Jedro

Če stranka ne sporoči sodišču, da je v tožbi naveden naslov toženca tisti iz centralnega registra prebivalstva, jo je sodišče upravičeno pozvati naj vlogo dopolni s pravilnim (dejanskim) naslovom toženca. Če tega ne stori v danem roku, tožbo zavrže.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je tožnica v danem ji roku ni ustrezno popravila (četrti odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Naložilo ji je namreč, naj navede pravilen naslov toženca.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo že iz razloga, ker v sodnem roku ni popravila svoje vloge. Sicer pa mora tožba vsebovati naslov, na katerem je mogoče toženi stranki tožbo tudi vročiti. Ne zadošča naslov iz uradnih evidenc upravnih organov.

Proti tema sklepoma je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišči sta nepravilno uporabili četrti odstavek 108. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPP. Uporabili tudi nista 141. člena ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov. Zagovarja stališče, da tožba, ki navaja kot stalno prebivališče toženca naslov, na katerem ima ta stranka stalno prebivališče po podatkih centralnega registra prebivalstva (CRP), ni nepopolna tožba. Vročevalec bi moral ravnati po 141. členu ZPP in ko bi postopek po tem predpisu opravil, bi se po zakonu domnevalo, da je vročitev opravljena. Predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnica na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prejelo vročevalčevo sporočilo, da se je toženec odselil z naslova, ki ga je navedla tožnica v tožbi. Ko ni imelo na voljo kakšnih drugih uporabnih podatkov, si je utemeljeno zastavilo vprašanje, ali je tožba popolna, ko ne navaja toženčevega naslova, na katerem bi mu bilo mogoče vročiti tožbo. V skladu z zakonom je pozvalo tožnico, naj odpravi to pomanjkljivost, tako da navede toženčev pravilni naslov, in ji dalo za to primeren rok (prvi odstavek 108. člena ZPP). Opozorilo jo je še, da bo tožbo zavrglo, če ne bo v danem roku popravljena. Tožnica se na ta poziv v danem roku ni odzvala. Sodišče je zato v skladu z zakonom tožbo zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se je strinjalo s takšnim ravnanjem prvostopenjskega sodišča. Vprašanje, ki ga načenja zahteva, v opisanem dogajanju sploh ni pomembno. Sodišču ni bilo znano, ali je toženčev naslov, naveden v tožbi, njegovo stalno prebivališče po podatkih CRP. Tako s tega vidika ni moglo presojati nastalega zapleta (glede na način poslovanja sodišča je treba kot neresno šteti tožničino pritožbeno trditev, da je v neki drugi pravdni zadevi zoper toženca sporočila sodišču, da je navedeni naslov iz CRP). Zato ni moglo drugače ravnati, kot da ima opravek z nepopolno vlogo, ker se je za toženčev naslov, naveden v tožbi, izkazalo, da to ni več njegovo stalno ali začasno prebivališče. Tožnica pa sodišča ni obvestila v danem roku, da gre za naslov iz CRP. Ker je to storila šele po roku, je bila prekludirana. Pritožbeno sodišče namreč ni smelo upoštevati v pritožbi navedenega dejstva o podatku iz CRP, ker ni šlo za primer, ko tožnica brez svoje krivde te navedbe in dokaza ni mogla navesti oziroma predložiti v danem ji roku (prvi odstavek 337. člena in 366. člen ZPP). Tožnica je imela tako rekoč ves čas 30-dnevnega roka v rokah dopis Ministrstva za notranje zadeve, na katerega se je sklicevala in ga predložila šele skupaj s pritožbo: rok zanjo je začel teči 26.5.2000, dopis pa je datiran s 25.6.2000. Prvo sodišče torej ni moglo šteti, da je v tožbi naveden naslov tisti iz CRP, pritožbeno sodišče pa tega dejstva ni smelo upoštevati. Zato je bilo sklepanje obeh sodišč o nepopolni tožbi pravilno. Zahteva v tej smeri je potemtakem neutemeljena.

Pritrditi pa ji tudi ni mogoče v stališču, da bi morala biti vročitev tožbe opravljena po 140. in 141. členu ZPP. Prvič, za tožbo se zahteva osebna vročitev po prvem odstavku 142. člena ZPP. Drugič, pri takšni vročitvi mora vročevalec, kadar ne najde naslovnika na danem naslovu, poizvedeti, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel... (tretji odstavek 142. člena ZPP). To pa je v takšnem, kot je obravnavani primer, nemogoče, ker se je pač izkazalo, da se je naslovnik odselil neznano kam. Zahteva torej tudi v tem delu ni utemeljena.

Očitanih kršitev zaradi nepravilne uporabe četrtega odstavka 108. člena ZPP in zaradi neuporabe 141. člena ZPP po povedanem ni bilo. Neutemeljeno zahtevo je bilo zato treba zavrniti (378. člen in drugi odstavek 391. člena ZPP).