Jedro

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve postopka, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, je pa – ker bi izvedba dodatnih dokazov lahko pripeljali do drugačne odločitve – zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 4.4.2007, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo po poteku 45-dnevnega odpovednega roka, ampak še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, da ji je dolžna zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od 2.6.2007 dalje in ji za ta čas vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter jo prijaviti v socialno zavarovanje, za obračun mesečnih plač za čas od 2.6.2007 dalje v bruto zneskih po 579,73 EUR, za plačilo davka in prispevka od bruto plač in izplačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, za obračun regresa za letni dopust za leto 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2007 do plačila ter regresa za letni dopust za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2008 do plačila ter za povrnitev stroškov postopka (pravilno: odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič M.V., S.R., N.T. in M.Š., ne da bi obrazložilo razloge za to. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sta obrazložitev in sodba nepopolni ter v nasprotju z določbami ZPP. Med strankama je bilo tudi sporno, kdaj je nastal razlog za redno odpoved iz delovnega razmerja (pravilno: pogodbe o zaposlitvi), pri čemer je sodišče prve stopnje o tem dejstvu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaslišalo je pričo I.Š. in mu dovolilo postavljati vprašanja glede okoliščin, o katerih ni bilo trditvene podlage tožene stranke, ki je predlagala izvedbo tega dokaza. Z izvajanjem dokazov ni mogoče in ni dovoljeno nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sploh pa takega dokaza ni mogoče uporabiti kot enega od temeljev sodbe. Iz izpovedi iste priče izhaja, da je v času, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, tožena stranka sklenila z drugo delavko M.V. pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je imela ta prej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Delala je enako delo kot tožnica. Pritožba se tudi ne strinja s tem, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožničina invalidnost, saj med strankama ni bilo sporno, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni. Tožena stranka je zaradi poslovne in finančne reorganizacije odpovedala pogodbe o zaposlitvi več kot 250 delavcem. Zato dejanski razlog ni bil invalidnost. Toženi stranki je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi znan že pred vročitvijo namere o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.8.2006, zato je odpoved podana prepozno. Zmotno je pravno naziranje sodišča, da je tožena stranka pridobila zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice šele na podlagi mnenja komisije. Odpovedni razlog je bil finančna in poslovna reorganizacija tožene stranke, ki pa je bila znana več kot šest mesecev pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa se naložijo v plačilo stroški postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič in je zaradi tega sodba nepopolna ter v nasprotju z določbami ZPP, pritožba napačno označuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V kolikor sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in bi dokazi, če bi jih izvedlo, pripeljali do drugačne odločitve, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ampak za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov s strani tožeče stranke ni izvedlo pa sicer lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Vendar le, če bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po 2. odstavku 287. člena ZPP namreč predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje sicer res ni ne med postopkom ne v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj prič, ki jih je predlagala tožnica, ni zaslišalo, vendar pa zgolj ta pomanjkljivost na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivala.

Utemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je glede na to, da je tožnica delovni invalid III. kategorije pred odpovedjo pridobila tudi mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11.8.2006 je bilo pojasnjeno, da je zaradi reorganizacije in s tem racionalizacije poslovanja v družbi prenehala potreba po delu tožnice. Tožnica je bila obveščena, da bo tožena stranka sprožila postopek pri komisiji za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je mnenje podala 15.3.2007. Čeprav iz obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A5), mnenja komisije za ugotovitev podlage odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A6) in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4.4.2007 (priloga A7) nedvoumno izhaja, da je tožnici redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ter kljub temu, da se to dejstvo med strankama v postopku sploh ni izpostavilo kot sporno, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napravilo presenetljiv zaključek, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Niti v navedbah strank niti v izvedenih dokazih za tak zaključek ni podlage.

Po 1. odstavku 116. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po 1. odstavku 102. a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 – 69/2006) zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more skladno s 101. členom ZPIZ-1 zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 100/2005, 114/2006) v 1. odstavku 40. člena določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZZRZI in citirano določbo 1. odstavka 40. člena ZZRZI, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko po 4. odstavku 40. člena ZZRZI, delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Po 103. členu ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 posebna komisija.

Iz citiranih določb torej izhaja, kako mora postopati delodajalec, kadar odpoveduje pogodbo o zaposlitvi invalidu II. ali III. kategorije, bodisi iz poslovnega razloga bodisi iz razloga invalidnosti, pri čemer je potrebno poudariti, da so določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 in določba noveliranega ZZRZI uporabljajo šele od 1.1.2006 dalje. Pred tem datumom delavcu, ki je invalid II. ali III. kategorije, delodajalec ni mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga invalidnosti. Šele po 1.1.2006 je tožena stranka lahko tožnici zaradi poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bila dolžna pridobiti mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je tudi storila. Šele, ko se je seznanila z mnenjem komisije, je začel teči 30-dnevni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer poudarja, da za presojo sporne odpovedi ni odločilna formalna opredelitev razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je odločilna presoja dejanskih razlogov, na katere se odpoved opira (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 418/2006 z dne 13.3.2007), pri čemer pa spregleda, da so bili dejanski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici poslovni, določbe ZPIZ-1 in ZZRZI pa je bila tožena stranka dolžna uporabiti glede na dejstvo, da je tožnica invalid III. kategorije. Sklep VSRS, ki ga izpodbijana sodba povzema, čeprav se izrecno nanj ne sklicuje, se nanaša na popolnoma drugačno pravno situacijo, kot je podana v spornem primeru.

Zaradi napačne materialnopravne opredelitve sodišče prve stopnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojalo z vidika poslovnega razloga, katerega obstoj med strankama niti ni bil sporen. Pritožba zato tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je dovolilo toženi stranki postavljati vprašanja priči I.Š. tudi glede poslovnega razloga. Res je, da tožena stranka v predlogu za izvedbo tega dokaza ni navedla, da bo priča izpovedovala tudi o obstoju poslovnega razloga. To tudi ni bilo potrebno, saj njegov obstoj med strankama sploh ni bil sporen (preselitev distribucijskega centra iz P. v T.). Tožnica je s tožbo izpodbijala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila po njenem mnenju nezakonita: ker toženka ni sprejela spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest, s katero bi bilo ukinjeno tožničino delovno mesto; ker od toženke ni prejela nobenega pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; ker je potekel 6 mesečni absolutni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je iz pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi z dne 11.8.2006 razvidno, da je potreba po delu tožnice prenehala že pred tem datumom, odpoved pa je bila podana 4.4.2007; ker tožena stranka tožnici ni poskušala zagotoviti drugega ustreznega dela; ker ji ni poskušala zagotoviti poklicne rehabilitacije; ker se ni skušala pogajati z drugim delodajalcem za sklenitev sporazuma o zaposlitvi tožnice; ker je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi neobrazloženo, saj iz njega ne izhaja, da ni mogoča in zakaj ni mogoča zaposlitev pri drugem delodajalcu in zakaj ni mogoče, da bi pravdni stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu brez ali po poklicni rehabilitaciji; ker je pri toženi stranki obstajalo drugo ustrezno delo, na katerega pa je le-ta zaposlila delavko, ki je bila pred tem zaposlena za določen čas; ker se je pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprostilo delovno mesto z enakimi delovnimi nalogami, kot ji h je opravljala tožnica. O vseh teh ugovorih se sodišče prve stopnje zaradi napačne materialnopravne opredelitve spora ni izreklo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje odločilnih dejstev ni ugotavljalo in dokaznega postopka v ugotavljanje relevantnih dejstev niti še ni začelo izvajati. Zato je pritožbeno sodišče kljub določbi 2. in 3. odstavka 247. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP, saj je ocenilo, da navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti zgolj z dopolnitvijo dokaznega postopka, ampak bi ga bilo treba izvajati v povsem drugo smer.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze in se opredeli do zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer mora upoštevati, da je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastala šele z dnem, ko je tožena stranka prejela mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredeli naj se do ugovorov, ki jih je tožnica navedla že v tožbi, zlasti do ugovora, da je pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajalo delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.