Jedro

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev pravice do priznanja avtorstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka z izdajo in dajanjem v promet fotomonografije Ž., v kateri se nahaja tudi fotografija tožnikove skulputure Vstajenje kršila izključne avtorske pravice tožeče stranke po čl. 18, 19 in 21 v zvezi s čl. 23 Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Toženi stranki je prepovedalo prodajo in eventuelni nadaljnji ponatis fotomonografije Ž., ki bi vseboval fotografijo tožnikove skulpture. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 300.000,00 SIT civilne kazni, 2.400.000,00 SIT denarne odškodnine za nematerialno škodo zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic in 1.300.000,00 SIT zaradi kršitve avorjeve pravice do spoštovanja dela, vse s pripadajočimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da se izrek pravnomočne sodbe objavi v dnevniku D. in tedniku N., oboje na stroške tožene stranke, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 317.894,00 SIT z obrestmi. Zaradi delnega umika tožbe v znesku 2.400.000,00 SIT z obrestmi je sodišče postopek ustavilo.

Proti navedeni zamudni sodbi v obsodilnem delu se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s členom 318 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni izpolnjen pogoj po 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Z objavo fotografije tožnikove skulpture v slikovni fotografski monografiji mesta Ž., niso bile kršene tožnikove moralne in materialne pravice, o čemer je zavzelo svoje stališče že Okrajno sodišče v .. in Višje sodišče v .., ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Objavljena fotografija po mnenju tožene stranke ne predstavlja reprodukcije avtorjevega dela, zato ne gre za kršitev iz 23. čl. ZASP. Fotografija je bila objavljena v knjigi, ki promovira mesto Žalec, njegove arhitekturne in druge vrednosti, zato bi bil avtor lahko počaščen, ker je uredniški odbor sodil, da naj bo fotografija skulpture uvrščena v knjigo. Ni pa bilo toženi stranki znano, da uredniški odbor z avtorjem o tem ni govoril in tudi ni prosil za njegovo dovoljenje za objavo. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da se je želela s tožnikom po vložitvi tožbe dogovoriti za sporazumno rešitev nastale situacije, vendar žal do realizacije ni prišlo. Ne glede na to pa tožena stranka ocenjuje, da niso bile kršene tožnikove avtorske pravice po čl. 18, 19, 21 in 23 ZASP, saj se s tožnikovo skulpturo, ki je bila v monografiji prikazana v obliki fotografije, ni dogajalo ničesar, kar bi jo kazilo ali eksploatiralo kot avtorsko nematerialno dobrino. Sporna fotografija ni mogla škodovati tožnikovi časti ali ugledu umetnika, saj tudi ob sporni fotografiji to delo ostaja objektivno gledano uredniško neokrnjeno.

Nepravilna je nadalje odločitev prvostopnega sodišča o prepovedi prodaje in ponatisa monografije, saj za to ni nobenih dejanskih in pravnih razlogov. Višina honorarja v znesku 100.000,00 SIT je po presoji tožene stranke močno pretirana, pa tudi povišek v višini 200 %. Vse razumne meje pa presega višina denarne odškodnine za nematerialno škodo v višini 2.400.000,00 SIT, pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da bi tožnik pozabil na odškodnino, če bi se tiskala njegova monografija in tudi zato za svoje neizkazane psihične bolečine ne more prejeti nobene odškodnine. Isto velja za prisojeni znesek 1.300.000,00 SIT, saj zanj ni nobene dejanske in pravne podlage in je močno pretiran tudi v primeru, da bi sodbena ugotovitev glede dejanskega stanja držala. Nepravilna je odločitev tudi glede objave izreka sodbe v časnikih D. in N. na stroške tožene stranke, saj takšno knjigo kupuje specifičen potrošnik, ki ga vodijo bodisi estetski ali lokalni nameni. Objava sodbe v dnevnih časopisih zato ne bi bila primerna oblika tožnikove satisfakcije, predvsem pa nima nobene osnove v dejanskem stanju in v splošnih določbah odškodninskega prava, kakor tudi ne v določbah ZASP v zvezi z domnevno kršitvijo tožnikove avtorske pravice. Pri odločitvi o višini odškodnine pa bi moralo sodišče upoštevati, s kakšnim namenom je bila izdana monografija, da je celoten fotografski material pripravil uredniški odbor Občine Ž. kot tudi dejstvo, da je tožena stranka majhno podjetje na področju založništva in zato tudi dela z nizkim profitom. Upoštevati je tudi treba, da je zaplet nastal zaradi ravnanja Občine Ž., da ga je tožena stranka kljub temu želela urediti na korekten način, a ji žal ni uspelo. Tožena stranka zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je neutemeljena. V obširnih navedbah povzema svoje navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi in pojasnjuje, v čem je tožena stranka kršila njegove moralne in materialne avtorske pravice. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Zamudno sodbo sodišče lahko izda v primeru, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 318. čl. ZPP. Na podlagi določb tega člena izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji, namreč da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo naslednje dejanske tožnikove navedbe:

1. da je tožnik avtor svetovno znane skulpture Vstajenje, ki ponazarja Kristusta z razširjenimmi rokami, za njim pa se nahaja negativ korpusa, sled od koder je vstal;

2. da je skulptura zaščitena v registru umetnin s certifikatom št. .. v Londonu,

3. da je tožena stranka brez tožnikovega dovoljenja v fotomonografiji Ž. objavila fotografijo tožnikove skulpture, pri kateri ima Kristus do polovice porezani roki in obe nogi pod kolenom, za negativ korpusa, ki je glavna vsebinska poanta skulpture, pa se ne vidi, kam spada, ali pa da je morda senca skulpture, zato je likovno glede Kristusa skulptura okrnjena, idejno glede korpusa pa je skulptura skažena,

4.da pri objavi fotografije skulpture tožena stranka ni navedla imena avtorja, niti naziva dela,

5. da je tožnik močno psihično prizadet zaradi skazitve svojega dela, ker je edini upodobil Kristusovo vstajenje, ki je identificirano z negativom korpusa, ta pa je na fotografiji skažen tako, da iz njega ne izhaja glavna poanta skulpture, to je vstajenje, ker gre za skulpturo svetovnega slovesa, saj se nahaja kot 6,5 m visok bronast kip v Me|ugorju, kot darilo pa so skulpturo prejeli papež ob obisku v Sloveniji, ameriški predsednik Bill Clinton, ruski predsednik Vladimir Putin in nemški predsednik dr. Johannes Rau, ker je tožnik mednarodno priznan avtor, saj je prejel številna mednarodna priznanja, zato je prizadetost avtorja premosorazmerna pomembnosti avtorjevega dela, zaradi česar je tožnikova psihična prizadetost temu primerna,

6. da sta tožena stranka in njen glavni urednik dobro vedela, kakšne so izključne avtorske pravice vsakega avtorja,

7. da ocenjuje vrednost tovrstne uporabe skulpture na

100.000,00 SIT,

8. da trpi duševne bolečine zaradi skrunitve pravice do indentifikacije avtorstva v fotomongrafiji Ž., ki bodo obstajale vse dokler bo knjiga obstajala in da sta bila s tem prizadeta njegova čast in ugled ter osebnost v celoti ter degradirana njegova osebnost. Ob upoštevanju navedenih pravnorelevantnih dejstev je neutemeljena pritožbena graja o nesklepčnosti tožbe, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožnikovih navedb. V primeru kršitve avtorske pravice pa ima avtorskopravni oškodovanec po 164. čl. ZASP pravico do varstva pravic in povrnitve škode po ZASP in tudi po splošnih civilnopravnih predpisih.

Upravičenec lahko uveljavlja civilnopravne sankcije iz 167. čl. ZASP, civilno kazen iz 168. čl. ZASP in odškodnino iz

169. čl. ZASP. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju dejanskih navedb pravilno uporabilo navedene materialnopravne določbe ZASP in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Z razlogi sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev pravice do priznanja avtorstva. Dejstvo, da Okrajno sodišče v ... ni izdalo začasne odredbe, ker je ocenilo, da fotografija avtorskega dela ne predstavlja posega v avtorjevo pravico reproduciranja in da ni kršena avtorjeva moralna pravica, zlasti glede zatrjevane skazitve dela, takšno odločitev pa je potrdilo tudi Višje sodišče..., na odločitev v tem postopku nima vpliva, saj pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je nedovoljena fotografija avtorjevega dela, ki se objavi v knjigi, katero tožena stranka prodaja, predstavlja reprodukcijo. Takšna fotografija kot je bila objavljena, pa predstavlja skazitev dela. Tudi zvračanje krivde na Občino Ž. in uredniški odbor, ne ekskulpira tožene stranke, ki je tudi glede na pritožbeno zatrjevanje vedela, da so avtorska dela zaščitena, zato bi se morala prepričati, ali z objavo ne krši izključnih moralnih in materialnih avtorskih pravic tožnika. Ker je tožena stranka pravice kršila, je odločitev o prepovedi prodaje knjige in eventuelnega ponatisa, v katerem bi bila fotografija tožnikove skulpture ter objava izreka pravnomočne sodbe v časnikih D. in N. na stroške tožene stranke pravilna, saj temelji na določilu 167. člena ZASP. Edina predpostavka za vse zahtevke iz navedenega zakonskega določila je namreč kršitev izključnih avtorskih pravic iz ZASP, ki pa so izkazane. V tem primeru ne gre za odškodnino ali satisfakcijo, pač pa za sankcijo zaradi kršitve avtorskih pravic.

Monografija ni delo, ki bi bilo omejeno le na ozek lokalni prostor, saj tožena stranka sama priznava, da po takšni knjigi posegajo ljudje tudi iz estetskih razlogov, zato je objava v osrednjem slovenskem dnevniku povsem primerna. Ker je tožena stranka kršila avtorjevo materialno pravico do uporabe dela, je pravilna odločitev o civilni kazni na podlagi 168. čl. ZASP. Honorar v višini 100.000,00 SIT glede na pomembnost dela ni pretiran in tudi civilna kazen v višini 200 % ne. Do honorarja je avtor v vsakem primeru upravičen, tudi če bi bila fotografija objavljena s soglasjem avtorja. Zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic pa je utemeljena civilna kazen v višini 200 %. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilno uporabljeno tudi materialnopravno določilo 169. čl. ZASP glede prisoje denarne odškodnine za nematerialno škodo s prisojo zneska

2.400.000,00 SIT zaradi kršitve avtorjevih moralnih avtorskih pravic in 1.300.000,00 SIT zaradi nespoštovanja avtorjevega dela. Dejstvo, da se je tožnk s toženo stranko dogovarjal za drugačen način plačila odškodnine (z objavo monografije) ne pomeni, da duševnih bolečin ni trpel oz. jih ne trpi, le način satisfakcije bi bil izvršen v drugačni obliki. Na odločitev o višini odškodnine pa ne morejo vplivati niti v pritožbi zatrjevana dejstva, kakšen je bil namen izdane fotomonografije Ž., da je fotografski material pripavil uredniški odbor Občine Ž. in da je tožena stranka majhno podjetje na področju založništva.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da niso podani v pritožbi uveljavljani dopustni razlogi za izpodbijanje zamudne sodbe. Sodišče druge stopnje pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP ugotavlja, da sodišče v postopku ni storilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ob upoštevanju določbe 1. odst. 154. čl. ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je sicer vložila odgovor na pritožbo, vendar po presoji pritožbenega sodišča v njem ni navedla nič takega, kar bi bistveno pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato stroški, ki so ji v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali, niso bili potrebni za pritožbeni postopek (155. čl. ZPP) in jih tožena stranka nosi sama.