Jedro

Ne gre za dve odločbi o isti stvari, če je bil tožnik najprej na podlagi listin, za katere je bilo kasneje ugotovljeno, da niso verodostojne, oproščen plačila carine, nato pa mu je bila carina o naknadnem obračunu izterjana. Gre namreč za različni dejanski in pravni podlagi za obračun carine za isto uvoženo blago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 3088/97-16 z dne 3.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.11.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice C. z dne 24.12.1996. S to odločbo sta bila tožniku v naknadnem postopku odmerjena plačilo carine za osebno vozilo M.B., ocarinjeno po UCD z dne 26.1.1996, in sicer v vrednosti 27 % in v znesku 2.225.424,00 SIT, ter razlika prometnega davka v višini 111.272,00 SIT. Naknadni obračun obveznosti je bil napravljen na podlagi določbe 154. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) in na podlagi ugotovitve, da je tožnik bil prvotno oproščen plačila carinskih dajatev na podlagi 3. točke 161. člena CZ, ker je skupaj s carinsko deklaracijo predložil določene dokumente, predpisane z Uredbo o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95 in njene spremembe, v nadaljevanju Uredba). Ob naknadnem preverjanju carinske deklaracije in pravilnosti izvajanja postopkov v zvezi s tem na podlagi 62. člena CZ pa je bilo ugotovljeno, da ta dokazila niso verodostojna in da tožnik ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila carine. Zato mu je bila ta naknadno odmerjena skupaj z razliko prometnega davka.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Tudi po presoji prvostopnega sodišča tožnik ni uspel dokazati zakonsko določenega elementa 3. odstavka 161. člena CZ. Ta določa oprostitev carinskih dajatev tudi za domače fizične osebe, ki so bile "na kakršnemkoli delu v tujini", ob še nadaljnjih zakonskih pogojih, ki pa v obravnavanem primeru niso sporni. Sodišče se sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla že tožena stranka. Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: za carinsko oprostitev, kot jo določa 3. odstavek 161. člena CZ, ni dovolj "kakršnokoli delo v tujini", kot ga razume tožnik. Prav tako ne drži, da carinskih organov vsebina tega dela ne sme zanimati.

Nedoločeni pravni pojem "kakršnokoli delo v tujini", ki ga uporablja 3. odstavek 161. člena CZ, je namreč treba razlagati tako, da je carinska ugodnost dana le tistim slovenskim državljanom, ki so bili na delu v tujini (zdomci), sicer ne bi bilo podlage za obremenjevanjem drugih državljanov s plačilom carine. Ker gre za izjemo, je treba to izjemo razlagati restriktivno. Delo v tujini mora biti takšno, da je pravno urejeno in ima za posledico določene uzakonjene pravice in obveznosti osebe, ki to delo opravlja. To izhaja tudi iz 17. člena Uredbe. Ob drugačni razlagi niti zakonska določba niti Uredba ne bi bili potrebni. Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno tudi tožnikovo tožbeno navedbo, da ima dokončen akt, s katerim je oproščen plačila carine, in da zoper tak akt ni bila uvedena obnova postopka, ter da torej ni podlage, da se mu naknadno obračuna carina. V 3. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je namreč določeno, da se z zakonom lahko predpišejo posebnosti upravnega postopka na določenih upravnih področjih. Tako področje je tudi carina. V CZ je določeno, da se v določenih primerih ob naknadnih ugotovitvah lahko naknadno zaračunajo carinske dajatve. Zato je 62. člen CZ v povezavi z 9. členom CZ specialna določba glede na ZUP/86 in omogoča carinskemu organu naknadni obračun carinske obveznosti na drugi pravni in tudi dejanski podlagi. Ni pa mu treba obnoviti upravnega postopka. Za naknadni obračun carinske dajatve je bila torej v CZ vsa potrebna pravna podlaga. Tožnikov tožbeni ugovor, da je vrednotenje avtomobila v carinski deklaraciji napačno, je prvostopno sodišče zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto po 3. odstavku 14. člena ZUS. Kot neutemeljen je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožnikov ugovor, da gre za razliko v znesku prometnega davka med izrekom in obrazložitvijo. Napaka je v obrazložitvi, vendar gre za očitno napako, saj je v obrazložitvi pravno utemeljen znesek iz izreka odločbe. Glede na to, da samo izrek odločbe postane izvršljiv, je prvostopno sodišče menilo, da ta napaka na samo odločitev ne more vplivati.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in tudi napačne uporabe materialnega prava. Zdi se mu pravno nevzdržno, da sta zdaj v veljavi dva med seboj nasprotna akta, po enem je oproščen plačila carine, po drugem pa mora carino za isto blago plačati. Meni, da je sodišče prve stopnje nekorektno razlagalo veljavne predpise in da je procesno nedopustno, da obstojata dva različna akta. Z izpodbijano sodbo pa je kršilo tudi druge določbe CZ, in sicer tiste, ki določajo roke, v katerih mora carinski organ reagirati. Subjektivni rok je 10 dni in je za obravnavani primer več kot jasno, da je bil ta rok prekoračen. Ne strinja se tudi z utemeljitvijo prvostopnega sodišča, da je treba nedorečen pravni pojem "kakršnokoli delo v tujini" razlagati restriktivno, tako kot sodišče razlaga ta pravni pojem, je pravno neutemeljeno in celo nespodobno. Iz zakonske opredelitve namreč ne izhaja, da bi moralo biti to takšno delo, ki ima za posledico določene uzakonjene pravice in obveznosti osebe, ki to delo opravlja. Tožnik je pojasnil, na kakšen način se je nahajal v tujini, in glede tega ne more biti dvoma, da gre za delo, kakršnega je zakonodajalec opredelil v CZ. Razlaga te določbe s strani prvostopnega sodišča je samovolja in s tem se želi sanirati napake carinskih organov. Sodišče je v dosedanjem postopku ignoriralo nadaljnje napake carinskega organa, te pa so v vrednotenju avtomobila, čemur je tožnik ugovarjal že ob izpolnjevanju formalnosti ob prehodu blaga čez carinsko črto. Na svoj ugovor je dobil le pojasnilo, da carine itak ni in da ni nikakršnega razloga, da vrednotenju nasprotuje. Ob naknadnem obračunu carine pa se mu je carinska obveznost obračunala od vrednosti avtomobila, s katero ni soglašal. Prvostopno sodišče je neutemeljeno pritrdilo odločbi tožene stranke tudi v delu medsebojnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo glede višine razlike prometnega davka, ki ga mora tožnik še plačati. Glede na to pričakuje, da bo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, podrejeno pa zaradi procesne previdnosti predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito, za svojo odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po določbi 3. točke 161. člena CZ so plačila carine oproščeni državljani Republike Slovenije, ki so bili na "kakršnemkoli delu v tujini", in tuji državljani, ki dobijo dovoljenje za stalno bivanje ali prebivališče v Republiki Sloveniji, za predmete za svoje gospodinjstvo, če jih pripeljejo iz tujine oziroma dobijo iz tujine v enem letu od dneva vrnitve z dela v tujini, če so izpolnjeni še nadaljnji pogoji: da so se predmeti, ki jih pripeljejo, razen v upravičenih primerih, uporabljali oziroma so bili v njihovi lasti najmanj 6 mesecev pred preselitvijo, ter da so bili v tujini zdržema najmanj 12 mesecev. V 17. členu Uredbe, ki natančneje določa dokazila za izpolnjevanje pogojev za to oprostitev, pa je navedeno, da je ta oprostitev plačila carine možna, če oseba predloži skupaj s carinsko deklaracijo med drugim tudi potrdilo, da je prebila na delu v tujini najmanj 12 mesecev brez presledka, ki ga lahko izda diplomatsko ali konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini, zavod za zaposlovanje, preko katerega je bil delavec poslan na delo v tujino, če vodi o tem evidenco, ali domače podjetje, ki ga je poslalo na delo v tujino. Če oseba nima takšnega potrdila, mora dokazati čas, ki ga je prebila na delu v tujini, na drug ustrezen način (ustrezna listina tuje službe za socialno zavarovanje, ali tujega delodajalca).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba izjeme od splošnega pravila, ki je v CZ, to je, da mora vsakdo ob uvozu blaga plačati carino, razlagati restriktivno. Da pojem "kakršnokoli delo v tujini" ne pomeni takšnega delovanja v tujini, kot ga navaja tožnik, je tudi po presoji pritožbenega sodišča razvidno iz 17. člena Uredbe, ki določa vrsto dokazil, s katerimi se delo v tujini dokazuje. Takih dokazil, ki bi bila verodostojna, pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni predložil, niti sam tega ne zatrjuje.

Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, je njegovo naziranje glede posebnosti upravnega postopka v carinskih zadevah napačno. CZ kot posebni zakon določa med drugim tudi nekatere posebnosti upravnega postopka, ki je sicer splošno urejen z Zakonom o splošnem upravnem postopku. V času odločanja v obravnavani zadevi je bil to ZUP/86. Ta je v 3. členu določal, da se lahko v drugih zakonih določijo posebnosti upravnega postopka na posameznem področju. Tako je CZ določil tudi posebnost naknadnega obračuna carinskih dajatev, vendar ne z uporabo katerega od izrednih pravnih sredstev, ki jih sicer določa ZUP/86, temveč s posebno obliko naknadnega obračuna carinskih dajatev. To pa je nova upravna stvar in nov postopek na drugi pravni in dejanski podlagi kot je prvotni carinski postopek. V uvodu prvostopne odločbe, s katero se tožniku takšne dajatve nalagajo, je izrecno navedeno, da gre za naknadno plačilo carinskega dolga, v obrazložitvi te odločbe pa je pojasnjen celoten historiat obračunavanja te carine. Res je sicer, da ima tožnik dve odločbi o odmeri carinskih dajatev za isto blago, vendar je iz druge odločbe razvidno, da gre za naknadno plačilo carinskega dolga, kar je druga upravna stvar, za takšno odločanje pa so pravne podlage podane v CZ, in sicer druge kot za prvotno odločanje o carini. Te pravne podlage so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, na podlagi ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila carine, pravilno uporabljene.

Da bi tožnik vrednosti uvoženega avtomobila ugovarjal preden je vložil tožbo, iz upravnih spisov ni razvidno, zato pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče njegov ugovor glede vrednosti pravilno zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto po 3. odstavku 14. člena ZUS.

Res je v izreku odločbe prvostopnega organa naveden drugačen znesek obračuna razlike prometnega davka, kot je naveden v obrazložitvi, vendar je tudi iz obrazložitve razvidno, da je pravilen znesek v izreku, zato to neskladje ne vpliva na pravilnost odločitve. Tudi sicer pa, kot je tožniku pojasnilo že prvostopno sodišče, postane izvršljiv le izrek odločbe, v njem pa je naveden pravilen znesek. Napako v obrazložitvi pa lahko prvostopni organ vsak čas popravi s sklepom o popravi pomot. Ker torej po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori niso utemeljeni, v obravnavanem primeru pa tudi niso bili podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.