Jedro

Tožnik je zoper toženca uveljavljal plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi jo toženec povzročil pri svojem delu strojnika oziroma voznik bagra. Toženec ni imel delovnih izkušenj pri delu z bagrom in ni zadostno poznal pravil stroke in običajev v zvezi s tem. Od tožnika oziroma nadrejenih delavcev ni prejel navodil za delo z bagrom. Ker tožencu ni mogoče očitati, da bi škodo povzročil iz hude malomarnosti, ni podana njegova odškodninska odgovornost za vtoževano škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 11.898,78 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da toženčeva ravnanja ne predstavljajo hude malomarnosti, čeprav je sodišče prve stopnje navedlo, da gre za hudo malomarnost, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka in da torej presega navadno malomarnost. Čeprav je tožnik predlagal postavitev (novega) izvedenca, bi lahko sodišče prve stopnje že na podlagi izpovedb zaslišanih prič ugotovilo, da ravnanja toženca, iz katerih so nastali škodni dogodki, ne predstavljajo neke običajno dopustne malomarnosti. Zaradi ravnanj toženca je tožnik zgubil številne posle in naročniki niso bili več pripravljeni sodelovati s tožnikom, izključno zaradi toženčevega malomarnega dela. Iz izjav prič izhaja, da so se naravnost čudili, ko je toženec delovni stroj premikal po predhodno neizravnanem terenu in da se je z gumijastimi gosenicami povzpenjal čez ostre robove. V okvir normalne skrbnosti tudi ni mogoče uvrstiti nameščanja snetih gosenic kar s pomočjo žlice bagerja. Zaradi meril o temeljnih izhodiščih in o tem, kaj je minimalno pričakovati od povprečno skrbnega strojnika, je tožnik predlagal postavitev izvedenca, ki bi podal temeljna, osnovna izhodišča pravil stroke. Izvedenec bi pojasnil temeljno „abecedo“ oziroma pravila in ravnanja, ki odstopajo od tega. Tožnik sicer ni upal trditi, da je šlo v obravnavnih primerih za namerno povzročitev škode, vendar pa toženčeva ravnanja ne predstavljajo ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka in gre zagotovo najmanj za hudo malomarnost. Izvedenec žal v tej smeri ni dal ustreznih odgovorov. V okviru izobraževanja strojnikov je tudi kar nekaj temeljnih znanj izključno iz te tematike in predstavljajo temeljno izhodišče; vse kar odstopa od teh temeljnih zahtev ni normalno in povprečno. Toženčeva izobrazba je izhodišče, na katero je treba navezovati merilo povprečnega in normalno skrbnega strojnika. Če sodišče prve stopnje ni naredilo pravilnih zaključkov, na podlagi izpovedi tožnika in zaslišanih prič, katerih izpovedi so bile jasne in nedvoumne, bi moralo upoštevati pripombe tožnika na izvedensko mnenje in postaviti drugega izvedenca. Tožnik je vztrajal pri takšnem dokaznem predlogu ter pojasnil razloge, zakaj vztraja pri postavitvi novega izvedenca, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Izhodišča izvedenca so bila pristranska in nenavadna. Kljub drugačnim ugotovitvam izvedenca (da npr. tožnik ni imel računa o nabavi novega dela) je tožniku škoda nastala. Vsakemu strojniku je jasno, da je treba (pred pričetkom dela) najprej urediti in zravnati teren, da bo varen za nadaljnje delo. To predstavlja minimum za varnost dela in za preprečitev okvar na stroju. Vožnje z bagrom čez betonsko „škarpo“ ni mogoče pripisovati manjšemu obsegu tožnikovih delovnih izkušenj. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem sodnega izvedenca, da so ravnanja toženca, nad katerimi so se zgražali tudi laiki na gradbiščih, posledica domnevnega pomanjkanja delovnih izkušenj.

V odgovoru na pritožbo toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je zoper toženca uveljavljal plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi jo toženec povzročil pri svojem delu strojnika oziroma voznika bagra. Toženec naj bi na gradbišču A. z žlico bagra, ki ga je upravljal, poškodoval hidravlično stranico na tovornjaku, pri čemer je nastala škoda v višini 5.170,68 EUR. Nadalje naj bi toženec potrgal gosenice na bagrih in sicer naj bi eno gosenico strgal na gradbišču B. v C.. Škoda, gleda na predračun za novo gosenico, ki ga je pridobil tožnik, znaša 1.572,00 EUR. Na gradbišču pod D. - E. d.o.o. pa je toženec uničil še eno gosenico in zato je naročnik prekinil sodelovanje s tožnikom. Tretjo gosenico je toženec strgal na gradbišču F. v C. pri rušitvi bazena za naročnika G.G.. Tam je naredil še dodatno škodo na „škarpi“, posledično pa tožnik ni prejel plačila za že izvedena dela. Dve gosenici za ta stroj staneta 5.256,00 EUR, glede na predračun podjetja H. d.o.o., ki ga je pridobil tožnik. Na podlagi navedenega je tožnik od toženca uveljavljal plačilo zneska 11.898,78 EUR.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki je veljal v času nastanka zatrjevane škode, je v prvem odstavku 182. člena določal, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo povrniti. Ker se po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji; OZ) hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (131. in 135. člen OZ), je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da mu je škodo povzročil delavec, bodisi namenoma bodisi iz hude malomarnosti. To pomeni, da mora delodajalec, v kolikor želi od delavca uveljavljati njegovo odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 182. člena ZDR, v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo). OZ ne pojasnjuje oblik lažje in hude malomarnosti. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za navadno malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka in torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti (takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. II Ips 600/1998 z dne 9. 9. 1999, ki ga je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje). Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih (tako stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbah opr. št. Pdp 428/2008 z dne 22. 1. 209 in opr. št. Pdp 146/2009 z dne 17. 9. 2009), za hudo malomarnost pa se tudi šteje, če delavec ravna zoper jasna navodila delodajalca (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 536/2012 z dne 21. 6. 2012).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi škodo povzročil iz hude malomarnosti. Tožnik je namreč odredil tožencu delo z bagrom, kljub temu da slednji ni imel zadostnih izkušenj za opravljanje takšnega dela. Tožniku ni bilo znano, ali je toženec že pred tem vozil bager, za delo pa mu ni dal nobenih navodil, saj je tožnik štel, da bi moral poznati navodila že iz (srednje poklicne) šole. Toženec ni imel izkušenj pri delu z bagrom, saj je prvič delal z bagrom pri tožniku. Pred zaposlitvijo je z bagrom delal le v okviru obvezne prakse med šolanjem v poklicni šoli. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za motorna vozila - avtomobilska stroka in gradbena mehanizacija - I.I., da so za normalno delo z bagrom ključne prav izkušnje delavca in poznavanje vsakega tipa bagra posebej, kar je še posebej pomembno za bagre, ki imajo gumi gosenice in s katerimi je tožnik delal na gradbiščih B., E. pod D. in pri G.G. v C., zaradi njihove občutljivosti pri uporabi. Prav tako je sodišče upoštevalo izpoved priče J.J., da voznik bagra „sliši ali čuti“, da se je zgodila sprememba na stroju ter da se zaradi tega lahko gosenica posledično sname.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec ni imel delovnih izkušenj pri delu z bagrom in ni zadostno poznal pravil stroke in običajev v zvezi s tem, od tožnika oziroma nadrejenih delavcev pa tudi ni prejel jasnih navodil za delo z bagrom. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z delom ni mogoče očitati hude malomarnosti. V zvezi z dogodkom na gradbišču A., ko je toženec z žlico bagra zagrabil stranico tovornjaka, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeno posledica toženčeve neizkušenosti in menjave več tipov bagra, s katerimi je toženec upravljal. Toženec je namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje na gradbišču A. delal z večjim bagrom na kolesih, znamke ... (18 ton), na gradbišču B. z mini bagrom na gumi gosenicah znamke ... ter na gradbiščih E. pod D. in pri G.G. Na gradbišču F. v C. z mini bagroma na gumi gosenicah znamke .... Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo, ali je mogoče tožencu očitati hudo malomarnost, pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, da so za normalno delo z bagrom ključne izkušnje strojnika in poznavanja vsakega tipa bagra posebej, to pa je še posebej pomembno za bagre, ki imajo gumi gosenice. Toženčeva neizkušenost pri upravljanju z bagrom, pri čemer je moral delati celo z različnimi bagri, kar je še zahtevnejše z vidika usposobljenosti za delo, ob odsotnosti kakršnih koli navodil v zvezi z delom, tudi po stališču pritožbenega sodišča daje podlago za sklepanje, da tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti pri opravljanju dela. Toženec torej ni povzročil škode niti namenoma (kar tožnik niti ni zatrjeval) niti iz hude malomarnosti, zato že iz tega razloga ni podan eden izmed elementov odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, krivda, vzročna zveza), ki morajo vsi biti podani kumulativno.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za imenovanje novega izvedenca. Mnenje, ki ga je podal sodni izvedenec I.I., daje ob drugih dejanskih ugotovitvah zadostno podlago za sklepanje sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti, temveč da zaradi ravnanja tožnika, ki toženca ni ustrezno usposobil za delo in mu dal navodil, ni bilo mogoče od toženca pričakovati, da bi lahko delo voznika bagra opravljal kot povprečno usposobljen voznik bagra. Iz izvedenskega mnenja tudi ne izhaja, da bi toženec ustrezne izkušnje za delo pridobil v poklicni šoli za strojnika. Tožnikovo zavzemanja za imenovanje drugega izvedenca torej ne temelji na očitkih, ki bi povzročili dvom v strokovno pravilnost ugotovitev sodnega izvedenca, temveč zgolj na tožnikovem nestrinjanju z njegovimi ugotovitvami in stališči, kar pa ni razlog za to, da bi sodišče imenovalo drugega izvedenca. Neutemeljena je tudi navedba v pritožbi, da so bile že izpovedbe prič dovolj jasne in nedvoumne v smislu, da bi lahko na njihovi podlagi sodišče sklepalo o toženčevi hudi malomarnosti. Iz izvedenih dokazov z zaslišanjem prič to ne izhaja, zato na podlagi izpovedb prič in pripomb tožnika na izvedensko mnenje sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postaviti drugega izvedenca. Zato pritožba v delu, ki izpodbija mnenje sodnega izvedenca glede toženčeve neusposobljenosti za delo z bagrom, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede zahtevka, ki se nanaša na poškodbo gosenic, zavrnilo tudi iz razloga, ker je ugotovilo, da tožniku škoda sploh ni nastala. Na podlagi izpovedi tožnika, toženca in priče J.J., zaposlenega pri družbi B. d.o.o., je ugotovilo, da je toženec na gradbišču B. delo opravljal z delovnim strojem ..., na katerem se mu je snela gosenica. J.J. je pojasnil, da je toženec vozil bager po delovišču, ki je bilo primerno, torej vozno z gradbenim strojem in je toženec delo opravljal na tem delovišču že nekaj dni pred samim dogodkom. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je tožencu pomagal namestiti gosenico nazaj, saj toženec sam tega ni znal storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gosenica ni bila strgana, saj je sicer ne bi mogla s tožencem namestiti nazaj, prav tako pa je J.J. tožencu po tem dogodku naročil, naj se naslednji dan vrne na delo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se je tožencu snela gosenica tudi na delovišču E. d.o.o. pod D.. Upoštevalo je prepričljivo izpoved priče K.K., ki je bil na gradbišču zaposlen kot odgovoren za strojni park, da toženčeva vožnja ni bila primerna, o čemer ga je obvestil delovodja, in da je tožencu odtrgalo gosenico. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi upoštevalo toženčevo izpoved, da mu tožnik ni pomagal pri nameščanju gosenice, in da je gosenico nato s pomočjo ženinega bratranca, ki mu je prišel pomagat, namestil nazaj na bager. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi se gosenice poškodovale pri delu na gradbišču naročnika G.G. v C.. Toženec je namreč po tem, ko je prišlo do poškodbe na betonski „škarpi“, z delom nadaljeval še nadaljnjih osem ur, česar z uničeno gosenico ne bi mogel. Glede same škode je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je tožnik za bager znamke ..., ki ga je upravljal toženec na gradbišču B., predložil račun za ustrezno gumi gosenico, ki pa je bila po ugotovitvi izvedenca vgrajena na bager ..., zato ni bila zamenjana na obravnavanem bagru. Nabavljena je bila šele 9. 4. 2010, dogodek pa se je zgodil v letu 2009. Izvedenec je tudi opozoril, da ne obstaja dokumentacija (tožnik ni predložil računov), da bi bila po dogodkih na gradbišču E. in F. na bagru ... kupljena in zamenjana gosenica. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil bager uporabljen na obeh gradbiščih ter da ni dokazano, da bi bila gosenica zamenjana v vmesnem obdobju. Če bi bila uničena na gradbišču E., bagra ne bi mogel uporabljati na gradbišču F., saj bi bil s strgano gosenico neuporaben. Poleg tega je tožnik pojasnil, da je predračune (za nakup novih gosenic) pridobil zgolj za ugotovitev višine škode ter da zatrjevane škode takrat (ob dogodku) niti ni odpravil. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik sploh ni dokazal nastanka škode. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je nastanek škode oziroma njeno višino uspel dokazati, ter s tem tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve izvedenca, da škoda ni izkazana. Izvedeni dokazni postopek glede vsakega dogodka, ko naj bi prišlo do poškodb gosenic, dokazuje nasprotno in sicer, da škoda na bagru zaradi poškodovanih gosenic ni nastala.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).