na tem odjemnem mestu obračunava stroške odjema toplote v skladu z odstotkom, določenem v delilniku, ki se spremeni le s pisnim soglasjem vseh odjemalcev toplote, sprememba pa se upošteva po prejemu dalje od naslednjega obračunskega obdobja. Ugotovilo je še, da je po zadnjem delilniku z dne 18. 3. 2003 delež tožene stranke 0,3826 %. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek, tako da višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ki ga predstavlja pogodba o dobavi toplote št. X z dne 19. 8. 2002. 7. S pritožbenimi trditvami, da se je delilnik stroškov spremenil, da tožena stranka storitev tožeče stranke dejansko ne prejema in te niso bile opravljene, lokal pa nima ogrevanja in ni vezan na toplotno postajo, zato storitev niti ni mogoče prejeti, ter s sklicevanjem na potrdilo S. d.d., da tožena stranka ni odjemalec toplote, tožena stranka napada dokazno oceno in izvedene dokaze, ter izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar, glede na uvodoma navedeno, višje sodišče ne sme upoštevati.

8. Da ni podlage za obračunavanje, ker delilnik stroškov ni veljaven, saj ni bilo 100 % soglasja vseh lastnikov, kot izhaja iz dopisa upravnika z dne 28. 12. 2010 (priloga B 13), in da je po odpovedi upravnika C. d.o.o. prišel novi, S. d.d., s katerim tožena stranka prav tako ni mogla doseči spremembe delilnika, iz novega delilnika z dne 28. 12. 2010 pa izhaja, da je delež tožene stranke 0 %, ter, da je napačen delilnik sestavil prejšnji upravnik C. d.o.o., ki je zase protipravno poskrbel, da ima 0 %, na delilniku pa je osem lastnikov, ki niso odjemalci, medtem ko je tožena stranka med odjemalci navedena, pa so trditve, ki jih je tožena stranka postavila šele v pritožbi in predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka namreč ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih v pritožbi ne more več uveljavljati.

9. Stroškovne odločitve tožena stranka ne izpodbija, stroški pa so pravilno odmerjeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).