Jedro

Tožena stranka je na podlagi dogovora o prevzemu delavcev tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja (skladno z ZDR/90 in ZTPDR), ki je postal dokončen in pravnomočen, z vsemi posledicami. Po pravnomočnosti tega sklepa tožnik nima več možnosti za izpodbijanje odločitve tožene stranke z rednimi pravnimi sredstvi, teh učinkov pa tudi ne more obiti z uveljavljanjem njihove ničnosti oziroma ničnosti dogovora o prevzemu delavcev, saj ta z ničemer ne bi mogla vplivati na vzpostavitev njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. Takšna odločitev bi posegla v pravnomočen sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi tega je njegova tožba nedopustna in jo je potrebno zavreči.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točki II izreka) razveljavi ter tožba v tem delu zavrže. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom na ugotovitev, da je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi tožnika z dne 30.8.2002 ničen, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 14.9.2002 ni prenehalo in da mu še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu čas od 14.9.2002 dalje do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za ta čas obračunati bruto plačo v višini razlike med bruto prejemki, ki jih je tožnik dejansko prejemal in bruto plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, od bruto razlike odvesti davke in prispevke, neto razliko pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhajajo iz sodbe. Nadalje je sodišče zavrnilo tožbo (pravilno zahtevek) na ugotovitev, da je dogovor o prevzemu delavcev z dne 20.8.2002, ki je bil sklenjen med toženo stranko in X ničen, zaradi česar mora vsaka stranka vrniti druga drugi vse, kar je prejela na podlagi tega dogovora ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (točka II izreka sodbe in sklepa). Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka, saj meni, da je do stroškov upravičena, ker ne gre za prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, temveč je tožniku prenehalo delovno razmerje pri družbi X že sredi leta 2003. Tožnik je komaj v letu 2004 zahteval vrnitev na delo k toženi stranki, ki je bila njegov delodajalec pred zaposlitvijo v družbi X. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo odločitve o stroških postopka, tako da se tožniku naloži plačilo stroškov toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje (razen odločitve o stroških) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ter sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in je s tem napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je že med postopkom navajal, da 2. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v RS uporabljal kot republiški predpis) ni mogoče uporabljati, in sicer prav zaradi tega, ker se v osnovi tožbeni zahtevek nanaša na ničnost dvostranskega akta, t.j. dogovora o prevzemu delavcev. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 204/2001. Tožnik uveljavlja ničnost dvostranskega akta, takšne akte pa je mogoče spremeniti zgolj sporazumno ali v posebnem sodnem postopku. Prav takšen soden postopek je sprožil tožnik. Predhodni postopek pri delodajalcu v tovrstnih primerih ni potreben, pri uveljavljanju varstva pa stranka ni vezana na roke. Tožena stranka in družba X sta sklenili dogovor o prevzemu delavcev v drugo podjetje. Pogoj za prevzem sta določala takratni ZTPDR in Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS št. 40/97, itd.). Osnovni pogoj za prevzem je bila ukinitev določene dejavnosti ali organizacijske enote pri delodajalcu in iz tega razloga prenehanje potreb po delu vseh delavcev določene enote oz. poklicnega profila, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Dejstvo je namreč, da pri toženi stranki določena dejavnost ali organizacijska enota ni bila ukinjena in ni prenehala potreba po delu vseh delavcev. Nekateri sodelavci tožnika so ostali na svojih delovnih mestih in še sedaj opravljajo ista dela in naloge. Zato tožnik meni, da je dogovor o prevzemu delavcev nezakonit oz. ničen. Meni, da je tudi nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka skupaj z ostalimi ustanoviteljicami resen namen, da bi družba X pridobila status invalidskega podjetja. Tam so bili zgolj prazni pisarniški prostori, brez pohištva, računalnikov oz. pisalnih strojev. Delavci so bili prepričani, da prihajajo v invalidsko podjetje,sicer pa so še naprej opravljali svoja prejšnja dela in se za njih v bistvu ni ničesar spremenilo. Invalidi so šele kasneje izvedeli, da družba X sploh ni imela statusa invalidskega podjetja. Zaradi tega prej tudi niso sprožili sodnih postopkov. V bistvu so opravljali isto delo kot pri prejšnjih delodajalcih, dobivali so isto plačo, vodili so jih isti delovodje, svoje kadrovske in druge zadeve pa so urejali pri prejšnjih delodajalcih. Iz tega razloga bi sodišče tožnikom v tej in drugih istovrstnih zadevah moralo nuditi pravno varstvo.

Tožnik je vložil tudi odgovor na pritožbo tožene stranke. V tem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe s sklicevanjem na 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94).

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, in sicer v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na nekatere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da tožnik v svoji pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje, kar ne drži povsem, saj je iz pritožbenih navedb jasno razvidno, da se pritožuje tako zoper odločitev o zavrženju dela tožbe in zoper odločitev o zavrnitvi nekaterih tožbenih zahtevkov (to je zoper odločitev v I. in II. točki izreka sodbe). Ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno zavrglo del tožbe, glede dela zahtevkov pa se je napačno spustilo v vsebinsko odločanje, saj za to odločanje niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je na pritožbo tožnika in v skladu z določbo 2. odst. 354. čl. ZPP pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v II. tč. izreka in tožbo tudi v tem delu zavrglo.

Tožnik je vložil tožbo na sodišče dne 6.2.2004 in s tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev, ki sta ga sklenila tožena stranka in družba X dne 20.8.2002. Prav na podlagi tega dogovora je tožena stranka izdala tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi v družbo X z dne 30.8.2002, ki ga tožnik ni izpodbijal. Tožnik je zahteval tudi ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi z dne 30.8.2002, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 14.9.2002 ni prenehalo in mu še traja, zahteval pa je tudi reintegracijo in reparacijo.

V konkretni zadevi je dogovor o prevzemu delavcev, sklenjen med toženo stranko in družbo X z dne 20.8.2002 predstavljal podlago za sklep tožene stranke o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja in razporeditev k drugemu delodajalcu (sklep z dne 30.8.2002). Tožnik ni ugovarjal temu sklepu in je dne 26.9.2002 tudi podpisal pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu in pri njem začel delati. Sklep o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki je postal dokončen in pravnomočen, z vsemi posledicami.

Po pravnomočnosti odločbe delodajalca delavec nima več možnosti izpodbijati te odločbe z rednimi pravnimi sredstvi, učinkov pravnomočnosti pa tudi ne more obiti ali preseči z uveljavljanjem njihove ničnosti oz. ničnosti dogovora med dvema delodajalcema, ki je bil podlaga za izpodbijane odločbe delodajalca o razporeditvi in prenehanju delovnega razmerja delavca. Pravno varstvo je delavcem v času veljavnosti ZTPDR in prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 – 71/93, ki ju je potrebno uporabiti za odločanje v konkretnem sporu) torej zagotovljeno le v okviru postopka varstva pravic iz 5. poglavja ZTPDR, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je šlo za asociativna in ne pogodbena delovna razmerja (ki so bila uvedena kasneje z novim ZDR – ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002). Zato tudi instituti obligacijskega prava v takšnem primeru ne pridejo v poštev. Njihova uporaba in upoštevanje bi dejansko izničilo kogentne in specialne določbe ZTPDR o postopkih varstva pravic in dopustnem sodnem varstvu v 15 dneh od dokončne odločitve pristojnega organa delodajalca (s posledicami, če delavec tega ne stori). Zato v konkretni zadevi ob ugotovljenem dejstvu pravnomočnega sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja tožniku, le-temu nimogoče zagotoviti sodnega varstva v delovnem sporu preko sklicevanja in uveljavljanja ničnosti. Smiselno enako je v konkretni zadevi razlogovalo že sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o zavrženju dela tožbe v tej zadevi.

Podobno pa velja tudi za tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev z dne 20.8.2002. V skladu z 92. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001) na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Kljub temu tožnik v konkretni zadevi tega interesa ne izkazuje, saj odločitev o nezakonitosti dogovora v nobenem primeru ne bi mogla vplivati na vzpostavitev njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. Takšna odločitev bi namreč posegla v pravnomočen sklep delodajalca – tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri njej. Prav to je tudi razlog, iz katerega je pritožbeno sodišče sicer na pritožbo tožnika, vendar ob upoštevanju tega, da na nekatere pritožbene razloge pazi po uradni dolžnosti, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (torej odločitev v točki II izreka) in v skladu z določbo 2. odst. 354. čl. ZPP tožbo v tem obsegu zavrglo, v preostalem delu pa je v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (odločitev v točki I izreka).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Konkretni spor očitno predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja. Nepomembno je, če je tožniku prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu prevzemniku že sredi leta 2003 in je tožbo vložil šele leta 2004 ter šele takrat zahteval vrnitev na delo k toženi stranki, saj ta dejstva ne vplivajo na vsebino spora in zato na drugačno odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, prav tako pa s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje ni uspel tožnik, njegov uspeh s pritožbo zoper sodbo pa je pomenil zavrženje preostalega dela njegove tožbe, je pritožbeno sodišče sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. To velja tudi za odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke, saj le-ta ni bil potreben in ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP v povezavi s 165. čl. ZPP).