Jedro

Toženec je pri izračunu delne invalidske pokojnine upošteval podatke, kakršni so razvidi iz matične evidence. Gre za podatke iz javne listine, za katere se domneva, da so resnični. Ta domneva je izpodbojna, vendar tožnik s tem v zvezi ni predložil nobenih dokazov. Zgolj na podlagi neobrazloženih navedb pa ni mogoče zaključiti, da je izračun delne invalidske pokojnine nepravilen oziroma nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca, št. ... z dne 6. 3. 2008 in št. ... z dne 16. 4. 2007 ter da je toženec dolžan tožniku priznati pravico do delne invalidske pokojnine v višjem znesku od 1. 4. 2005 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov po zaslišanju odgovorne osebe, ki naj bi opravila sporni obračun, ki je bil podlaga za izračun delne invalidske pokojnine, niti ni zaslišalo tožnika kot stranke v postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prouči listinske dokaze ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba toženca, opr. št. ... z dne 6. 3. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 16. 4. 2007, s katero je toženec odločil, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 163,52 EUR na mesec od 2. 4. 2007 dalje. Nadalje je odločil, da se delna invalidska pokojnina izplačuje v mesečnem znesku za nazaj in sicer za čas, ko je tožnik prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

V zadevi je sporno, ali je bila odmera delne invalidske pokojnine pravilna in zakonita. Tožnik namreč meni, da bi mu morala biti delna invalidska pokojnina priznana v višjem znesku.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bil tožnik z 12. 10. 1985 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja mu je bila z odločbo, opr. št. ... z dne 4. 5. 2004 priznana pravica do dela na delovnem mestu z omejitvijo dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, kjer ne bi bila hrbtenica dolgo časa v prisilni drži in kjer ni daljše hoje, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 3. 2004 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. O navedeni pravici je toženec najprej odločil z odločbo št. ... z dne 21. 10. 2004 in tožniku priznal pravico do delne invalidske pokojnine v znesku takratnih 26.722,96 SIT na mesec od 11. 5. 2004 dalje. Kasneje je tožnik izgubil delo brez lastne volje ali krivde in mu je toženec s spornima odločbama ponovno odmeril delno invalidsko pokojnino za čas od 2. 4. 2007 dalje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 2. odstavku 93. člena določa, da se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Skladno z 2. alinejo 3. odstavka istega člena se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. odstavku poveča, če zavarovanec izgubi delo brez lastne volje ali krivde za 40 %. Za odmero delne invalidske pokojnine je torej najprej potrebno izračunati invalidsko pokojnino, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti (v sporni zadevi na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti), to je na dan 19. 2. 2004. Izračun je bil opravljen že v zvezi z vodenjem prvega postopka, ko je toženec odločal o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 21. 10. 2004 in ki je tudi postala pravnomočna. Toženec je za izračun upošteval podatke o tožnikovih plačah ter skupno pokojninsko dobo s prišteto dobo 28 let, 3 mesece in 3 dni. Skupni odmerni odstotek je tako znašal 57 %, izračunana invalidska pokojnina pa takratnih 79.674,91 SIT, ki se je zaradi uskladitev ustrezno povečala in je dne 19. 2. 2004 znašala takratnih 82.224,51 SIT, kar podrobno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje. Tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ne podaja konkretnih pripomb na izračun, temveč zgolj pavšalno navaja, da naj bi bil izračun nepravilen. Zgolj na podlagi tožnikovih neobrazloženih navedb nikakor ni mogoče zaključiti, da je bil izračun invalidske pokojnine nepravilen oziroma nezakonit. Sodišče prve stopnje je preizkusilo ta izračun in nepravilnosti ni ugotovilo, taki ugotovitvi pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Za rešitev zadeve tudi ni odločilno, kakšni zneski so bili priznani tožnikovim sodelavcem, saj se vsak primer obravnava posebej. Tudi glede predloga po zaslišanju tožnika ni razvidno, v čem bi zaslišanje pripomoglo k rešitvi sporne zadeve, kajti tožnik je imel možnost, da že v tožbi konkretizira, kaj je pri izračunu sporno, česar pa ni storil niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti sedaj v pritožbi. Za odločitev v zadevi tudi niso bistvene pogodbe o zaposlitvi, ki jih je v dokazne namene predložil tožnik. Toženec je namreč pri izračunu upošteval podatke, kakršni so razvidni iz matične evidence. Gre za podatke iz javne listine, za katere se domneva, da so resnični. Taka domneva je izpodbojna, vendar pa tožnik s tem v zvezi ni predložil nobenih dokazov. Toženec je pri izračunu delne invalidske pokojnine tudi pravilno upošteval povečanje zaradi dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno (25 %) in pa povečanje, ker je tožnik izgubil delo brez lastne volje ali krivde (40 %). Ker je bil tako izračunan znesek (134,69 EUR) nižji, kot je zagotovljena najnižja pokojnina na podlagi 56. člena ZPIZ-1, je bila tožniku delna invalidska pokojnina odmerjena v višini 35 % najnižje pokojninske osnove in sicer skladno z 2. odstavkom 96. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se nadomestila iz 1. odstavka (tudi delna invalidska pokojnina) osebam, ki niso vključene v obvezno zavarovanje, odmerijo najmanj v višini najnižje pokojnine iz 56. člena tega zakona. Upoštevaje navedene določbe in pa sklep o najnižji pokojninski osnovi (Ur. l. RS, št. 17/2007) je bila tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 163,52 EUR na mesec od 2. 4. 2007 dalje. Iz potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 4. 4. 2007 namreč izhaja, da se tožnik vodi v evidenci brezposelnih oseb, vendar ni prejemnik denarnega nadomestila ali denarne pomoči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.