Jedro

Izpodbijana odločba ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč njena izdaja pomeni izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, v tem primeru izrečenega s pravnomočno odločbo inšpektorata RS za okolje in prostor. Zakon ne daje podlage za ponovno ugotavljanje oziroma preverjanje pogojev za izdajo te inšpekcijske odločbe, ki je postala pravnomočna, kot tudi ne, da bi za izvršitev prepovedi, izrečene po 158. členu ZGO-1, moral biti izveden izvršilni postopek, saj so slednje del izreka inšpekcijskega ukrepa in s tem inšpekcijske odločbe.

Prepovedi, ki jih določa prvi odstavek 158. člena ZGO-1, so obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep. Te prepovedi pa je vsebovala tudi zgoraj navedena inšpekcijska odločba, ki pa ni predmet presoje tega upravnega spora. Tožnik bi torej moral navedeno prepoved (in posledice njene izvršitve) izpodbijati že s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more pa tega ponovno storiti v tem upravnem sporu, ki se na prvotno inšpekcijsko odločbo sploh ne nanaša.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je s 1. točko izreka izpodbijane odločbo naložil Elektro ..., da mora v roku sedmih (7) dni po vročitvi te odločbe izvršiti odklop nelegalne gradnje – žičnate ograje in pomožnega objekta, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 432/35, k.o. ..., ki je 5. 7. 2018 predstavljala ograjo v višini 2,0 m, vključno z ograjnimi vrati, v 2. točki izreka odločil še, da ga mora zavezanec iz prve točke izreka v roku petih (5) dni od izpolnitve odrejenega ukrepa o tem obvestiti, v 3. točki izreka, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 4. točki izreka, da je odločba izdana po uradni dolžnosti in takse prosta. V obrazložitvi je navedel, da je s 3. točko izreka inšpekcijske odločbe, št. 06122-2639/2016-26 z dne 5. 7. 2018, izdane na podlagi 26. člena in 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na podlagi 158. člena ZGO-1 odredil prepovedi izvedbe komunalne infrastrukture na objekte gospodarske javne infrastrukture zaradi nelegalne gradnje. Odločba je bila tožniku – inšpekcijskemu zavezancu vročena 11. 7. 2018 in s tem dnem postala izvršljiva, pravnomočna je postala 17. 11. 2018. Po javno dostopnih podatkih je Elektro ... distributer električne energije na obravnavanem območju, zato je zavezanec iz 158. člena ZGO-1. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in še dodal, da izdaja prvostopne odločbe ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, izrečenega s pravnomočno odločbo z dne 5. 7. 2018 (tako tudi I U 1595/2016 z dne 30. 11. 2017). Zavezanec za izvršitev izpodbijane odločbe je glede na zakonske določbe tretjega odstavka 158. člena ZGO-1 upravljavec infrastrukture, ki mora izvršiti naloženi odklop, in ne inšpekcijski zavezanec. Pomembno je, da so z izvršitvijo tega ukrepa seznanjene osebe, ki bi utegnile biti s tem prizadete, v tem primeru je bil tožnik o tem obveščen, saj je bila njegovi pooblaščenki odločba vročena 18. 1. 2019. Poseg tudi ni nezakonit, ker je izrecno določen v zakonu.

3. Tožnik je tožbo vložil zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi je navedel, da so prepovedi po 158. členu ZGO-1 nedvomno obvezna sestavina inšpekcijske odločbe. Res pa je tudi, da je prepovedi mogoče izreči samo v primeru izdane zakonite in še ne izvršene odločbe na podlagi 152. do 156. člena ZGO-1. Dejstvo pa je, da je v primeru neizvršitve inšpekcijske odločbe potrebna izvršba po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato je izpodbijana odločba, ki nalaga tretji osebi izvršitev prisilnih ukrepov na nepremičnini tožnika kot inšpekcijskega zavezanca, nezakonita. ZGO-1 nima posebnih postopkovnih določb za izvršbo, zato je treba uporabiti ZUP. Prvostopni organ bi torej moral voditi izvršilni postopek. Gre za poseg v lastninsko pravico, kot jo opredeljuje 33. člen Ustave. Niti 26. člen, niti 152. oziroma 158. člen ZGO-1 ne določajo pravila postopanja za tožnika v primeru izvršitve ukrepa, izrečenega po inšpekcijski odločbi. To pa tudi pomeni, da ni mogoče izdati odločbe med postopkom na prvi stopnji, ker je bilo o tem že odločeno (ne bis in idem). Tretji odstavek 158. člena ZGO-1 je napotilna norma, zato ni mogoče razlagati, da se odločba izda med rednim postopkom, pač pa le med izvršilnim postopkom, v katerem se inšpekcijska odločba izvršuje. Na odklop tožnik niti ne more vplivati, ker ni naslovljena nanj, niti nima možnosti preprečiti izvršitve odločbe. Po načelu exceptio illegalis bi moral organ ugotoviti načelo neenakosti, ne pa ravnati, kot je. Tožnik je tudi navedel, da drugostopni organ ni zavzel nobenega stališča glede pritožbenih navedb. Ker drugostopna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se tožnik o njih ne more izjaviti. Taka odločitev je kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Taka odločitev ima tudi hude posledice za tožnika. Navedba, da je prvostopni organ odločil pravilno in zakonito ter, da odločba ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, je tako splošna, da je enostavno ni mogoče preizkusiti. O tem tudi sodbe I U 9/2012, I U 638/2010, I U 1230/2011, I U 1774/2010. Odločba drugostopnega organa bi morala vsebovati vse razloge v zvezi s pritožbenimi navedbami (drugi odstavek 254. člena ZUP v zvezi z 214. členom ZUP). Zato je podana bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijani akt odpravi in o zadevi meritorno odloči, podredno, da akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, toženki pa v obeh primerih naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

5. Stranka z interesom Elektro ... odgovora na tožbo ni podal. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V tem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o izvršitvi odklopa elektrike nelegalni gradnji inšpekcijskega zavezanca - tožnika. Izdaja odločbe temelji na tretjem odstavku 158. člena ZGO-1. Ta določa, da v primeru, če je gradnja, glede katere je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, na določeno vrsto gospodarske javne infrastrukture že priključena, pristojni gradbeni inšpektor z odločbo tudi naloži upravljavcu takšne infrastrukture, da izvrši odklop.

8. Tožnik ugovarja, da gre za izvršitev inšpekcijske odločbe, ki bi se morala voditi po ZUP.

9. Kot je v svoji odločbi pravilno že pojasnil tožniku drugostopni organ, ki se pri tem pravilno sklicuje na sodbo naslovnega sodišča, I U 1595/2016, izpodbijana odločba ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč njena izdaja pomeni izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, v tem primeru izrečenega s pravnomočno odločbo inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-2639/2016-26 z dne 5. 7. 2018. Zakon ne daje podlage za ponovno ugotavljanje oziroma preverjanje pogojev za izdajo te inšpekcijske odločbe, ki je postala pravnomočna 17. 11. 2018 (po izteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu), kot tudi ne, da bi za izvršitev prepovedi, izrečene po 158. členu ZGO-1, moral biti izveden izvršilni postopek, saj so slednje del izreka inšpekcijskega ukrepa in s tem inšpekcijske odločbe. Zato tožbene navedbe, da bi moral biti izveden izvršilni postopek pred izdajo te odločbe (po 290. členu ZUP in dalje), v nobenem pogledu ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

10. Iz enakega razloga zato tudi ni mogoče trditi, da gre za prekomeren poseg v lastninsko pravico in s tem za kršitev 33. člena Ustave. Prepovedi, ki jih določa prvi odstavek 158. člena ZGO-1, so namreč obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do vključno 155. člena ZGO-1 (drugi odstavek), med njimi pa zakon v 1. točki prvega odstavka določa, da je prepovedana izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, kamor nedvomno sodi tudi priklop elektrike. Te prepovedi pa je - kot že povedano - vsebovala tudi zgoraj navedena inšpekcijska odločba, ki pa ni predmet presoje tega upravnega spora. Tožnik bi torej moral navedeno prepoved (in posledice njene izvršitve) izpodbijati že s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more pa tega ponovno storiti v tem upravnem sporu, ki se na prvotno inšpekcijsko odločbo sploh ne nanaša. 11. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim naziranjem, da pomeni izdaja izpodbijane odločbe ponovno odločanje o že izrečenem ukrepu, pri čemer se tožnik sklicuje na 26. (ta določa stvarno pristojnost inšpekcijskih organov za opravljanje inšpekcijskega nadzorstva), 152. (ta določa izdajo ukrepa v primeru nelegalne gradnje) in 158. člen ZGO-1. Ker je bila v tem primeru nelegalna gradnja očitno že priklopljena na elektriko (tega tožnik ne zanika), je bila naložitev odklopa upravljavcu električne infrastrukture Elektro ... (ki lahko to dejanje tudi izvrši, ne pa tožnik) nujna za izvršitev že odrejene prepovedi.

12. Stališču tožnika, da bi moral organ po načelu exceptio illegalis zaznati in ugotoviti načelo neenakosti, ker se na odločbo tožnik ne more pritožiti, saj ni nanj naslovljena, sodišče tudi ne sledi. Uvodoma je treba ugotoviti, da se je tožnik na to odločbo lahko pritožil (torej se nanjo lahko pritoži), četudi ni bila odločba nanj naslovljena, saj ga je organ pravilno upošteval kot stranskega udeleženca pri izdaji izpodbijane odločbe, mu vročil odločbo, obravnaval njegovo pritožbo, tožnik pa je tudi vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo sodišče sedaj vsebinsko presoja.

13. V zvezi z ugovorom ne-uporabe načela exceptio illegalis pa sodišče najprej pojasnjuje, da institut exceptio illegalis pomeni nevezanost sodnika na podzakonske predpise. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Takega pooblastila upravni organi nimajo (120. člen Ustave). Sicer pa v tem primeru ne gre za uporabo podzakonskega predpisa, temveč uporabo zakona, ki mu tožnik nasprotuje.

14. Tožnik še ugovarja pomanjkljivost obrazložitve drugostopne odločbe in posledično nemožnost njenega preizkusa (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Predmet presoje v upravnem sporu je dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To v tem primeru pomeni, da sodišče presoja zakonitost in pravilnost odločitve prvostopne odločbe, zoper katero je tožba tudi vložena. Že iz tega razloga sodišče tega tožbenega ugovora ne more upoštevati, ob tem pa še pripominja, da je obrazložitev drugostopne odločbe glede na predmet postopka in pritožbene navedbe zadostna (214. člen ZUP v zvezi s 254. členom ZUP). Do kršitve 14. in 22. člena Ustave RS zato ni prišlo in se tožnik brez uspeha sklicuje na sodbe naslovnega sodišča, I U 9/2012, I U 638/2010, I U 1230/2011, I U 1774/2010. 15. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločba, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave, ker je bilo v zadevi sporno vprašanje uporabe materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dokaz, ki ga je tožnik predlagal v upravnem sporu (vpogled v odločbo, št. 06122-2639/2016-26 z dne 5. 7. 2018), je del upravnega spisa, v katerega je sodišče vpogledalo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, judikati pa glede na sporno vprašanje v tem upravnem sporu niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.