Jedro

Na podlagi prvega odstavka 42. člena ZIZ mora upnik izvršilni naslov, na podlagi katerega zahteva izvršbo, v predlogu za izvršbo določno označiti in navesti, ali je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Breme dokazovanja resničnosti vsebine podatkov v predlogu je na upniku v primeru, če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi. Navedene določbe ZIZ pa ne pomenijo, da bi sodišče prve stopnje moralo dovoliti izvršbo ne glede na vsebino predloga za izvršbo (in izvršilnega naslova, če je ta priložen izvršilnemu predlogu). ZIZ namreč ne izključuje preizkusa izvršilnega predloga glede obstoja formalnih in materialnih predpostavk za dovolitev izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da iz sodne poravnave z dne 2. 12. 2008 ne izhaja, da bi imela upnica izvršilni naslov za terjatev, navedeno v predlogu za izvršbo.

Proti sklepu se je upnica pravočasno pritožila. Uveljavlja dejstvo v zapisu V. točke sodne poravnave, v kateri tožeča stranka prosi za vračilo polovice sodnih stroškov iz naslova tožbenega predloga in je iz tega naslova posedovana številka TRR, na katerega naj bi toženi nakazal vračilo polovice sodnih stroškov, ki so plačani v višini 459,68 EUR, polovica je 229,84 EUR. Citira vsebino navedene točke, iz katere je razvidno, da upnica prosi za vrnitev ½ sodne takse za tožbo in predlog za začasno odredbo. Navaja, da je lahko izvršilno sodišče iz vsebine sklepa o poravnavi prebralo vsebino izvršilne terjatve in ni izkoristilo zakonske možnosti, da dolžniku posreduje vsebino in priloge iz izvršilnega predloga upnika, ki bi potemtakem podal svoj ugovor ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik izvršilni naslov, na podlagi katerega zahteva izvršbo, v predlogu za izvršbo določno označiti in navesti, ali je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Sodišče prve stopnje izda sklep o izvršbi le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in resničnosti njihove vsebine ne preverja, o čemer tudi obvesti dolžnika v sklepu o izvršbi (drugi odstavek 44. člena ZIZ). Breme dokazovanja resničnosti vsebine podatkov v predlogu je na upniku v primeru, če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi (tretji odstavek 58. člena ZIZ). Navedene določbe ZIZ pa ne pomenijo, da bi sodišče prve stopnje moralo dovoliti izvršbo ne glede na vsebino predloga za izvršbo (in izvršilnega naslova, če je ta priložen izvršilnemu predlogu). ZIZ namreč ne izključuje preizkusa izvršilnega predloga glede obstoja formalnih in materialnih predpostavk za dovolitev izvršbe.

V konkretnem primeru je upnica vložila predlog za izvršbo na obrazcu DZS d.d., Založništvo tiskovin – obr. 7,97a, iz katerega je razvidno, da naj bi dolžnik dolgoval upnici na podlagi priloženega izvršilnega naslova glavnico 229,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 do plačila. Kot izvršilni naslov je podčrtana izvršljiva sodna odločba, označena je z opravilno številko P z dne 2. 12. 2008, izdalo pa jo je Okrožno sodišče v Ljubljani. Predlog za izvršbo je vložen na zastarelem obrazcu, temelječem na prej veljavnem ZIZ, ko je bilo treba izvršilni naslov še priložiti in je upnica to tudi storila. Sodišče prve stopnje je pravilno obravnavalo predlog za izvršbo, v katerem je kot izvršilni naslov, sicer nepravilno, označena izvršljiva sodna odločba, ni pa navedeno, ali je bilo izdano tudi potrdilo o izvršljivosti, skupaj s priloženim izvršilnim naslovom. Ugotovilo je, da izvršilni naslov ni izvršljiva sodna odločba, temveč sodna poravnava, za katero pa se potrdilo o izvršljivosti ne izda. Izvršljivost poravnave je namreč določena v 20. členu ZIZ, ki v prvem odstavku predpisuje, da je sodna poravnava izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla, v drugem odstavku pa, da se zapadlost terjatve dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Sodišče prve stopnje je torej pravilno preverjalo, ali je terjatev, navedena v predlogu za izvršbo, zapadla, in torej ali je sodna poravnava izvršljiva, saj ta podatek iz same vsebine predloga za izvršbo ne izhaja. Ob tem pa je pravilno ugotovilo, da izvršilni naslov sploh ne vsebuje terjatve do dolžnika, iz česar izhaja logični zaključek, da upnica za terjatev do dolžnika nima izvršilnega naslova, in je zato njen predlog pravilno zavrnilo.

Upnica v pritožbi pojasnjuje, da je izvršbo predlagala na podlagi V. točke sodne poravnave, v kateri je zapisano: „Tožeča stranka prosi, da se ji vrne ½ sodne takse za tožbo in predlog za začasno odredbo in sklep na TRR račun, ki se glasi ..., odprt pri NLB d.d. Ljubljana PE Krim.“. Pojasniti je treba, da zapis v sodni poravnavi ne pomeni, da je naložena dolžniku dolžnost povrniti upnici ½ sodne takse za tožbo in predlog za začasno odredbo, temveč je zahteva za vrnitev ½ takse naslovljena na sodišče v skladu z določbami V. točke Zakona o sodnih taksah, ki ureja vrnitev takse. Vprašanje zahtevka za vrnitev ½ sodne takse ne more biti predmet izvršilnega postopka, temveč se zahtevek obravnava v okviru postopka, iz katerega izvira sodna poravnava. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvršilni predlog posredovati dolžniku, ki bi, ali pa ne bi, ugovarjal. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).