Jedro

Če sodišče prve stopnje združi dve pravdi za skupno obravnavanje, s tem odloči, da bo tudi predhodno vprašanje obravnavalo v združeni pravdi. V nasprotju z namenom instituta združitve pravd bi bilo, če bi sodišče prekinilo postopek po tožbi, ki ga je za skupno obravnavanje združilo s postopkom po nasprotni tožbi, postopek po nasprotni tožbi pa bi nadaljevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek, ki ga vodi kot združeni postopek po tožbi in nasprotni tožbi, do pravnomočne odločbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. V Pg 1419/2021. 2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo v kateri navaja, da predstavlja odločitev v zadevi V Pg 1419/2021 predhodno vprašanje zgolj za odločitev po tožbi, ne predstavlja pa predhodnega vprašanja za odločitev po nasprotni tožbi. Ker za odločitev po nasprotni tožbi ni podan razlog za prekinitev postopka, bi moralo sodišče prve stopnje nadaljevati s postopkom po nasprotni tožbi. V kolikor je procesno to potrebno, pa bi moralo sodišče prve stopnje zadevo po nasprotni tožbi obravnavati ločeno. Tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na nasprotno tožbo, razveljavi ter odloči, da se postopek po nasprotni tožbi nadaljuje v skladu s pravili Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločanje o združitvi pravd in o razločitvi postopka je procesno dejanje formalnega procesnega vodstva sodišča, o čemer sodišče odloča med pripravami na glavno obravnavo (8. točka prvega odstavka 270. člena ZPP). Zoper tak sklep posebna pritožba ni dovoljena, kar pomeni, da se odločitev sodišča o združitvi pravd ali o razločitvi postopka lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo, saj sodišče z njim ne posega v meritorno odločitev.1 Ker imajo sklepi o združitvi pravd in o razločitvi postopka značaj procesnega vodstva, sodišče v nadaljnjem teku pravde nanje ni vezano, zato lahko ob predpostavki ekonomičnosti in smotrnosti postopka svojo odločitev tekom postopka kadarkoli spremeni.

6. Sodišče mora pravdni postopek voditi na način, da čim hitreje in s čim manjšimi stroški pride do končne in pravilne odločitve. Združitev pravd oziroma razločitev postopka, ki je urejena v 300. členu ZPP, predstavlja enega od ukrepov, katerega cilj je smotrnost postopka in koncentracija glavne obravnave. Sodišče odredi združitev pravd ali razločitev postopka le, če se s tem pospeši obravnavanje ali se zmanjšajo stroški. Ker gre za ukrep procesnega vodstva, pogojen z razlogi smotrnosti oziroma koncentracije glavne obravnave, lahko sodišče svoj sklep kadarkoli spremeni in o ločenih zahtevkih odloči z enotno sodbo ter obratno. Združitev pravd ali razločitev postopka lahko predlagajo tudi stranke postopka, vendar sodišče na predlog strank ni vezano, saj gre za formalno procesno vodstvo, ki je v rokah sodišča.2

7. Sodnik se torej v okviru določb ZPP lahko samostojno odloči, ali je v zasledovanju cilja pospešitve obravnavanja zadeve in zmanjševanja stroškov bolj smotrno pravdi združiti ali ju obravnavati ločeno. Procesno vodstvo posameznega postopka je torej v rokah sodnika, ki vodi postopek, pri čemer procesna odločitev za skupno obravnavanje zadeve po tožbi in nasprotni tožbi ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Če sodišče prve stopnje združi dve pravdi za skupno obravnavanje, s tem odloči, da bo tudi predhodno vprašanje obravnavalo v združeni pravdi. V nasprotju z namenom instituta združitve pravd bi bilo, če bi sodišče prekinilo postopek po tožbi, ki ga je za skupno obravnavanje združilo s postopkom po nasprotni tožbi, postopek po nasprotni tožbi pa bi nadaljevalo. Da bi sodišče prve stopnje postopek po nasprotni tožbi lahko vodilo na način, kot to predlaga pritožnik, bi moralo združeni pravdi najprej razločiti in v nadaljevanju v ločenih postopkih odločati o tožbi in o nasprotni tožbi. Sodišče torej ne more prekiniti le postopka po tožbi, ne pa tudi postopek po nasprotni tožbi, saj sta postopka združena. Glede na navedeno ni mogoče slediti predlogu pritožnika za razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na nasprotno tožbo, češ da so podani razlogi za prekinitev postopka le po tožbi, ne pa tudi razlogi za prekinitev postopka po nasprotni tožbi.

8. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj VSL sklep Cst 447/2015 z dne 23.07.2015, VSL sklep II Cp 59/2010 z dne 05.02.2010 in VSL sklep II Cp 3085/2009 z dne 05.01.2010. 2 Primerjaj N. Betetto v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2010, str. 637-642.