Jedro

Pritrditev stališču, da ima v primerih, kadar eden od solastnikov sam uporablja solastno stvar, drugi solastnik le pravico do "ustreznega dela koristi od stvari", bi pomenila negacijo solastnikovih lastninskih upravičenj.

Imeti stvar v posesti v smislu določb 3. in 14. člena ZTLR pomeni pravico do posesti in ne le dejansko oblast nad stvarjo v smislu 1. odstavka 70. člena ZTLR.

V primeru delitve stvari mora sodišče odločiti tudi, da morajo udeleženci, ki imajo stvar oziroma dele stvari v svoji posesti, te izročiti udeležencem, ki jim pripadejo po delitvi stvari (1. odstavek 124. člena ZNP). V postopku za ureditev razmerij med solastniki pa ni potrebno, da izrek sodne odločbe, s katero se uredi razmerje glede uporabe solastne stvari, vsebuje tudi odločitev o tem, kateri od solastnikov mora drugemu kaj izročiti. Taka odločba je namreč le oblikovalna.

Specialna določba ZNP (115. člen) pooblašča sodišče, da v sklepu, s katerim odloči o uporabi solastne stvari, odloči tudi, v kakšnem sorazmerju nosijo solastniki stroške s sodno odločbo določene uporabe solastne stvari, saj ni nujno, da je v sodnem postopku določena uporaba solastne stvari povsem v skladu v višino solastninskih deležev. Glede na obseg, način, intenzivnost itd. uporabe solastne stvari pa so stroški uporabe lahko tudi različno visoki.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta udeleženki postopka solastnici stanovanjske hiše v ulici A. G., Š., ki stoji na parc. št..., vl. št..., k.o... Razmerje med solastnicama je nato uredilo tako, da je dodelilo predlagateljici G. V. v izključno uporabo: - pritlične prostore v stanovanjski hiši in sicer garažo, sobo na zahodni strani garaže, sobo na severni strani garaže, klet ter pripadajoči hodnik; - prostore pred garažo na južni strani hiše ter vrt, ki se nahaja med stanovanjsko hišo in južno mejo parcele do zahodne meje parcele tako, da poteka južna meja tega vrta po parcelni meji, zahodna meja pa proti severu do višine polovice zahodne fasade hiše, nato proti hiši in po obstoječem betonskem zidu ob vrtu ob zahodni in južni fasadi hiše do vzhodne meje parcele.

Nasprotni udeleženki V. K. pa je dodelilo v izključno uporabo: - vrhnjo etažo stanovanjske hiše, ki obsega vhod s hodnikom, kuhinjo, sprejemnico, stranišče, manjšo shrambo in dve veliki sobi ter v medetaži manjšo otroško sobo, kopalnico ter dve sobi in shrambo, kar se nahaja na podstrešju, in podstrešje; - severno stran vrta, ki se nahaja okrog hiše in je v obliki podkve odprte proti vzhodu.

Glede stroškov je odločilo, da nosi predlagateljica 1/3 stroškov za porabo vode (nasprotna udeleženka pa 2/3), 1/5 stroškov za porabljeno električno energijo (nasprotna udeleženka pa 4/5), ostale stroške in javne dajatve pa trpita udeleženki postopka vsaka do 1/2. Glede stroškov postopka pa je sodišče odločilo, da je dolžna nasprotna stranka povrniti predlagateljici 11.166,50 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Proti sklepoma sodišč prve in druge stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljalo zmotno uporabo materialnega prava in sicer: 112., 115. in 116. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP v materialnopravnem in procesnopravnem smislu, 1. odstavka 14. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, 1. odstavka 70. člena ZTLR in 3. odstavka 15. člena ZTLR. Z izpodbijanima sklepoma sta sodišči prve in druge stopnje pravna razmerja med udeleženkama postopka uredili na način, ki nima podlage v določbah 112. in 115. člena ZNP, oziroma sta ta pravna razmerja uredili drugače, kot določata navedeni določbi ZNP. Sodišči sta en del solastne nepremičnine dodelili v izključno uporabo predlagateljici, drugi del pa nasprotni udeleženki, pri tem pa nista upoštevali, da je bila ob vložitvi predloga celotna hiša nesporno v posesti nasprotne udeleženke. Določba 1. odstavka 14. člena ZTLR ne omogoča, da bi solastnik, ki solastne stvari nima v neposredni posesti v smislu 1. odstavka 70. člena ZTLR, lahko v nepravdnem postopku na podlagi 112. člena ZNP zahteval, da mu solastnik, ki je neposredni posestnik, izroči v uporabo del solastne stvari. Način uporabe po 112. členu ZNP pomeni le pravico solastnika do izkoriščanja solastne stvari, tedaj le pravico imeti ustrezni del koristi od stvari, ki je predmet solastninske pravice. Odločitev, da pripada predlagateljici izključna uporaba dela hiše, ni izvršljiva. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi lahko sodišči razmerje med solastnicama uredili le na tak način, da bi bila nasprotna udeleženka, ki uporablja celotno hišo, dolžna plačevati predlagateljici določen denarni znesek. Izročitev dela nepremičnine v posest bo predlagateljica lahko zahtevala šele potem, ko bo odločeno o delitvi solastne stvari. Oba izpodbijana sklepa sta nezakonita tudi zato, ker ne določata, da izključna uporaba traja le do pravnomočno končanega postopka o delitvi stvari. V postopku je bilo ugotovljeno, da vrt uporabljata obe solastnici. Zato predlagateljica ni izkazala pravnega interesa za to, da se uredijo tudi razmerja glede uporabe vrta. Napačna je tudi odločitev o stroških uporabe solastne stvari. Z odločitvijo o stroških za porabljeno vodo in elektriko sta sodišči posegli v obligacijsko razmerje med organizacijo, ki dobavlja vodo, elektriko in odvaža smeti, in naročnikom. Glede stroškov vzdrževanja bi morali sodišči ugotoviti, ali so ti stroški nujni za redno vzdrževanje stvari. Sicer pa bi morali sodišči upoštevati določbo 1. odstavka 14. člena ZTLR in odločiti, da trpita udeleženki stroške stvari v skladu z njunima solastninskima deležema, tedaj vsaka do 1/2. Odločitev o tem, kdo je dolžan plačati javne dajatve, ne spada v nepravdni postopek. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj se znova odloči tudi o stroških postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema udeleženkama postopka (390. člen v zvezi s 408. členom zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagateljica je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravna opredelitev problema: S predlogom z dne 20.5.1993 je predlagateljica zahtevala, da sodišče v nepravdnem postopku uredi solastninsko razmerje med njo in nasprotno udeleženko. Predlagala je tedaj izvedbo postopka, ki je določen v 112. do 117. členu zakona o nepravdnem postopku - ZNP.

Sočasno s postopkom za ureditev razmerij med solastniki, ki se je začel na predlog predlagateljice, sta v teku tudi nepravdni postopek za delitev stvari v solastnini (119. do 127. člen ZNP - zadeva je v teku pod opr. št. N 1/94 in po ugotovitvah sodišč še ni končana) in pravdni postopek zaradi ugotovitve drugačnih solastninskih deležev, kot pa so pri solastni nepremičnini vpisani v zemljiški knjigi (pravdna zadeva opr. št. P 403/93), ki tudi še ni končan. Med udeleženkama postopka je bilo tedaj sočasno v teku več sodnih postopkov. Predmet postopka, v katerem sta bili izdani odločbi sodišč prve in druge stopnje, ki ju Državno tožilstvo Republike Slovenije izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, je bila, kot je bilo že povedano, le ureditev razmerja med udeleženkama postopka kot solastnicama nepremične stvari, ki pravnih razmerij, ki so povezana z uporabo solastne stvari (v predlogu je navedeno "uživanja solastne nepremičnine"), nista uspeli urediti sami in brez posredovanja sodišča. Med solastniki lahko pride do vrste nesoglasij in sporov. Del teh nesoglasij se lahko v primerih, ko solastniki tega sami sporazumno niso sposobni urediti (ali pa iz najrazličnejših objektivnih, bolj pogosto pa predvsem iz subjektivnih vzrokov tega ne želijo storiti) lahko uredi (odpravi) tudi sodišče v nepravdnem postopku. Tako lahko nepravdno sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki odloči: - kadar med solastniki ni doseženo soglasje o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari; - kadar med solastniki ni doseženo soglasje glede načina upravljanja solastne stvari; - kadar med solastniki ni doseženo soglasje glede uporabe solastne stvari (vse 112. člen ZNP).

V obravnavanem primeru je predlagateljica z vloženim predlogom zahtevala sodno varstvo zaradi nedoseženega soglasja glede uporabe (po predlogu uživanja) solastne nepremične stvari. Zatrjevala je, da nasprotna udeleženka, ki je solastnica do 1/2, celotno nepremičnino (razen dela vrta) sama uporablja, njej, ki je solastnica do druge 1/2 solastne stvari, pa uporabo solastne stvari onemogoča in prepoveduje. Sodišče naj zato uredi njuno solastninsko razmerje, saj solastnici o tem (potrditvah predlagateljice predvsem zaradi nasprotne udeleženke, ki vztraja pri uporabi celotne stvari, ki je v solastnini udeleženk postopka) ne moreta doseči soglasja (tedaj sporazuma, ki bi moral biti ob spoštovanju določbe 1. odstavka 14. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR pravilo, saj ta določba ZTLR jasno določa, da ima vsak solastnik - v obravnavanem primeru tedaj obe udeleženki postopka in ne le nasprotna udeleženka - pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu - ta je v obravnavanem primeru vsaj zaenkrat enak - ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Intervencija sodišča je bila tedaj potrebna zaradi ravnanja nasprotne udeleženke (uporaba celotne solastne stvari in odklanjanje sporazumne ureditve razmerja), rezultat te intervencije pa je razviden iz izreka odločbe sodišča prve stopnje, s katerim se je z zavrnitvijo pritožbe nasprotne udeleženke strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Po mnenju Državnega tožilstva Republike Slovenije odločitvi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno nista pravilni. Obe sodišči naj bi po stališču Državnega tožilstva Republike Slovenije zmotno uporabili določbe 112., 115 in 116. člena ZNP (v materialnopravnem in procesnem smislu), 1. odstavka 14. člena ZTLR, 1. odstavka 70. člena ZTLR in 3. odstavka 15. člena ZTLR.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene kršitve niso podane.

a.) Glede trditve, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbo prvega odstavka 14. člena ZTLR.

Pozitivna in negativna stran lastninske pravice sta opredeljeni v 3. členu ZTLR. Po tej določbi ima lastnik pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon (1. odstavek), obenem pa se mora vzdržati kršitve lastninske pravice drugega (2. odstavek). Pozitivna stran lastninske pravice tedaj obsega posest, rabo - uživanje in razpolaganje, negativna stran lastninske pravice pa pomeni dolžnost vsakega, vzdrževati se kršitve lastninske pravice drugega.

V 14. členu pa vsebuje ZTLR določbe, ki opredeljujejo vsebino pravic oseb, ki imajo na stvari solastninsko pravico. Po svojem bistvu je vsebina teh pravic skoraj enaka vsebini pravic "izključnega" lastnika (3. člen ZTLR), saj ima tudi solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati. Zaradi posebnega pravnega položaja, obstoja solastninske skupnosti, v kateri posamezen solastnik sodeluje s svojimi lastninskimi upravičenji iz 3. člena ZTLR le v določenem idealnem, alikvotnem delu (pars quota), pa so solastnikova upravičenja omejena po obsegu (sorazmerno svojemu solastninskemu delu) in po realizaciji (ne da bi s tem - posestjo, uporabo - kršil pravice drugih solastnikov). V obravnavanem primeru sta udeleženki postopka solastnici nepremične stvari vsaka do 1/2. To pomeni, da imata obe pravico do posesti in uporabe solastne stvari. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da bi sodišče predlagateljici lahko zaradi sicer nespornega dejstva, da nasprotna udeleženka sama uporablja solastno stvar (s čimer pa po presoji vrhovnega sodišča ravna v nasprotju z določbo 14. člena ZTLR) prisodilo le odmeno za korist, ki jo ima nasprotna udeleženka od uporabe njenega solastninskega dela, v navedenih določbah ZTLR (pa tudi drugih določbah materialnega prava) nima nobene podlage.

Pritrditev stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da ima v primerih, kadar eden od solastnikov sam uporablja solastno stvar, drugi solastnik le pravico do "ustreznega dela koristi od stvari", bi pomenila negacijo solastnikovih lastninskih upravičenj (posest in uporaba solastne stvari z omejitvami, ki so navedene v 1. odstavku 14. člena ZTLR) in ohranjanje dejanskega položaja, ki ni v skladu z zakonom. Z ugoditvijo zahtevi za varstvo zakonitosti in sprejemom njenih materialnopravnih izhodišč bi se (čeprav le začasno in sicer do zaključka postopka za delitev stvari, ki je med udeleženkama postopka že v teku) ohranil in varoval dejanski položaj nasprotne udeleženke, ki ne ravna v skladu z določbo 1. odstavka 14. člena ZTLR in solastno stvar uporablja sama, nesorazmerno svojemu delu in s kršitvijo pravic (do posesti, uporabe itd.) drugih solastnikov (konkretno predlagateljice, ki ima vsaj zaenkrat na solastni stvari prav toliko enakih pravic kot nasprotna udeleženka). Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbo 1. odstavka 14. člena ZTLR zato niso utemeljene.

b) Glede zmotne uporabe prvega odstavka 70. člena ZTLR.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti dejstvo, da ima nasprotna udeleženka celotno nepremičnino v neposredni posesti (1. odstavek 70. člena ZTLR), preprečuje izvedbo nepravdnega postopka za ureditev razmerja med solastniki glede uporabe solastne stvari (112. in nasl. členi). Po presoji vrhovnega sodišča to stališče v določbah ZTLR in ZNP nima opore.

V 3. in 14. členu ZTLR je govor o posesti kot pravici do posesti (ius possidendi), katere vsebina je v tem, da imata lastnik in solastnik stvari pravico do (so)izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo in sicer zato, da lahko realizirata svoja (so)lastninska upravičenja (uporaba, razpolaganje). Gre tedaj za pravico, posedovati svojo (ali solastno) stvar, in ne le za dejansko, oblast nad stvarjo v smislu 1. odstavka 70. člena ZTLR. Ne gre tedaj za "posest stvari, ki jo ima vsak, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest) - 1. odstavek 70. člena ZTLR, ampak za t.im. (so)lastninsko posest, pri kateri (so)lastnik poseduje stvar in ima dejansko oblast nad svojo stvarjo cum animo dominii v prepričanju, da je stvar, ki jo ima v posesti njegova (so)last. Imeti stvar v posesti v smislu določb 3. in 14. člena ZTLR tedaj pomeni pravico do posesti in ne le dejansko oblast nad stvarjo v smislu 1. odstavka 70. člena ZTLR, ki je pod pogoji iz 70. člena ZTLR in nasl. sicer pravno varovana tudi v sodnem postopku in to celo na tak način, da "daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje brez upoštevanja pravice do posesti..." (78. člen ZTLR).

V obravnavanem nepravdnem postopku je sodišče tedaj urejalo razmerja med udeleženkama postopka glede v zakonu zagotovljene solastnikove pravice do posesti (14. člen ZTLR) in ne razmerij, ki nastanejo zaradi posegov v dejansko neposredno oblast nad stvarjo (1. odstavek 70. člena ZTLR). Določbe 1. odstavka 70. člena ZTLR zato sodišči druge in prve stopnje z izpodbijanima sklepoma nista mogli zmotno uporabiti, kot neutemeljeno zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti.

c) Glede (ne)izvršljivosti izpodbijanih sklepov in (ne)določitve roka trajanja s sodno odločbo določenega načina uporabe solastne stvari Zahteva za varstvo zakonitosti sodiščema druge in prve stopnje očita, da sta solastninsko razmerje med udeleženkama uredili na način, ki je določen za delitev stvari v solastnini (122. člen ZNP), kljub temu pa izreka odločbe nista oblikovali tako, da bi bila sodna odločba izvršljiva.

Postopek za delitev stvari v solastnini in postopek za ureditev razmerij med solastniki sta dva različna nepravdna postopka, ki sta v ZNP urejena vsak zase. V primeru delitve stvari mora sodišče res tudi odločiti, da morajo udeleženci, ki imajo stvar oziroma dele stvari v svoji posesti, te izročiti udeležencem, ki jim pripadejo po delitvi stvari (1. odstavek 124. člena ZNP). V primeru, da bi izpodbijani odločbi res predstavljali delitev solastne stvari, bi tedaj moral izrek sodne odločbe vsebovati tudi obvezo nasprotne udeleženke, da mora predlagateljici izročiti tiste dele solastne stvari, ki so zaradi delitve solastne stvari pripadle njej. V določbah ZNP, ki urejajo ureditev razmerij med solastniki (v obravnavanem primeru glede na postavljeni predlog le uporabo - uživanje solastne stvari), pa ni določbe o tem, da mora izrek sodne odločbe, s katero se uredi razmerje glede uporabe solastne stvari, vsebovati tudi odločitev o tem, kateri od solastnikov mora drugemu kaj izročiti. Pomanjkanje odločitve o tem, da mora nasprotna udeleženka predlagateljici izročiti posamezne dele solastne stvari, zato ne pomeni zmotne uporabe določb 112. do 117. člena ZNP. Izpodbijani odločbi sta v skladu z omenjenimi določbami ZNP le oblikovalni. Sodišče je z njima le oblikovalo pravno razmerje med udeleženkama postopka, ki sami glede uporabe solastne stvari nista dosegli soglasja. Na enak način, kot je to storilo sodišče, bi lahko udeleženki postopka razmerje glede uporabe solastne stvari uredili tudi s pravnim poslom (npr. pogodbo o načinu uporabe solastne stvari), ki sama po sebi tudi ne bi bila izvršljiva. Izpodbijani sodni odločbi tako v bistvu le nadomeščata pravnoposlovno ureditev, ki zaradi nasprotovanja nasprotne udeleženke ni bila mogoča. Povedano je že bilo, da je, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, nasprotna udeleženka tista, ki s svojim ravnanjem protipravno posega v solastninska upravičenja predlagateljice, saj njeno vztrajanje pri izključni posesti in izključni uporabi celotne solastne nepremičnine, v določbi 1. odstavka 14. člena ZTLR nima nobene podlage. V primeru, če bi nasprotna udeleženka spoštovala določbo 1. odstavka 14. člena ZTLR in bi predlagateljici, ob upoštevanju enakih solastninskih deležev, priznala take (po obsegu in vsebini) pravice na solastni, kot jih ima predlagateljica po zakonu (1. odstavek 14. člena ZTLR), bi bilo mogoče njuno solastninsko razmerje v zvezi z uporabo solastne stvari urediti na enak način kot z izpodbijanima sodnima odločbama, tudi s pogodbo. Tudi ta ne bi bila izvršljiva. Obe pogodbeni stranki pa bi bili tak pravni posel dolžni spoštovati, pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz tega pravnega posla pa ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja (12. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kot je bilo že rečeno, izpodbijani sodni odločbi le nadomeščata soglasje strank, ki bi razmerje lahko uredile tudi s pravnim poslom. Zato ni nobenega razloga za to, da omenjeno načelo vestnosti in poštenja ne pride v poštev tudi pri uveljavljanju upravičenj, ki izhajajo za obe udeleženki postopka iz izpodbijanih sodnih odločb, pa čeprav v teh odločbah ni izrecno navedeno, da sta jih udeleženki postopka dolžni spoštovati in da bo v primeru nespoštovanja sodne odločbe izveden še en sodni postopek, v katerem se bo s sodno odločbo oblikovano pravno razmerje vzpostavilo na prisilen način.

Razmerje med solastnicama glede uporabe solastne stvari, kakršno je oblikovano z izpodbijanima sklepoma sodišča, je že po svoji naravi začasnega značaja. Solastnici ga lahko kadarkoli sporazumno uredita drugače. Če ne prej, pa bo način uporabe solastne stvari, kot je oblikovan z izpodbijanima odločbama nepravdnega sodišča, prenehal veljati s trenutkom, ko bo pravnomočno končan postopek za delitev solastne stvari, ki je med udeleženkama postopka že v teku.

Pomanjkljivost, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti vidi v tem, da dejstvo, da gre le za začasno ureditev razmerja glede uporabe stvari ni izrecno navedena v izreku sklepa, je zato le navidezna. Tudi v tem delu zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

č) Glede odločitve o uporabi vrta.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se zatrjuje, da predlagateljica ni izkazala pravnega interesa za to, da se med solastnicama uredi tudi uporaba vrta. Obe solastnici namreč vrt že obdelujeta, predlagateljica pa ima z javne ceste dostop do dela vrta, ki ga obdeluje.

Po presoji vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena. Vrt, ki ga obdelujeta solastnici, je ob stanovanjski hiši. Za obdelovanje vrta pa ne zadošča le, da ima predlagateljica do vrta "dostop z javne ceste", kot je navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti, ampak potrebuje pri obdelovanju vrta tudi vodo, prostor za shranjevanje orodja, pridelkov itd. Uporaba vrta je tedaj povezana z uporabo hiše. Zato ima predlagateljica brez dvoma pravni interes, da se z eno sodno odločbo celovito uredi uporaba celotne solastne nepremičnine.

d) Glede odločitve o stroških uporabe solastne stvari.

Tudi v tem delu odločitev sodišč druge in prve stopnje po presoji vrhovnega sodišča ni v nasprotju z določbami ZNP in ZTLR. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišči nista pravilno uporabili določbe 3. odstavka 15. člena ZTLR, je neutemeljen že zato, ker se navedena določba ZTLR nanaša na skupno upravljanje solastne stvari, ki pa sploh ni bilo predmet nepravdnega postopka. Določba 3. odstavka 15. člena ZTLR se namreč nanaša na 2. odstavek istega člena ZTLR, v katerem je določeno, da je potrebno za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari soglasje solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti. Če se o teh poslih solastniki ne morejo sporazumeti, posel pa je nujen za redno vzdrževanje stvari, odloči o tem sodišče. Ker se je, kot je bilo že povedano, nepravdni postopek nanašal le na uporabo (uživanje) solastne stvari, ne pa tudi na posle, ki so nujni za redno vzdrževanje stvari, sodiščema prve in druge stopnje določbe 3. odstavka 15. člena ZTLR sploh ni bilo potrebno uporabiti. To pa pomeni, da pri izdaji obeh z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijanih odločb, določbe 3. odstavka 15. člena ZTLR nista mogli zmotno uporabiti.

Neutemeljene so tudi druge trditve zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na stroške uporabe solastne stvari. V zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč zatrjuje, da bi moralo sodišče o teh stroških odločiti tako, da jih solastnici trpita v sorazmerju z velikostjo svojih delov, kar ob upoštevanju njunih v zemljiški knjigi vpisanih solastninskih deležev pomeni, da vsaka do 1/2. V 6. odstavku 15. člena ZTLR je res določeno, da stroške uporabe, upravljanja in vzdrževanja stvari in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih delov. Kljub temu pravilu pa specialna določba ZNP (115. člen) pooblašča sodišče, da v sklepu, s katerim odloči o uporabi solastne stvari, odloči tudi, v kakšnem sorazmerju nosijo solastniki stroške s sodno odločbo določene uporabe solastne stvari. Obstoj take specialne določbe v poglavju ZNP, ki ureja postopek za ureditev razmerij med solastniki, je razumljiv, saj ni nujno, da je v sodnem postopku določena uporaba solastne stvari povsem v skladu v višino solastninskih deležev. Glede na obseg, način, intenzivnost itd. uporabe solastne stvari pa so stroški uporabe lahko tudi različno visoki. Odločitev sodišč druge in prve stopnje, da trpita solastnici stroške za porabljeno vodo in elektriko v drugačnem razmerju, kot pa je razmerje njunih solastninskih deležev na stvari, je zato v skladu z določbo 115. člena ZNP.

Višina deležev teh stroškov (1/3 : 2/3 glede porabljene vode in 1/5 : 4/5 glede porabljene električne energije) pa temelji na dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje glede intenzivnosti, načina in obsega uporabe solastne stvari, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ne more izpodbiti (2. odstavek 404. člena ZPP).

Izpodbijani sodni odločbi učinkujeta le med udeleženkama postopka. Zato ni točno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijani odločbi posegata in spreminjata pogodbena razmerja do dobaviteljev vode in električne energije.

Glede vseh drugih stroškov, ki se nanašajo na solastno stvar, pa je v izpodbijanih odločbah odločeno, da jih solastnici trpita vsaka do 1/2, tedaj v sorazmerju z velikostjo njunih delov na solastni stvari. To pa pomeni, da sodišči glede teh stroškov nista odločili nič drugaga ali drugače, kot je določeno že v zakonu (6. odstavek 15. člena ZTLR). Tudi v tem delu zato ni utemeljen očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je taka odločitev obeh sodišč pravno napačna.

e) Glede uporabe 116. člena ZNP.

V delu, v katerem Državno tožilstvo opredeljuje kršitve, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja (2. odstavek na 2. strani zahteve za varstvo zakonitosti), je izrecno navedena tudi določba 116. člena ZNP. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa je glede te določbe ZNP le navedeno, "da bosta morali sodišči, če bo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti, v ponovnem postopku tudi znova odločiti o stroških postopka - v skladu s 116. členom ZNP".

Tako opredeljenih trditev zahteve za varstvo zakonitosti po presoji vrhovnega sodišča ni mogoče šteti kot trditve, s katerimi se izpodbija stroškovna odločitev izpodbijanih odločb, oziroma kot trditve, s katerimi Državno tožilstvo Republike Slovenije opredeljeno zatrjuje, da sta pri odločitvi o stroških postopka sodišči druge in prve stopnje pravno napačno uporabili določbo 116. člena ZNP.

Omenjanje določbe 116. člena ZNP, ki določa, da skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih deležev na stvari, se v zahtevi za varstvo zakonitosti nanaša le na "ponoven postopek", do katerega pa, zaradi zavrnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ne bo prišlo. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede skupnih stroškov odločilo prav tako, kot določa 116. člen ZNP (skupne stroške trpita udeleženki postopka vsaka do 1/2, tedaj v sorazmerju z velikostjo svojih deležev na stvari), nasprotni udeleženki pa je posebej naložilo v povrnitev tiste stroške (2.821,50 SIT), ki jih je predlagateljici povzročila po svoji krivdi. Taka odločitev sodišča prve stopnje pa je povsem v skladu z določbo 5. odstavka 35. člena ZNP, v katerem tudi ZNP, tako kot v 156. členu ZPP, uveljavlja načelo krivde. Po povedanem se ja pokazalo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (393. člen v zvezi s 408. členom ZPP).