Jedro

Prevalitev bremena solidarnega poroštva, za katero se je pravno formalno v razmerju do dobavitelja zavezala tožnica, v nadaljevanju pa stroške prevalila na etažne lastnike, je tako v nasprotju s 70. čleom SZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165870/2015 z dne 29. 12. 2015 v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plača glavnico v znesku 44,13 EUR, zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov do plačila in izvršilne stroške v znesku 73,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi tožencu do plačila, ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 257,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku tega roka, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj iz pogodbe z dne 7. 6. 2013, dogovora z dne 17. 7. 2012 in zaslišanja priče V.P. izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, pravila o neupravičeni obogatitvi ter pravila glede neupravičenega zastopanja. Poudarja, da je bila pogodba z dne 7. 6. 2013 sklenjena na podlagi dogovora z dne 17. 7. 2012, ki so ga sklenili lastniki večstanovanjskih stavb, zastopal pa jih je nadzorni odbor kotlovnice S-31 in upravniki vseh večstanovanjskih stavb v soseski (tudi tožnica). Za sklenitev pogodbe z dne 7. 6. 2013 ni potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Upravnik je upravičen zastopati toženca po samem zakonu. Stranke dogovora z dne 17. 7. 2012 so tožnico pooblastile, da vodi celoten obračun vseh stroškov kotlovnice za vse etažne lastnike vezane na ogrevalni sistem v soseski S-31 M., da opravlja razdelitev stroškov kurjave in izterjavo. Sklenitev pogodbe z dne 7. 6. 2013 je bila znana vsem etažnim lastnikom, ki so tudi plačevali s strani tožnice izstavljene račune. Prav tako je tožnica na podlagi danega pooblastila opravljala storitev upravnika fakturanta, zato je upravičena zaračunavati ta strošek, saj bi ji sicer nastajali nepotrebni stroški, toženci pa bi bili neupravičeno obogateni. Sodišče ni pojasnilo, zakaj dogovor in pogodba ne predstavljata veljavne obveznosti. Dogovor je sklenjen v skladu s 23. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) na način, da s kotlovnico upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim ta del služi. Dogovor je bil sprejet s potrebno večino 51 % vseh upravnikov večstanovanjskih stavb in zato predstavlja veljavni dogovor po prvem odstavku 25. člena SZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 23. člena istega zakona, v njem pa je bilo tudi izrecno dogovorjeno, da lahko tožnica stroške obračunava (6. člen citiranega dogovora). Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne novo sojenje sodišču prve stopnje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe glede odločitve o glavni stvari.

4. Zoper stroškovni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje namesto priglašenih 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2016 priznalo le 150 točk. Prva pripravljalna vloga z dne 19. 4. 2016 po vsebini ustreza odgovoru na tožbo, pripravljalna vloga z dne 24. 5. 2016 pa prvi pripravljalni vlogi. Poudarja, da se morajo upoštevati dejanski stroški, ne glede na poimenovanje posameznega opravila. Odločitev sodišča prve stopnje tudi nasprotuje sama sebi s povzemanjem celotnega uspeha in utemeljenega povračila vseh stroškov, ki pa tožencu niso bili priznani. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu.

5. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

K pritožbi tožnice

8. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami med seboj v nasprotju, zato se jo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zelo skrbno in natančno obrazložilo ter se obširno opredelilo do vseh navedb tožnice. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka so pravilni, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje tako v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, v nadaljevanju pa še odgovarja na izrecne pritožbene navedbe.

9. Kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica pa poskuša preko te kršitve izpodbijati dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Pritožbeni očitek navedene kršitve tako ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva, na katera je sodišče druge stopnje vezano: - tožnica je upravnik stavbe na naslovu Ulica V., toženec pa etažni lastnik enega izmed stanovanj v tej stavbi, - stavba na naslovu Ulica Veljka Vlahovića x je vezana na ogrevalni sistem v soseski S-31 M., ki ima skupno kotlovnico S-31, - nadzorni odbor kotlovnice S-31 je z upravniki stavb v soseski S-31 M. (tudi s tožnico) dne 17. 7. 2012 sklenil dogovor, da upravljanje kotlovnice S-31 prevzame P. d. o. o., s katero se sklene ustrezna pogodba glede upravljanja ogrevalnega sistema in dobave toplotne energije (3. člen dogovora), in da tožnica kot upravnik fakturant vodi celoten obračun vseh stroškov kotlovnice in vodi razdelitev stroškov kurjave, zaračunavanje in izterjavo (6. člen dogovora), - tožnica je z družbo P. d. o. o. sklenila Pogodbo št. 1/2013-TH-PS z dne 7. 6. 2013 o upravljanju kotlovnice, izvedbi investicijsko vzdrževalnih del kotlovnice in za dobavo toplotne energije v kotlovnico S-31. 11. Tožnica v tem postopku zahtevano plačilo stroškov za fond kotlovnice, plačilo 5 % pribitka iz naslova nadomestila za tveganje solidarnega poroštva (v okviru postavke poraba energije za ogrevanje vode) ter plačilo stroškov upravnika fakturanta utemeljuje na podlagi dogovora z dne 17. 7. 2012 in pogodbe z dne 7. 6. 2013. V pogodbi z dne 7. 6. 2013 je bilo namreč dogovorjeno, da bo upravnik fakturant na svoj riziko izterjal plačila od etažnih lastnikov za dobavo toplotne energije in ostalih stroškov po tej pogodbi ter da družbi P. d. o. o. solidarno jamči za obveznosti etažnih lastnikov. Hkrati je bilo dogovorjeno, da bo upravnik fakturant končnemu računu posameznega etažnega lastnika dodal 5 % neto zneska kot tveganje za solidarno poroštvo, pri čemer se ta znesek lahko spremeni (četrti odstavek 14. člena pogodbe z dne 7. 6. 2013). Dogovorjeno je bilo tudi, da upravnik fakturant neizterljivi del poračuna iz sredstev posebnega sklada (fond kotlovnice), naročniki pa se zavezujejo v ta sklad plačevati 0,18 EUR/m2 po posamezni enoti (peti odstavek 14. člena pogodbe z dne 7. 6. 2013).

12. Materialnopravno podlago za presojo obravnavanega primera predstavljajo splošna določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in specialne določbe SZ-1 o upravljanju večstanovanjskih stavb. SPZ že med splošnimi določbami o solastnini določa temeljno pravico solastnikov do skupnega upravljanja s stvarjo v solastnini (prvi odstavek 67. člena SPZ), navedena pravica pa se izraža tudi pri etažni lastnini, kjer o poslih v zvezi z upravljanjem odločajo etažni lastniki. Upravljanje skupnih delov etažne lastnine je načelno v domeni vseh etažnih lastnikov, pri čemer je število oseb, ki pravico do upravljanja udejanjajo, v določenih primerih omejeno in kot obvezno predvidena določitev upravnika, ki je pooblaščen za izvajanje storitev upravljanja v imenu vseh etažnih lastnikov.1 Etažni lastniki tako odločitve glede poslov upravljanja v primerih, ko ima večstanovanjska stavba več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, še vedno sprejemajo sami, upravnik pa je tisti, za katerega zakon predvideva, da sprejete sklepe etažnih lastnikov zgolj izvrši in torej s tretjimi osebami sklene potrebne pravne posle. Ker v predmetni zadevi etažni lastniki niso sprejeli nobenega sklepa v zvezi s plačilom nadomestila za tveganje solidarnega poroštva in plačilom v fond kotlovnice in ker toženec ni soglašal s plačilom navedenih stroškov, tožnica sama (kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov) ni mogla veljavno skleniti pogodbe, s katero bi etažne lastnike zavezala k plačilu nadomestila za tveganje solidarnega poroštva in k plačilu v fond kotlovnice.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dogovor z dne 17. 7. 2012 in pogodba z dne 7. 6. 2013 toženca ne obvezujeta k plačilu v tem postopku zahtevanih stroškov (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da ima nadzorni odbor v skladu z 39. členom SZ-1 le pristojnost, da nadzoruje delo upravnika, ki izhaja iz pogodbe o opravljanju upravniških storitev, predlaga predloge sklepov, o katerih se glasuje s podpisovanjem listine, ter daje pobude upravniku. Nadzorni odbor tako ne more v imenu etažnih lastnikov sprejemati sklepov v zvezi z upravljanjem ali izražati volje za sklenitev določenega posla in zato tudi ni mogel z dogovorom z dne 17. 7. 2012 dati upravniku pooblastila za sklenitev pogodbe z dne 7. 6. 2013. Navedeno pomeni, da tudi določila pogodbe z dne 7. 6. 2013, ki jo je nadzorni odbor sklenil v imenu etažnih lastnikov, glede plačila v fond kotlovnice in plačila nadomestila za tveganje solidarnega poroštva za toženca niso zavezujoča. 14. Stroški, katerih plačilo tožnica zahteva s tožbenim zahtevkom in zajemajo 5 % nadomestilo za tveganje solidarnega poroštva in postavko fond kotlovnice, so bili zaračunani tudi v nasprotju s kogentno določbo 70. člena SZ-1. Prvi odstavek 70. člena SZ-1 namreč uzakonja prepoved dogovora o solidarni odgovornosti etažnih lastnikov ter določa, da pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, upravnik ne sme dogovoriti solidarne odgovornosti etažnih lastnikov za izpolnjevanje obveznosti.2 Čeprav se je tožnica v razmerju do upravnika kotlovnice P. d. o. o. dogovorila za solidarno poroštvo za obveznosti etažnih lastnikov (14. člen pogodbe z dne 7. 6. 2013), je z zaračunavanjem navedenih stroškov etažnim lastnikom breme solidarnega poroštva dejansko prevalila na etažne lastnike in to brez njihovega (veljavnega) soglasja, kot je že bilo pojasnjeno. Prevalitev bremena solidarnega poroštva, za katero se je pravno formalno v razmerju do dobavitelja zavezala tožnica, v nadaljevanju pa stroške prevalila na etažne lastnike, je tako v nasprotju s 70. členom SZ-1, saj gre za prikrito ustvarjenje dejanskega solidarnega poroštva etažnih lastnikov.

15. Tožnica je v letu 2015 postavko 5 % nadomestilo za tveganje solidarnega poroštva zamenjala s postavko storitve upravnika fakturanta. Zaračunavanje nadomestila za tveganje solidarnega poroštva je neutemeljeno in enako velja, če se naziv te postavke spremeni, po vsebini pa ostaja enaka. Tudi v primeru, da pa bi postavka stroški upravnika fakturanta dejansko predstavljala novo vsebino in bi šlo za stroške v posledici opravljanja razdelitve stroškov kotlovnice na etažne lastnike, so bili ti zaračunani neutemeljeno, saj tožnica ni bila upravičena do zaračunavanja dodatnih (novih) stroškov za opravljanje fakturiranja stroškov kotlovnice na etažne lastnike. Tožnica, kot upravnica večstanovanjske stavbe na podlagi Pogodbe o upravljanju z dne 16. 6. 1982 in 3. točke prvega odstavka 50. člena SZ-1 opravlja razdelitev stroškov dobaviteljev blaga in storitev, potrebnih za etažne lastnike, in storitev upravljanja etažnim lastnikom tudi posebej obračunava. P. d. o. o., ki je s Pogodbo z dne 7. 6. 2013 prevzel upravljanje kotlovnice, etažnim lastnikom zaračunava stroške ogrevanja in investicij, obveznost razdelitve stroškov med etažne lastnike pa je še naprej ostala na tožnici kot glavnem upravniku stavbe, ki pa za zaračunavanje dodatnih stroškov za to storitev ni izkazala pravne podlage. Podlage za zaračunavanje teh stroškov tudi ne predstavlja 6. člen dogovora z dne 17. 7. 2012, ki ga v pritožbi izrecno izpostavlja tožnica, saj je v njem navedeno le, da je obveznost razdelitve stroškov kotlovnice med etažne lastnike še naprej ostala na tožnici kot glavnem upravniku stavbe, nikjer v navedeni določbi pa ni opredeljeno, da ji za to storitev pripada posebno (dodatno) plačilo. Tožnica je torej vse v tem postopku zahtevane stroške zaračunavala brez pravne podlage, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

K pritožbi toženca

16. Toženec je svojo pritožbo naslovil kot prošnjo za izdajo sklepa o popravi sodbe in podrejeno pritožbo. V tej vlogi je med drugim navajal, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je vlogo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Z dopolnilnim sklepom z dne 24. 3. 2017 je tožencu priznalo še stroške za zastopanje na prvem naroku (vključno s pripadajočimi materialnimi stroški in 22 % DDV) in jih naložilo v plačilo tožnici. Dopolnilni sklep je postal pravnomočen dne 11. 4. 2017, saj zoper ta sklep ni bila vložena pritožba. Sodišče druge stopnje je zato s to odločbo odločalo zgolj (še) o pritožbeno spornih premalo priznanih stroških za pripravljalno vlogo toženca z dne 24. 5. 2016. 17. V skladu s tar. št. 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) pripada stranki za obrazložen odgovor na tožbo, prvo obrazloženo pripravljalno vlogo in ugovor zoper plačilni nalog plačilo po tar. št. 18, za drugo pripravljalno vlogo pa 75 % nagrade iz tar. št. 18. Prve pripravljalne vloge tako ni mogoče šteti po vsebini kot odgovor na tožbo in priznati stroškov za odgovor na tožbo, druge pripravljalne vloge pa ni mogoče šteti kot prvo vlogo in priznati stroškov po tar. št. 18 za to vlogo. Toženec je v tem postopku sam vložil ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, za katerega bi mu pripadala nagrada po tar. št. 18 (kot za ugovor zoper plačilni nalog), če bi bil vložen po odvetniku. Za prvo pripravljalno vlogo z dne 19. 4. 1016 tožencu prav tako pripada nagrada po tar. št. 18, za drugo pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2016 pa mu na podlagi jasnega določila ta. št. 18 OT pripada 75 % nagrade iz tar. št. 18 v višini 150 točk, kot mu je pravilno priznalo sodišče prve stopnje.

18. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica in toženec krijeta sama vsak svoje stroške pritožbe, saj s pritožbama nista uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je toženec dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

1 Za posle v zvezi z rednim upravljanjem večstanovanjske stavbe je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (prvi odstavek 25. člena SZ-1), za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, pa soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže (prvi odstavek 29. člena SZ-1). V primeru, ko ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov (za kar gre tudi v obravnavanem primeru), zakon etažne lastnike obvezuje k določitvi upravnika (prvi odstavek 118. člena SPZ in prvi odstavek 48. člena SZ-1) in slednjega med drugim pooblašča za izvedbo sklepov etažnih lastnikov (prva alineja 4. odstavka 118. člena SPZ). 2 Takšno pogodbeno določilo nima pravnega učinka proti etažnim lastnikom, ki tretji osebi odgovarjajo za izpolnitev po pravilih, ki veljajo za deljive obveznosti. V tem primeru tretji osebi za izpolnitev obveznosti etažnih lastnikov solidarno odgovarja le upravnik (drugi in tretji odstavek 70. člena SZ-1).