Jedro

Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku točke I izreka in v tem delu tožba zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (prvi odstavek točke II izreka in prvi stavek točke IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je drugotožena stranka solidarno s A. d. d., B., C. (A. d.d.), odgovorna tožeči stranki za odškodnino v znesku 11.809,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 dalje do plačila po prvem odstavku točke I in prvem odstavku točke II sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 841/2012 z dne 17. 3. 2015, v zvezi s sodno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 621/2015 z dne 21. 1. 2016 in da je drugotožena stranka solidarno s A. d. d., odgovorna tožeči stranki za odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 dalje do plačila po drugem odstavku točke I sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 841/2012 z dne 17. 3. 2015 (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je zahtevek, ki se nanaša na solidarno odgovornost prvotožene stranke s A. d. d. za odškodnino v znesku 11.809,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 dalje do plačila (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je drugotoženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.809,60 EUR za čas od 4. 5. 2012 do 21. 6. 2012 v znesku 163,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna drugotožena stranka tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 13.809,60 EUR za čas od 20. 4. 2012 do 3. 5. 2012 v znesku 47,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje do plačila (drugi odstavek točke II izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki plačati še dodatno odškodnino za materialno škodo v znesku 452,40 EUR in nematerialno škodo v znesku 9.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer prvotožena stranka od 2. 3. 2012 dalje do plačila, drugotožena stranka pa od 20. 4. 2012 dalje do plačila, ter da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 11.809,60 EUR za čas od 2. 3. 2012 do 19. 4. 2012 v znesku 139,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje do plačila in za čas od 20. 4. 2012 do 21. 6. 2012 v znesku 180,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da je drugotožena stranka v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.394,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v višini 318,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka IV izreka).

Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu, ki se glasi, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 11.809,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 dalje do plačila, drugotožena stranka pa tudi odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2012 dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila drugotožena stranka, in sicer zoper odločitev v točki I, II/1 ter zoper del točke IV izreka, po kateri je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.394,57 EUR. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dajatveni zahtevek tožnice za plačilo še dodatne odškodnine v višini 9.452,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2012, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je odločalo o plačilu odškodnine zoper delodajalca tožnice, postala pravnomočna, poleg tega pa je tožničin delodajalec tako sodbo tudi v celoti izpolnil. Tožnica ne more od zavarovalnice dobiti višje odškodnine, kot ji je bila pravnomočno prisojena zoper delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nezgode pri spuščanju palete na voziček, ki se je premaknil in ga je skušala tožnica popraviti, kar naj bi po mnenju sodišča prve stopnje pomenilo, da je raba oziroma upravljanje viličarja odločilen vzrok za delovno nesrečo. Omenjena ugotovitev sodišča nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, saj sodišče prve stopnje zanemari, da je delodajalec dopuščal delavcem, da so lahko sami popravljali vozičke, če so se ti premaknili, da je tožnica opravljala nevarno delo, da se je tožnica z odobritvijo nadrejenega nahajala v manipulativnem delu viličarja in sodelovala pri nalaganju palet na voziček, čeprav za to opravilo ni bila niti teoretično niti praktično strokovno usposobljena. Nadrejeni delavec tožnice je ravnal malomarno, tožnica pa je soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Ta dejstva je sodišče prve stopnje spregledalo, čeprav pomensko onemogočajo zaključek o rabi oziroma opravljanju viličarja kot odločilnemu vzroku, posledično pa tudi onemogočijo subsumpcijo o neobstoju odgovornosti prvotožene stranke in odgovornosti drugotožene stranke. Te navedbe namreč omogočajo zaključek odgovornosti delodajalca tožnice za škodni dogodek, to odgovornost pa je imel tožničin delodajalec zavarovano pri prvotoženi stranki. Škoda ni nastala zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja, temveč zaradi nepravilne organizacije dela, malomarnega ravnanja delavca delodajalca in neusposobljenosti tožnice. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko. Materialno pravo zoper drugotoženo stranko predstavlja Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Sodišče prve stopnje zmotno razlaga del sodbe Sodišča Evropske Unije, saj iz omenjene sodbe izhaja, da pojem „uporaba vozila“ iz 15. člena ZOZP zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladno z običajno funkcijo tega vozila. Vendar to ne pomeni, da je s tem zavarovanjem zajeta vsaka situacija oziroma krita vsaka škoda, ne glede na to, ali se zgodi pri opravljanju funkcije vozila ali funkcije delovnega stroja. Tudi gramatikalna razlaga stavka „pojem uporabe vozila iz tega člena zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladno z običajno funkcijo tega vozila“, ne pripelje do tega, da je krita vsa škoda, ki izvira iz uporabe viličarja. Nasprotno, z obveznim avtomobilskim zavarovanjem je krita vsa škoda, ki izvira iz običajne funkcije viličarja kot vozila, ni pa krita škoda, ki izvira iz funkcije viličarja kot delovnega stroja. V konkretni zadevi se viličar ni premikal, premikale so se le vilice. To pa ni običajna funkcija viličarja kot vozila. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v točki I izreka izdalo ugotovitveno sodbo. Tožnica za ugotovitveno sodbo nima nikakršnega pravnega interesa. Za ugotovitveno sodbo ZPP zahteva, da je pravni položaj tožnika ogrožen oziroma negotov glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Tožnica pravnega interesa v tej zadevi nima, saj je bila pravnomočna dajatvena sodba zoper njenega delodajalca že v celoti realizirana. To dokazuje tudi umik tožbe za plačani del. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi glede zakonskih zamudnih obresti. ZOZP kot specialni predpis v 20. a členu določa, da zavarovalnica pride v zamudo šele po preteku 3 mesecev od dneva, ko je prejela odškodninski zahtevek. Zato drugotožena stranka ni mogla biti v izpolnitveni zamudi že z dnem 4. 5. 2012, temveč bi v zamudo lahko prišla šele po poteku treh mesecev od dneva prejema zahtevka. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi pri odmeri pravdnih stroškov. O odmeri pravnih stroškov je bilo na prvi stopnji že pravnomočno odločeno in so bili tožnici že v celoti plačani. S tem, ko je sodišče ponovno dosodilo tožnici pravne stroške, ji jih je priznalo kar dvakrat. Neutemeljeno je priznana tudi nagrada za izvensodna opravila, saj so ta že zajeta v nagradi za postopek. Prav tako pa ni pravilno upoštevan uspeh tožnice v postopku, saj ta nikakor ni dosegla 50 % uspeh, temveč le 1,7 %, če bi se zakonske zamudne obresti v višini 163,00 EUR lahko obravnavale kot glavnica. Celotni dajatveni zahtevek tožnice je bil namreč pravilno zavrnjen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je v prvem odstavku točke I izreka izdalo ugotovitveno sodbo, čeprav tožnica ne izkazuje pravnega interesa za takšno odločitev, v preostalem pa ni kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnice. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala v delovni nezgodi dne 17. 8. 2010 pri svojem delodajalcu A., d. d. (prvotožena stranka v prvem sojenju). Tožnica je odškodnino zahtevala tudi od D. zavarovalnice d. d. (drugotožena stranka v prvem sojenju) in od Zavarovalnice E., d. d. (tretjetožena stranka v prvem sojenju). Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 841/2012 z dne 17. 3. 2015 razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka solidarno dolžni tožnici plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotožena stranka od 22. 6. 2012 dalje, drugotožena stranka pa od 2. 3. 2012 dalje, prvotožena stranka pa poleg navedenega zneska še znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 do plačila. Višji zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko ter v celoti odškodninski zahtevek za plačilo nematerialne škode zoper tretjetoženo stranko je zavrnilo. Prvo in drugotoženi stranki je naložilo, da sta dolžni solidarno tožnici plačati odškodnino za materialno škodo v višini 1.809,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotožena stranka od 22. 6. 2012 dalje, drugotožena stranka pa od 16. 2. 2012 do plačila, višji zahtevek iz tega naslova zoper prvo in drugotoženo stranko ter v celoti odškodninski zahtevek za plačilo materialne škode zoper tretjetoženo stranko pa je zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 261,16 EUR, da je drugotožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 784,71 EUR in da je tožnica dolžna tretjetoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 31,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

6. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 621/2015 z dne 21. 1. 2016 pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, pritožbi drugotožene stranke pa v celoti in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo glede odločitve v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo prvotožene stranke zavrnilo ter odločitev o zahtevku zoper prvotoženo stranko potrdilo.

7. Pravnomočno je torej odločeno, da se je tožnica poškodovala v delovni nezgodi in da je tožničin delodajalec tožnici odškodninsko odgovoren po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) na podlagi odgovornosti za škodo od nevarne stvari po določbi 150. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo o nevarni dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Glede odgovornosti drugotožene stranke je moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevati napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter dopolniti dokazni postopek tako, da Zavarovalnico E. d. d., sedaj drugotoženo stranko, pozove k predložitvi splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti ... ter ugotoviti, kakšno funkcijo je izvrševal viličar v času nezgode oziroma škodnega dogodka tudi v luči pravnega stališča iz sodbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) z dne 4. 9. 2014, v zadevi C-162/13 (Damijan Vnuk proti Zavarovalnici Triglav, d. d.), ter ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja, nato pa ponovno odločiti o solidarni odgovornosti toženk (zavarovalnic).

8. V prvem sojenju je torej postala sodba pravnomočna v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, tožničinega delodajalca A., d. d., ki je svojo obveznost po tej sodbi v celoti izpolnil dne 17. 3. 2015. Tožnici je izplačal prisojeno odškodnino v znesku 13.809,60 EUR, od tega 12.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode in 1.809,60 EUR iz naslova materialne škode, prav tako je plačal natekle zakonske zamudne obresti od 22. 6. 2012 dalje do dneva plačila in stroške postopka v znesku 261,16 EUR. Na podlagi tega dejstva je tožnica v novem sojenju na naroku dne 25. 3. 2015 delno utesnila tožbeni zahtevek in sedaj zahteva ugotovitev solidarne odgovornosti zavarovalnic (sedaj prvo in drugotožene stranke) za že pravnomočno razsojeno in izplačano odškodnino, ki ji jo je izplačal delodajalec. Prav tako je zoper sedanji toženi stranki umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na že izplačano odškodnino. Poleg ugotovitve solidarne odgovornosti zahteva zoper toženi stranki plačilo tistega dela zakonskih zamudnih obresti od prisojene in že izplačane glavnice, glede katerih sta zavarovalnici prišli v zamudo pred vložitvijo tožbe (in tudi, preden je delodajalec prišel v izpolnitveno zamudo) ter znesek odškodnine, ki je bil pravnomočno zavrnjen zoper delodajalca.

9. Pritožba utemeljeno navaja, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Tožbeni zahtevek, pri katerem je tožnica vztrajala, je ugotovitvene narave. To pomeni, da je v obravnavanem primeru potrebno izhajati iz določbe prvega odstavka 181. člena ZPP, po kateri lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine. Skladno z drugim odstavkom navedenega člena se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za škodni dogodek z dne 18. 8. 2010 že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi drugotožene stranke v tem delu ugodilo ter na podlagi 354. člena ZPP v povezavi z 274. členom ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno prisodilo tožnici zakonske zamudne obresti za čas od 4. 5. 2012 do 21. 6. 2012 v znesku 163,00 EUR od zneska glavnice 13.809,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje. Drugotožena stranka je za nastalo škodo namreč odgovorna kot zavarovalnica, pri kateri je imel tožničin delodajalec zavarovano avtomobilsko zavarovanje viličarja. Neutemeljena je pritožba, da sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne krije škodnega primera, ki nastane, ko zavarovano vozilo opravlja zgolj delovnega stroja in ne funkcijo vozila. Na podlagi določila 1. člena Splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti ... je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se odgovornost drugotožene stranke ne veže le na uporabo vozila, temveč tudi na posest vozila. Pravilno je razlagalo tudi stališče, ki ga je SEU zavzelo v sodbi C-162/13 z dne 4. 9. 2014. Sodišče Evropske Unije je z navedeno sodbo razsodilo, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju: Direktiva) zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Sodba s takšno opredelitvijo pojma uporabe vozila določa meje oziroma obseg škod, v katerih je zagotovljeno zavarovalno kritje zavarovalnic, in predstavlja tudi odmik od dosedanjih stališč v istovrstnih primerih v slovenski sodni praksi. Pojma uporabe vozila tako vsaj na prvi pogled ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma v prevozni situaciji, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. V zvezi s tem vprašanjem je Vrhovno sodišče RS, potem ko je bila izdana citirana sodba SEU C-162/13, v sodbi opr. št. III Ips 40/2015 z dne 21. 6. 2016 zavzelo stališče, da pri avtomobilskem obveznem zavarovanju ne gre le za kritje škode, ko gre za premikanje vozila v funkciji prevoznega sredstva v cestnem prometu. Odločitev SEU je namreč narekovala spremembo sodne prakse, ki sedaj v okvir kritja obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti uvršča tudi vse primere uporabe vozila, skladne z običajno funkcijo tega vozila, torej tudi uporabo v funkciji delovnega stroja. Glede na to pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga citirano sodbo SEU niso utemeljene, prav tako tudi ne zavzemanje drugotožene stranke, da je treba odškodninsko odgovornost oziroma zavarovalno kritje drugotožene stranke omejiti le na primere, ko gre za uporabo vozila kot motornega vozila in ne kot delovnega stroja.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zoper drugotoženo stranko vložila odškodninski zahtevek dne 21. 4. 2012 in ne 24. 4. 2012, ter da je 14- dnevni rok potekel 3. 5. 2012, je tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 13.809,60 EUR od 4. 5. 2012 do 21. 6. 2012, glede na to, da je obresti od 22. 6. 2012 dalje že plačal tožničin delodajalec. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je drugotožena stranka prišla v zamudo šele po poteku treh mesecev od vložitve zahtevka, v smislu določbe 20a. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 in nasl. - ZOZP). Za tak primer gre le, kadar je škoda nesporna ali ko je škoda že ocenjena. V primeru, ko je škoda sporna, pa pride glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma nastanka izpolnitvene zamude v poštev uporaba OZ in ne ZOZP (prim. s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 687/16 z dne 19. 5. 2016).

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo uspeh tožnice v postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znaša tožničin uspeh v prvem sojenju 50 %, v novem sojenju pa 57 %. Tožba zoper drugotoženo stranko je bila potrebna, saj je drugotožena stranka zavrnila odškodninski zahtevek, tožnica pa je tožbo za že plačani del odškodnine zoper drugotoženo stranko umaknila takoj, ko je delodajalec kot solidarni dolžnik to obveznost v celoti izpolnil, ter je zato upravičena do stroškov postopka (prvi odstavek 158. člena ZPP). V tem delu tako ni mogoče šteti, da je tožnica uspela le z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 163,00 EUR oziroma v deležu 1,7 %, temveč za celoten dosojeni znesek 13.809,60 EUR od vtoževanih 23.262,00 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini stroškov v točki IV izreka sodbe glede stroškov odškodninskega zahtevka, podanega pred pravdo. Upoštevati je treba večinsko stališče sodne prakse, ki strošek uveljavljanja odškodninskega zahtevka pred pravdo šteje za potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo (prim. z odločbami Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2585/2013, I Cp 2052/2011, II Cp 3318/2010, II Cp 1846/2014, III Cp 2419/2015 in drugih). Skladno z določbo prvega odstavka 151. člena ZPP so namreč pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, mednje pa spadajo tudi tovrstni predpravdni odškodninski zahtevki, katerih namen je doseči izvensodno poravnavo obveznosti, zato gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, do povračila katerih je tožeča stranka upravičena. V Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT), poglavje XX z naslovom „Uveljavljanje odškodninskih in drugih zahtevkov“, je v 1. točki tarifne št. 38 določeno, da se zahtevki in druge obrazložene vloge, na podlagi katerih poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah, ovrednotijo po 1. točki tarifne številke 18. Zato je tožnica upravičena do nagrade za odškodninski zahtevek, podan v predpravdnem postopku, v znesku 445,00 EUR, kolikor ji je priznalo sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Drugotožena stranka ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, zato je pritožbeno sodišče štelo, da se zoper odločitev v drugem odstavku točke I izreka ne pritožuje.

16. Delni uspeh drugotožene stranke v pritožbenem postopku ni v ničemer vplival na končni uspeh v pravdi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.