Jedro

Cesijska pogodba, katere predmet je zgolj določljiv, ne pa določen in ki ji niso priložene nobene listine, nima takojšnjega učinka obvestila dolžnika v smislu 419. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 31.858,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 8. 2009 dalje do plačila“ zavrne.

- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrnit 1.372,50 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 885,60 EUR v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 31.858,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Poleg tega ji je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka, in sicer 3.025,98 EUR za odvetniške storitve in 735,00 EUR za sodno takso, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka je zoper citirano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je bila podizvajalec in je z družbo V. d. d. kot glavnim izvajalcem sklenila Pogodbo št. 330/260241/08 z dne 7. 2. 2008 (priloga A2 spisa) za izvedbo del v okviru prenove M. Naročnica (in plačnica) slednjega je bila tožena stranka (Pogodba št. N 51A/2007 z dne 21. 12. 2007, priloga B1 spisa). Družba V. d. d. tožeči stranki ni plačala za opravljena dela, temveč sta sklenili cesijsko pogodbo št. 422/09 z dne 14. 7. 2009 (priloga A3 spisa - v nadaljevanju kot cesijska pogodba), s katero je družba V. d.d. (sedaj v stečaju) (odstopnica terjatve) na toženo stranko (prevzemnico terjatve) prenesla terjatev v višini 50.000,00 EUR, ki jo je imela do tožene stranke (dolžnice). V tem gospodarskem sporu tožeča stranka kot prevzemnica terjatve od tožene stranke kot dolžnice zahteva plačilo v višini 31.858,20 EUR s pripadki (tožeča stranka je namreč ob izvedbi plačila po končni situaciji v višini 388.120,04 EUR, od tožene stranke že prejela 18.141,80 EUR). Tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja pri tem, da bi morala tožena stranka že prej, dne 4. 8. 2009, ob izplačilu po XVIII. začasni situaciji v višini 36.198,65 EUR upoštevati cesijsko pogodbo in izvesti plačilo tožeči stranki kot prevzemnici terjatve (namesto družbi V. d. d. kot odstopnici). Navaja namreč, da je bila tožena stranka (dolžnica) dne 3. 8. 2009 obveščena o odstopu terjatve, zato lahko po določbi drugega odstavka 419. člena Obligacijskega zakonika - OZ veljavno izpolni le njej.

6. V 38. členu OZ je določeno, da je predmet obveznosti določljiv, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališču tožene stranke, da je cesijska pogodba nična, ker njen predmet ni določen oziroma določljiv. Pravilno je presodilo, da je predmet določljiv, saj so v cesijski pogodbi določeni dolžnik in znesek (pa tudi datum in kraj podpisa pogodbe), poleg tega višje sodišče pripominja, da že iz cesijske pogodbe izhaja način, kako individualizirati (določiti) terjatev, ki je predmet pogodbe. Pogodbeni stranki sta se namreč v 4. členu cesijske pogodbe dogovorili, da bo odstopnica terjatve prevzemnici terjatve kot prilogo cesijske pogodbe izročila vse listine, ki dokazujejo obstoj in višino terjatve (ter morebitnih stranskih pravic). Po prepričanju višjega sodišča je mogoče na podlagi teh listin terjatev individualizirati, zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da je cesijska pogodba nična, ker njenega predmeta ni mogoče določiti. Da je predmet cesijske pogodbe določljiv, nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka na podlagi te pogodbe tožeči stranki že plačala znesek v višini 18.141,80 EUR, kakor tudi drugim podizvajalcem, in sicer na podlagi cesijskih pogodb z enako vsebino (prim. trditve na list. št. 12-13 in priloge B3-B5 spisa). Plačila so bila izvedena brez sodne prisile (izvršbe), zaradi česar se kot nekonsistentna izkažejo zatrjevanja tožene stranke, da je cesijska pogodba nična, ker njenega predmeta ni mogoče določiti.

7. Glede na to, da je tožena stranka kot dolžnica (delno) že poravnala terjatev, ki je bila predmet cesijske pogodbe, je sodišče prve stopnje štelo, da cedirana terjatev ni sporna niti po temelju, niti po višini. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je sicer pravilna, vendar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve po nepotrebnem sklepalo, da so bile navedbe tožene stranke v zvezi z neizvedbo del tožeče stranke nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Iz trditvene podlage tožene stranke (pa tudi iz njenih pritožbenih navedb) namreč izhaja, da ne nasprotuje vtoževani terjatvi zato, ker tožeča stranka ne bi opravila del, katerih plačilo dejansko zahteva v tem gospodarskem sporu, temveč zato, ker se do vtoževane terjatve ni mogla opredeliti. Zatrjevala je namreč, da iz cesijske pogodbe, ki ji je bila dne 3. 8. 2009 izročena v vložišču, ni mogla razbrati, katera terjatev je predmet cesijske pogodbe (v smislu, da zaradi tega niso nastopili pravni učinki iz drugega odstavka 419. člena OZ). Te njene ugovorne navedbe so bile konkretizirane in se je sodišče prve stopnje do njih tudi opredelilo, zato se pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri izkažejo kot neutemeljene.

8. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da je obveznost plačila cedirane terjatve v celoti prenehala, ker je družbi V. d. d. (glavnemu izvajalcu) in njenim podizvajalcem plačala vse, kar je dolgovala v zvezi s prenovo M. Namreč, sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo, ko je navedlo, da je bila tožena stranka dne 3. 8. 2009 pravilno obveščena o prenosu terjatve, iz česar smiselno izhaja, da je lahko pravno učinkovito izpolnila (plačala svoj dolg) le še prevzemnici terjatve (tožeči stranki), ne pa odstopnici (družbi V. d. d.). Zato je tudi presodilo, da je toženi stranki še vedno dolžna plačati vtoževano terjatev. Sodišče prve stopnje se torej do tega je opredelilo, je pa ta opredelitev sodišča prve stopnje po prepričanju višjega sodišča zmotna.

9. Treba je namreč izpostaviti, da je bil predmet cesijske pogodbe (le) določljiv, zaradi česar se vzpostavi vprašanje, ali je šteti, da je bila tožena stranka s tem, ko ji je tožeča stranka (prevzemnica terjatve) poslala cesijsko pogodbo (priloga A2 spisa), h kateri ni priložila nikakršne dokumentacije, pravilno obveščena o odstopu terjatve v smislu 419. člena OZ. Po prepričanju višjega sodišča mora biti odgovor negativen. Opisano ravnanje tožeče stranke namreč ne more imeti pravnih učinkov iz drugega odstavka 419. člena OZ, za kar se sicer smiselno zavzema tožeča stranka. Tožena stranka namreč v pritožbi pravilno opozarja, da predmet cesijske pogodbe ni bil določen do te mere, da bi lahko v trenutku prejema cesijske pogodbe ugotovila, na katero terjatev se pogodba nanaša. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ugovorne navedbe tožene stranke v zvezi s tem niso utemeljene, vendar je takšna presoja sodišča prve stopnje po prepričanju višjega sodišča zmotna. Ni namreč mogoče prezreti (neprerekanega) dejstva, da je tožena stranka z družbo V. d. d. sodelovala pri dveh projektih hkrati (S. in M.), in da je bilo v okviru teh projektov sklenjenih več cesijskih pogodb, zaradi česar ji je verjeti, da na dan 3. 8. 2009, ko je prejela zgolj cesijsko pogodbo (priloga A2), ni mogla vedeti, na katero terjatev se nanaša. Zato izročitev cesijske pogodbe ni mogla imeti učinkov obvestila dolžniku v smislu prvega odstavka 419. člena OZ, tožene stranke pa ne morejo zadeti posledice iz drugega odstavka prej omenjenega člena, ker je dne 4. 8. 2009 izpolnila odstopnici terjatve.

10. Zaradi predhodno navedenih razlogov tožena stranka ob izplačilu po XVIII. začasni situaciji ni mogla upoštevati cesijske pogodbe oz. dejstva, da je bila terjatev družbe V. d. d. prenesena na tožečo stranko (zaradi česar je ravnala pravilno, ko je terjatev (delno) plačala odstopnici terjatve, družbi V. d. d.). Ko je ugotovila, na katero terjatev se cesijska pogodba nanaša (torej ko je uspela določiti predmet cesijske pogodbe), je takoj pri naslednjem izplačilu (končni obračun v višini 388.120,04 EUR), toženi stranki - namesto družbi V. d. d. - plačala znesek v višini 18.141,80 EUR. Res pa je, da je tožeča stranka prejela le delno plačilo prenesene terjatve, saj so imeli po določbi 420. člena OZ prednost pri poplačilu iz tega zneska drugi podizvajalci (prim. neprerekane trditve na list. št. 12-16 spisa in priloga B5).

11. Ob povedanem se izkaže, da je tožena stranka družbi V. d. d. oziroma njenim podizvajalcem (pravno veljavno) plačala vse, kar je dolgovala po pogodbi št. N 51A/2007 z dne 21. 12. 2007 za prenovo M. (plačilo po končnem obračunu je bilo namreč v celoti izvedeno). Zato se izkaže, da tožeča stranka nima pravne podlage, po katerih bi lahko še kaj terjala od tožene stranke, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen.

12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Glede na to, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je toženi stranki dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.372,50 (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek po 3100 ZOdvT v višini 703,90 EUR (vrednost spornega predmeta do 35.000 = 541 EUR × količnik 1,3), nagrado za narok po 3102 ZOdvT v višini 649,20 EUR (vrednost spornega predmeta do 35.000 = 541 EUR × količnik 1,2) in pavšalne stroške za PTT po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki pravdne stroške povrniti v 15 dneh, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 865,60 EUR (vrednost spornega predmeta do 35.000 = 541 EUR ×1,6) in pavšalne stroške za PTT po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, skupaj torej 885,60 EUR. Tudi te stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.