Jedro

Odpoved dediščini v korist določenega dediča se šteje le kot izjava o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine in ob upoštevanju vseh dednih izjav za dedinjo razglasilo na podlagi zakonitega dedovanja zapustnikovo nečakinjo I. Š., ki je članica A... in je prevzela v last celotno dediščino.

Zoper sklep se pritožujejo dedinje H. P., D. M. in J. G. in uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Navajajo, da na zapuščinsko obravnavo nikoli niso bile vabljene. Za zapuščinski postopek so izvedele od odvetnice A. R., ki je pooblaščenka dedinje I. Š. Na njen poziv, naj podpišejo izjavo, da se odpovedujejo dedovanju, so z dopisom odgovorile, da izjave ne bodo podpisale in se želijo o pravicah izjasniti na zapuščinski obravnavi. Vse tri so čakale na vabilo za obravnavo na sodišču, nato pa so presenečene dobile sklep sodišča, v katerem je navedeno, da niso uveljavljale dednih deležev. Sodišču očitajo, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Očitajo tudi, da je nesprejemljivo, da v zadevi komunicirajo izključno z odvetnico dedinje, med tem ko s strani sodišča o svojih pravicah sploh niso bile poučene.

Pritožbe so utemeljene.

V obravnavani zapuščinski zadevi po pokojnem T. G. je dedinja I. Š. podala predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za dedovanje nepremičnin, ki so bile pokojnemu vrnjene v postopku denacionalizacije.

Dedovanje pozneje najdenega premoženja ureja 221. člen Zakona o dedovanju (1). V skladu s 1. odstavkom 221. člena Zakona o dedovanju sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Odpoved dediščini v korist določenega dediča se šteje le kot izjava o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju (2). Ker so dediči po zapustniku (zapustnikovi sestri in zapustnikov brat) medtem umrli, so stranke v postopku glede obravnavanega pozneje najdenega premoženja tudi njihovi dediči, to je pritožnice. Sodišče je na zapuščinski obravnavi ugotovilo, da zapustnikove nečakinje po zapustnikovem bratu (pritožnice) niso uveljavljale dednih deležev, nato pa ob upoštevanju vseh ostalih dednih izjav za dedinjo razglasilo predlagateljico I. Š.. Taka odločitev pa je predmet utemeljenega pritožbenega izpodbijanja že zato, ker pritožnice niso podale nobenih dednih izjav, niti jih sodišče k temu ni pozvalo. Poleg tega pa jih sodišče niti ni vabilo na zapuščinsko obravnavo, ki jo je opravilo kar v njihovi odsotnosti, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (3), na kar utemeljeno opozarja pritožba. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču, da navedene pomanjkljivosti odpravi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Uradni list SRS, št. 15/76 do Uradni list RS, št. 67/01, v nadaljevanju ZD.

(2) Pravno mnenje, objavljeno v poročilu VSS, 2-3/70. (3) Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP.