Jedro

Pred sedanjim sprejemom se je pri udeležencu panaroidna shizofrenija poslabšala s spremenjenim in neobvladanim vedenjem ter izbruhi nasilja proti svojcem, zadnje čase je užival tudi alkohol. Pred zadnjo hospitalizacijo se je verbalno in psihično nasilje stopnjevalo, oče je ob zaslišanju izpovedal, da se je ustrašil, da ga bo sin napadel, mati pa se ga tako boji, da se pred njim zaklepa. Milejše oblike zdravljenja v tem trenutku se zato izkažejo kot neustrezne in neučinkovite, predvsem pa ne bi odvrnile ugotovljenega ogrožanja udeleženca do sebe in drugih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Po prejemu obvestila od Univerzitetne psihiatrične klinike z dne 20. 1. 2022 (list. št. 1) je sodišče prve stopnje zoper udeleženca s sklepom uvedlo postopek sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, postavilo izvedenko in udeležencu določilo obvezno zastopanje po odvetniku (list. št. 2). Z izpodbijanim sklepom je udeležencu omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter ga zadržalo na zdravljenju v Univerzitetni psihiatrični kliniki na oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 21. 2. 2022 (II. točka izreka).

2. Udeleženec v pritožbi, podani po odvetniku, sklep izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči in sicer z ambulantnim zdravljenjem. Iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je udeleženec ob uvedbi depo terapije več let relativno dobro funkcioniral. Udeleženec podaja svoje mnenje, kako naj bi njegovo zdravljenje v ambulantni obravnavi potekalo in se pri tem sklicuje na priloženo mnenje A. A. o zdravljenju bolnika s psihotično motnjo v ambulantni obravnavi, predvsem na praktične oblike aplikacije depo terapije (B1). Z ambulantno obravnavo bi bil dosežen enak namen kot z zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom. Morebitna nesoglasja med njim in njegovimi družinskimi člani pa niso stvar psihiatrične klinike temveč drugih inštitucij. Udeleženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve.

5. Kot izhaja iz podatkov spisa in je ugotovilo sodišče prve stopnje, se 31 letni udeleženec zaradi paranoidne shizofrenije zdravi od leta 2011 (po navedbah staršev v predlogu za hospitalizacijo, list. št. 5), sedaj pa je bil sprejet na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico petič, predhodno je bil četrtič sprejet 6. 1. 2022 ter odpuščen po sklepu sodišča, zdravljenje pa je nadaljeval ambulantno. Pred sedanjim sprejemom se je pri udeležencu panaroidna shizofrenija poslabšala s spremenjenim in neobvladanim vedenjem ter izbruhi nasilja proti svojcem, zadnje čase je užival tudi alkohol. Pred zadnjo hospitalizacijo se je verbalno in psihično nasilje stopnjevalo, oče je ob zaslišanju izpovedal, da se je ustrašil, da ga bo sin napadel, mati pa se ga tako boji, da se pred njim zaklepa. Predhodno je udeleženec vsaj za šest mesecev samovoljno opustil zdravljenje, zaradi česar je prišlo do poslabšanja. Do svojega zdravstvenega stanja je povsem neuvideven.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje imajo oporo v ugotovitvah izvedenke, podatkih v medicinski dokumentaciji in izpovedbah staršev ter udeleženca ob zaslišanju. Tako je izvedenka ugotovila, da je pri udeležencu ob hospitalizaciji prisotno poslabšanje panaroidne shizofrenije, ki se kaže s spremenjenim in neobvladanim vedenjem, izbruhi nasilja in nanašalno naravnanostjo do svojcev ter blodnjavo razlago zdravljenja z zdravili, pri čemer sta njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni, kar je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 13. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče z navedenim soglaša. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da udeleženec s svojim ravnanjem huje ogroža svoje zdravje in življenje, prav tako zaradi hude nanašalne naravnanosti huje ogroža zdravje in življenje svojcev, povzročil pa je tudi hudo premoženjsko škodo. Udeleženec huje ogroža svoje zdravje in življenje s tem, ker je v zadnjem času odklanjal zdravila je bila njegova bolezen nezdravljena. Zaradi tega je prišlo do agresivnega vedenja do staršev in sestre, kar pomeni, da s heteroagresivnim vedenjem huje ogroža tudi njih. Hudo premoženjsko škodo pa je povzročil s tem, ko je zlomil ventil na radiatorju in pokvaril daljinca za garažna vrata. Udeleženec ni zaposlen. Trenutno prejema le socialno pomoč preko CSD in za njega skrbita starša. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih ugotovitev pravilno obrazložilo, da udeleženec v sedanjem stanju ni sposoben podati voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju ter je do svojega stanja povsem neuvideven in nekritičen. Odklanjanje terapije in zdravljenja je pri njem bolezensko pogojevano. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi bilo sprejeti, da udeleženec lahko sam odloča o svojem zdravljenju, za pogoj ogrožanja zadostuje njegovo heteroagresivno ravnanje in povzročanje škode. Zgoraj ugotovljenih dejstev udeleženec v pritožbi ne zanika.

7. Sodišče prve stopnje se je v 15. točki obrazložitve izreklo tudi o možnosti drugih načinov zdravljenja in je pravilno obrazložilo, da je za zdravljenje v milejših oblikah, kot je npr. ambulantno zdravljenje ali zdravljenje na odprtem oddelku, nujno potrebno aktivno in tvorno sodelovanje pacienta. V konkretnem primeru je izvedenka opozorila, da bi brez nadzora udeleženec zdravljenje prekinil in zdravil ne bi jemal, kot je to bilo že pred hospitalizacijo. To pa bi pomenilo, da bi se njegova nezdravljena bolezen še poglobila in ne bi spontano prišlo do izboljšanja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da se milejše oblike zdravljenja v tem trenutku izkažejo kot neustrezne in neučinkovite, predvsem pa ne bi odvrnile ugotovljenega ogrožanja udeleženca do sebe in drugih. Zato so udeleženčeve pritožbene navedbe, da bi bilo ugotovljene vzroke ogrožanja mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči in sicer z ambulantnim zdravljenjem, ki bi doseglo enak namen kot zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom, neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenke in medicinskih podatkov pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji po 39. in 53. členu ZDZdr za pridržanje nasprotnega udeleženca pod posebnim nadzorom. Pravilno mu je obrazložilo tudi, da obstaja zakonska podlaga (71. člen ZDZdr), da bo lahko odpuščen iz psihiatrične bolnišnice pred potekom roka, določenega v izpodbijanem sklepu, če se mu bo zdravstveno stanje izboljšalo, kar bodo ugotavljali zdravniki, ki ga zdravijo.

9. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in 30. členom ZDZdr).