Jedro

Samo v primeru, če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oz. procesne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 4.3.1994 in 15.4.1994, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, storjene z zlorabo bolniškega staleža, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Presodilo je, da je tožnik s tem, ko je v času od 10.12.1993 do 31.12.1993 - čeprav v bolniškem staležu - opravljal delo mesarja v privatni mesnici, storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz 17. točke 208. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Zato mu je bil zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik iz vseh revizijskih razlogov vložil revizijo. V obrazložitvi revizije očita sodišču kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve pravice o enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, saj pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse tožnikove pritožbene navedbe. To sodišče kot tudi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi nista spoštovali določila 8. člena Zakona o pravdnem postopku, dokazno breme pa sta neupravičeno prevalili na tožnika. Če je sodišče prve stopnje oprlo svojo dokazno oceno na izpovedbo prič S., P. in K., da so videle tožnika v mesnici P., bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da nobena od navedenih prič ni videla tožnika v mesnici tudi delati. Zato bi moralo slediti izpovedbam prič P., M. in T., ki so izrecno potrdili tožnikovo izpovedbo, da v mesnici ni delal, ampak je le dvakrat odrezal kos mesa za sebe. Sodišče bi moralo pri oceni verodostojnosti izpovedb U. in K. upoštevati njun odnos do tožene stranke. Ker sodišči nista enakopravno obravnavali obeh strank oziroma dokazov, ki so jima v prid ali škodo, sta kršili ne samo procesna načela iz ZPP, temveč tudi ustavni načeli iz 22. in 14. člena Ustave RS. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi obe sodbi nižjih sodišč.

Revizija je bila skladno določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti v tem postopku), vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero mora paziti po uradni dolžnosti.

Zatrjevanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopkih na nižjih stopnjah tožeča stranka v reviziji formalnopravno ni opredelila. Iz revizijskih razlogov izhaja, da se ne strinja s sprejeto dokazno oceno, do katere naj bi prišlo, po mnenju revizije, zaradi nekritične presoje izvedenih dokazov. Revizijsko sodišče ocenjuje, da uveljavljeni revizijski razlog bistvenih kršitev postopka ni utemeljen. Z določbo 8. člena ZPP-77 je uzakonjeno procesno načelo proste presoje dokazov. Revizijska izvajanja o dokazni oceni obeh nižjih sodišč - s katerimi se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je po določbi iz 3. odstavka 385. člena ZPP-77 izrecno prepovedano - so v nasprotju z 8. členom ZPP-77. Predmet postopkovnega preizkusa je lahko le vprašanje, ali so bili vsi uporabljeni dokazi izvedeni po določbah ZPP-77, ki jih vsebujejo predvsem temeljne določbe (1. do 14. člen in XVIII. poglavje, dokazi in izvajanje dokazov - od 219. do 272. člena), in ali je sodišče sprejeto dokazno podlago procesno pravilno ocenilo. Revizija pa v tej smeri ne vsebuje procesno upoštevnih razlogov.

Tožeča stranka tudi zmotno meni, da so bila v postopku kršena ustavna načela iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Temeljne določbe o naravi sodnih postopkov v slovenski državi so zapisane v 22. do 25. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I - Ustava), pa tudi v nekaterih mednarodnih pogodbah, ki jih je ratificiral Državni zbor in so objavljene v Uradnem listu, npr. v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP št. 9) in v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94 - MP št. 7). V njih je posebej zagotovljena enakost državljanov, ki v konkretnih primerih uveljavljajo svojo pravico v postopku pred sodišči in jim je treba zagotoviti pravično sojenje. To pomeni, da morata imeti obe stranki v postopku enak položaj in da morajo biti njune možnosti za predstavitev primera uravnotežene. Navedeno ustavno načelo se uresničuje predvsem v kontradiktornosti postopka, ki v 5. členu ZPP daje obema strankama možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ustavno določilo iz 22. člena namreč vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V pravdnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 7. člena ZPP-77 oziroma njegovega drugega odstavka, ki od strank zahteva, da morata navesti vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Samo v primeru, če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma procesne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Ta kršitev v obravnavanem postopku ni bila storjena, saj tožniku ni bila odvzeta "možnost obravnavanja pred sodiščem". Če pa tožnik ne sprejema presoje sodišča o verodostojnosti izpovedb v postopku zaslišanih prič in njihove dokazne vrednosti, to ne predstavlja uveljavljenih procesnih in ustavnih kršitev.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vodili postopek, revizijska trditev o bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka pred sodiščema ni utemeljena.

Zmotne uporabe materialnega prava revizija, kljub temu, da jo je sestavil odvetnik, ne razloži, zato revizijsko sodišče sprejema kot pravilno odločitev obeh sodišč, ki temelji na uporabi določila iz 17. točke 208. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke v zvezi z 58. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Revizija je bila iz navedenih razlogov zato zavrnjena kot neutemeljena (393. člen ZPP-77).