Jedro

Čeprav se je vložnik v nadaljevanju obrazložitve zahteve skliceval na objektivno nemožnost seznanitve s sestavo senata sodišča druge stopnje, je pri tem prezrl, da so sestave senatov pri vseh sodiščih predmet Letnega razporeda sodnikov. Ta je po prvem odstavku 18. člena Sodnega reda predhodno objavljen na sodni deski posameznega sodišča ter običajno še na njegovih spletnih straneh, kar vse zainteresirani stranki omogoča seznanitev s sestavo senatov z določenega pravnega področja ter eventualno vložitev zahteve za izločitev poimensko določenih sodnikov, ki bi v zadevi s tega področja utegnili soditi. Zahteva je lahko vložena skupaj s pravnim sredstvom ali posebej, vsekakor pa pred nameravanim procesnim dejanjem sodišča druge stopnje.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo I K 61851/2022 z dne 7. 1. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana. Obsojenec mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) povrniti stroške tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in oškodovančeve potrebne izdatke, kakor tudi potrebne izdatke in nagrado oškodovančevega pooblaščenca. Oškodovanec je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjsko pravnim zahtevkom napoten na pravdo. Obsojenčev zagovornik se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožil, vendar je Višje sodišče v Celju s sodbo II Kp 61851/2022 z dne 16. 5. 2025, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse. S tem je sodba postala pravnomočna.

2.Obsojenčev zagovornik je nato 22. 8. 2025 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvijo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3.Na vloženo zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec. V odgovoru meni, da uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka ni podana ter, da vložnik z izraženim nezadovoljstvom zaradi odločitve sodišča druge v postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Glede na to predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložniku. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil. Vložnik v izjavi z dne 3. 11. 2025 navedbam v odgovoru nasprotuje, pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagani razveljavitvi drugostopenjske sodbe pa vztraja. Za sestavo senata sodišča druge stopnje ni mogel vedeti, saj je bila seja opravljena v nenavzočnosti strank, medtem ko je pri navajanju dejstev v zahtevi izhajal iz nespornih dejstev, s katerimi je zgolj dodatno utemeljeval zatrjevani dvom v nepristranskost odločanja na drugi stopnji.

B.

5.Vložnik je uveljavljeno kršitev določb kazenskega postopka obrazložil z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot posledico neuporabljene 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je namreč v isti sestavi senata, prvo oprostilno prvostopenjsko sodbo po pritožbi oškodovančevega pooblaščenca razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, nakar je drugo obsodilno sodbo po vložnikovi neuspešni pritožbi potrdilo. Obsojenec je bil tako enkrat oproščen obtožbe, drugič pa z identičnim obtožnim očitkom obsojen. Slednje je posledica razveljavitve s strani sodišča druge stopnje, ki se je sklicevalo na prenagljenost odločitve z možnimi zmotnimi zaključki ter napotilo na identifikacijo in zaslišanje oškodovančeve prijateljice, ki je bila ob domnevno izrečenih grožnjah v neposredni bližini v avtomobilu. Razen tega je bilo v razveljavitvenem sklepu obrazloženo, da je oškodovanec že 17. 9. 2021 podal predlog za pregon zoper obsojenca. Na takšni podlagi je sodišče prve stopnje izreklo obsodilno sodbo, čeprav predhodno ni izvedlo nobenega dodatnega dokaza. Niti zaslišanja oškodovančeve prijateljice, na katerega je napotilo sodišče druge stopnje. Senat sodišča druge stopnje je tako po odločanju o prvi pritožbi, ki ji je ugodil v obsojenčevo škodo, o drugi pritožbi odločal z že izoblikovanim stališčem, kar nasprotuje načelu "tabula rasa". Sicer se je senat pri odločanju o drugi pritožbi seznanil z dokazi, ki so bili izvedeni v prvem sojenju, ampak je bilo to odločanje obremenjeno s stališčem senata sodišča druge stopnje, izoblikovanem pri odločanju o prvi pritožbi, s čemer je po vložnikovi oceni utemeljeno sklepanje, da je ta senat pri odločanju o drugi pritožbi deloval pod vplivom stališča pri odločanju o prvi pritožbi, izoblikovanem zgolj na podlagi dejstev in dokazov iz prvega postopka in ne s povsem neobremenjenim stališčem, kar posega ali bi lahko poseglo v videz nepristranskosti odločanja. Druge okoliščine, ki vložnikovo oceno potrjujejo so še: zavrnitev vložnikove pritožbe, čeprav oškodovanec ni navedel osebnih podatkov priče, na katero je napotilo sodišče druge stopnje ter škodljivo tolmačenje časa oškodovančeve naznanitve kaznivega dejanja in vsebine naznanitve, ki se je v pretežnem delu nanašala na drugo kaznivo dejanje. Če je torej isti senat sodišča druge stopnje pri odločanju o drugi pritožbi ocenil, da zaslišanje oškodovančeve prijateljice ni nujno, potem bi lahko že pri odločanju o prvi pritožbi prvostopenjsko oprostilno sodbo, spremenil v obsodilno sodbo in s tem vložniku odprl pot za pritožbo po 3. točki prvega odstavka 398. člena ZKP na Vrhovno sodišče do senata s sodniki, ki so svojimi predhodnimi stališči ne bi bili obremenjeni.

Vrhovno sodišče se je uvodoma strinjalo z vložnikom, da je zahteva za varstvo zakonitosti izključno uperjena zoper drugostopenjsko sodbo, da se zato na uveljavljeno kršitev določb kazenskega postopka ni mogel sklicevati v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, niti ni bil v položaju, da bi se lahko na to kršitev skliceval še na kakšen drug način, vendar je sodišče druge stopnje v nobenem od primerov ni upoštevalo. Dovoljenemu odstopu ali izjemi od pogoja izčrpanosti zahteve za varstvo zakonitosti iz petega odstavka 420. člena ZKP je bilo s tem zadoščeno, Vrhovno sodišče pa je zahtevo vsebinsko preizkusilo in ugotovilo, da je neutemeljena. Najprej zato, ker vložnik navajanih okoliščin, ki so po njegovi oceni narekovale uporabo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ni povezal s poimensko ali individualno določenim članom senata sodišča druge stopnje, ki je lahko ob sodniku porotniku edini subjekt izločitve po prvem odstavku 39. člena ZKP, temveč jih je povezoval s celotnim senatom, ki ga a contrario kolektivno ni mogoče izločiti. Dejanske okoliščine iz navedene 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP se namreč nanašajo na sodnikov konkretni osebni odnos ali razmerje do sojenja in/ali vanj vpletenih oseb (gl. M. Šorli v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem 1. knjiga (1. do 191. člen) ur. M. Šepec, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 364) in ne na skupinski odnos do sojenja, ki naj bi ga člani senata po obrazložitvi v zahtevi enotno oblikovali.

Drugi, osrednji razlog zaradi katerega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva neutemeljena je, da vložnik pred začetkom seje sodišča druge stopnje ni zahteval izločitve nobenega od članov senata, kot je to sicer določeno v tretjem odstavku 41. člena ZKP. Opustitev zahteve mu je po ustaljeni sodni praksi (gl. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 340/2009 z dne 3. 6. 2010, I Ips 213/20210 z dne 20. 1. 2011, I Ips 22320/2010 z dne 6. 10. 2011 idr.) preprečevala zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, do katere naj bi prišlo zaradi neuporabljene 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Čeprav se je vložnik v nadaljevanju obrazložitve zahteve skliceval na objektivno nemožnost seznanitve s sestavo senata sodišča druge stopnje, je pri tem prezrl, da so sestave senatov pri vseh sodiščih predmet Letnega razporeda sodnikov. Ta je po prvem odstavku 18. člena Sodnega reda predhodno objavljen na sodni deski posameznega sodišča ter običajno še na njegovih spletnih straneh, kar vse zainteresirani stranki omogoča seznanitev s sestavo senatov z določenega pravnega področja ter eventualno vložitev zahteve za izločitev poimensko določenih sodnikov, ki bi v zadevi s tega področja utegnili soditi. Zahteva je lahko vložena skupaj s pravnim sredstvom ali posebej, vsekakor pa pred nameravanim procesnim dejanjem sodišča druge stopnje (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips18594/2014 z dne 12. 4. 2018). Naslednja možnost za strankino seznanitev s sestavo senata sodišča druge stopnje je v njeni zahtevi po obvestilu o seji in sestavi senata iz prvega odstavka 378. člena ZKP, ki je vložnik obrazložitvi zahteve ne navaja. Res je sicer, da po prvem odstavku 445. člena ZKP v skrajšanem kazenskem postopku sodišče druge stopnje takšni zahtevi ni dolžno slediti, res pa je tudi, da vložnik kaj takšnega ni niti poskusil. To je pomembno zlasti zaradi odločbe Ustavnega sodišča Up-96/15 U-I-208/18 z dne 12. 3. 2020, na katero je v odgovoru na zahtevo utemeljeno opozorila vrhovna državna tožilka. V odločbi je bilo namreč ugotovljeno, da je 41. člen ZKP v neskladju z Ustavo in da morajo sodišča do odprave neskladja, pred odločitvijo o pritožbi na zahtevo osebe iz prvega odstavka 378. člena ZKP to osebo obvestiti o poimenski sestavi senata, ki bo odločal o pritožbi. Vložnikova objektivno neovirana procesna aktivnost pred odločanjem sodišča druge stopnje je bila tako tudi v tem primeru ključna in mu Vrhovno sodišče po ugotovljenem ni moglo slediti. Prav tako mu ni moglo slediti v zvezi z ostalimi navajanimi okoliščinami, s katerimi se je vložnik bodisi spuščal v oceno sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu, ki ni predmet preizkusa po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti (gl. M. Horvat Zakon o kazenskem postopku s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, str. 908.) ali v oceno, ki po vsebini ni v zvezi z uveljavljeno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč z ugotovljenim stanjem v obsodilni sodbi, ki pa ga Vrhovno sodišče po nastopu pravnomočnosti iz prvega odstavka 129. člena ZKP ter po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša.

C.

6.Glede na to, in ker v zahtevi zatrjevane kršitve 23. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP niso posebej ali samostojno obrazložene, je Vrhovno sodišče zahtevo po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

7.Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife. Po podatkih v pravnomočni sodbi je obsojenec oče dveh preskrbljenih otrok, prejemnik dohodkov iz kmetijske dejavnosti in lastnik kmetije v velikosti 20 ha.

8.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1, 39/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.