Jedro

Presoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je vselej (ne glede na to, ali je denarna odškodnina zahtevana za nepremoženjsko ali premoženjsko škodo) podvržena merilom ESČP oziroma ZVPSBNO. Medtem ko so ta merila odločilna tudi pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (16. člen ZVPSBNO), je pri odločanju o premoženjski škodi presoja vzročne zveze ter obstoja oziroma višine škode vezana le na določila splošnega odškodninskega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Kot je navajal, so bile njegove nepremičnine zmotno predmet zapuščinskega postopka po njegovem bratu, ki je trajal dvanajst let (do 26. 11. 2001). Tožnik, ki je bil stranka v zapuščinskem postopku, v tem času ni mogel razpolagati s svojimi nepremičninami, na katerih je zato nastala škoda (na kmetijskih zemljiščih v višini 9,035.499 SIT, na stanovanjski hiši in gospodarskih poslopjih pa v višini 5,949.734 SIT). Preostali del premoženjske škode predstavljajo stroški zastopanja v zapuščinskem postopku (460.000 SIT). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Glede dela zahtevka, ki se nanaša na premoženjsko škodo (skupno 15,445.233 SIT), je zavzelo stališče, (1) da tožnik ni dokazal protipravnosti ter (2) da ni vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in škodo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje glede nepremoženjske škode in stroškov razveljavilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede premoženjske škode potrdilo. Pri tem se je sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje in dodalo, da tožnik ni dokazal premoženjske škode.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu razveljavi ter zadevo v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Opozarja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne ponuja odgovora na pritožbene navedbe glede premoženjske škode. V ostalih očitkih smiselno izpostavlja kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z ugotovitvijo o nedokazanosti premoženjske škode. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na nekatere (listinske) dokaze, drugih pa ni izvajalo, s čemer je tožniku odvzelo možnost, da bi v zvezi z njegovim zaslišanjem uporabilo splošno znana dejstva o (zmanjšanju) vrednosti nepremičnin zaradi neuporabe. Višino škode bi lahko sodišče ugotovilo samo (brez izvedenca), in sicer na podlagi cenitev ter dejanskih razmer vrednosti premoženja na trgu, s katerimi ima dnevno opraviti, oziroma vsaj po prostem preudarku. Del revizije končno sestavljajo tožnikova osebna pojasnila, da je sodnik namerno zavlačeval zapuščinski postopek, česar tožnik ni imel možnosti povedati na sodišču, in še, naj sodišče samo postavi izvedence, če ne zaupa oceni tistih, ki jih je angažiral tožnik.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zatrjevana kršitev je v konkretnem primeru prenehala leta 2001, torej pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), tožnik pa ni trdil, da je do 1. 1. 2007 vložil zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče Republike Slovenije se je v primerljivih zadevah že izreklo, da je treba pri odločanju o povračilu nepremoženjske škode obstoj protipravnosti presojati z vidika meril,(1) ki jih je za te primere izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), saj je domnevnim oškodovancem le tako mogoče zagotoviti primerljivo sodno varstvo, kot bi jim šlo na podlagi določb ZVPSBNO.(2) Omenjena merila, ki jih je zakonodajalec povzel v določbo 4. člena ZVPSBNO, je (poleg določb Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) treba upoštevati tudi pri odločanju o premoženjski škodi (21. člen ZVPSBNO). Uradoma opravljeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004 in 52/2007 – v nadaljevanju ZPP) je pokazal, da sodišči prve in druge stopnje tega nista storili, zaradi česar je stališče o nedokazani protipravnosti oziroma kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zmotno. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa je zavrnitev tožbenega zahtevka glede premoženjske škode vendarle materialnopravno pravilna.

8. Presoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je torej vselej (ne glede na to, ali je denarna odškodnina zahtevana za nepremoženjsko ali premoženjsko škodo) podvržena merilom ESČP oziroma ZVPSBNO. Medtem ko so ta merila odločilna tudi pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (16. člen ZVPSBNO), je pri odločanju o premoženjski škodi presoja vzročne zveze ter obstoja oziroma višine škode vezana le na določila splošnega odškodninskega prava. ZVPSBNO se pri urejanju premoženjske škode na merila iz 4. člena tako sklicuje le v zvezi s presojo kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sicer pa napotuje na določbe OZ o premoženjski škodi (tretji odstavek 16. člena ZUPSBNO).(3) Opisana razlika ustreza namenu ZVPSBNO, ki predpisuje posebno obliko nepremoženjske škode, v obstoječo ureditev premoženjske škode pa bistveno ne posega.(4) Ker izpodbijana odločitev temelji tudi na stališčih o nedokazanosti škode ter neobstoju vzročne zveze – dveh samostojnih, od protipravnosti in meril neodvisnih stališčih, ki vsako zase utemeljuje zavrnitev tožnikovega zahtevka – sama zmotna presoja protipravnosti na pravilnost odločitve ne more vplivati (131. člen OZ oziroma enako 154. člen prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je na podlagi 1060. člena OZ treba uporabiti v konkretnem primeru).

9.Zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode utemeljuje že materialnopravno pravilen zaključek o neobstoju vzročne zveze. Relevantno povezavo med zatrjevano kršitvijo in škodo na nepremičninah izključujejo ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnik zaradi bolezni na srcu oziroma invalidnosti opustil kmetovanje in bivanje v hiši, ki je zato ostala nenaseljena, posestvo pa se je zaraščalo. Zatrjevana kršitev prav tako ne more biti pravno upoštevan vzrok stroškov, ki naj bi tožniku nastali zaradi zastopanja v spornem zapuščinskem postopku. Takšni izdatki namreč nastanejo zaradi samega postopka in jih stranke načeloma krijejo same (174. člen Zakona o dedovanju). Da bi (zgolj običajna) stroškovna posledica lahko prerasla v (neobičajno) odškodninsko, bi bilo mogoče sklepati le ob ustrezni trditveni podlagi, ki je tožnik (kljub ugovorom tožene stranke) ni zmogel. Manjka že trditev, da so stroški nastali prav zaradi predolgega trajanja postopka, kot tudi navedba, katera (sicer nepotrebna) procesna dejanja so te stroške povzročila. Ker je tožnik nastanek zahtevanih stroškov opredelil presplošno, ni mogoč sklep, da mu ti ob običajnem (ali celo hitrem) teku postopka ne bi nastali.

10. Izpodbijana odločitev se utemeljeno opira tudi na zaključek o nedokazanosti premoženjske škode, ki temelji na ustrezni uporabi določb pravdnega postopka. Edini dokaz, ki ga je tožnik v zvezi z obstojem in višino premoženjske škode ustrezno predlagal, sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli zgolj kot del njegovih trditev. Kot sta obrazložili, ne gre za izvedensko mnenje (tožnik postavitve izvedenca v smislu 243. člena ZPP ni predlagal), temveč le za izvedensko poročilo zasebno angažiranega izvedenca, s katerim se tožena stranka ni strinjala. Tožnik je svoje zaslišanje predlagal povsem nesubstancirano (212. člen ZPP), saj ni pojasnil, čemu naj bi bil dokaz relevanten, dokazno temo zaslišanja pa je (posredno) razkril šele v reviziji. Na tem mestu je treba dodati, da vrednost konkretnih nepremičnin oziroma njeno zmanjšanje zaradi neuporabe ne more pomeniti dejstva, ki je splošno znano.(5) Zgrešena so tudi revizijska namigovanja, da bi moralo sodišče samo ugotoviti škodo. Cenitve oziroma podatki iz drugih postopkov so t. i. sodno znana dejstva, s katerimi ni mogoče utemeljevati sodbe.(6) Okoliščine konkretnega primera prav tako ne ponujajo podlage za uporabo prostega preudarka (216. člen ZPP) – obravnavani zahtevek že po temelju ne obstoji zaradi odsotnosti vzročne zveze, sploh pa ni jasno, čemu naj bi bilo ugotavljanje zatrjevane premoženjske škode nemogoče oziroma zvezano z nesorazmernimi težavami.

11. Pritožbeno sodišče je zadostilo kriterijem obrazložitve instančnih odločb, saj se je sklicevalo na jasne razloge sodišča prve stopnje, s katerimi se je v celoti strinjalo,(7) že tako zadostno obrazložitev pa je dopolnilo še z dodatnimi razlogi o nedokazanosti škode. Ker tožnik tu obravnavanega očitka ni podrobneje pojasnil, nanj ni treba natančneje odgovoriti. Izida revizijskega postopka končno ne morejo spremeniti tožnikova osebna pojasnila. Namigovanja o nemožnosti izjave pred sodiščem so presplošna, da bi omogočala preizkus njihove utemeljenosti (371. člen ZPP), ostale navedbe pa so glede na zgoraj zavzeta stališča revizijskega sodišča bodisi nebistvene (sodnikovo namerno zavlačevanje postopka utemeljuje zgolj protipravnost) bodisi nedopustne (šele v reviziji predlagan dokaz z izvedencem glede premoženjske škode; 372. člen ZPP).

12. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Zavrnitev revizije obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ta merila so zlasti zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje same stranke, pomen zadeve za stranko.

Op. št. (2): Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-207/08 in Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010, Up-904/08 z dne 1. 7. 2010 ter Up-1258/08 z dne 3. 6. 2010. Op. št. (3): Obstoj in vzročno zvezo premoženjske škode tudi sodna praksa ESČP presoja neodvisno od meril za presojo protipravnosti in višine satisfakcije (primerjaj npr. zadevo Massa v. Italija, Sodba ESČP, Serija A 265-B, 24.8.1993).

Op. št. (4): Poročevalec DZ, št. 40/2006 z dne 12. 4. 2006, Predlog ZVPSBNO, str.11-12 ter 51-52. Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 349/2002 z dne 6. 2. 2003. Op. št. (6): Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 375. Op. št. (7): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 100/2004 z dne 24. 5. 2005.