Jedro

S tem, ko je tožnik spornega dne samovoljno zapustil šolo, je prenehala obveznost šole za izvajanje dolžne skrbnosti in nadzora nad njim.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 25.106,66 EUR (prej 6.016.560,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sedenje na ozkem betonskem zidu (pri katerem obstaja možnost padca v globino in poškodbe) predstavlja sedenje s povečano nevarnostjo. Zato je podana objektivna odgovornost zavarovanke toženke (osnovne šole). Podana je tudi krivdna odgovornost zavarovanke toženke, saj so ga kritičnega dne učitelji predčasno izpustili iz varstva, pri tem pa opustili dolžno skrbnost nad učencem, ki jim je bil zaupan v varstvo. Dežurni učitelj bi ga moral spremiti na šolsko dvorišče in z njim počakati do odhoda avtobusa. Na podlagi 56. člena Zakona o osnovni šoli – ZOsn je osnovna šola dolžna zagotoviti varstvo učencem, ki morajo po pouku čakati na organiziran prevoz. Osnovna šola ... pa varstva ni opravljala na način kot to določajo pravila stroke. Ne sprejema zaključka sodišč, da je obveznost šole za nadzor in varstvo nad njim prenehala tedaj, ko je zapustil šolo. Šola bi morala poskrbeti, da bi se učenci v času organiziranega varstva v njem tudi zares nahajali. Učenec, ki obiskuje 7. razred osnovne šole, ni sposoben sam ocenjevati, ali se bo udeleževal varstva ali ne, pač pa o tem odločajo starši. Mati ga je vpisala v varstvo in od tedaj dalje je bila njegova prisotnost v njem obvezna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sta sodišči upoštevali kot dokaz tudi prepozno predloženo evidenco o prisotnosti učencev (priloga B5) in ker sta brez konkretne obrazložitve zavrnili (njegov) dokazni predlog o angažiranju izvedenca pedagoške stroke. Dvomi namreč, da je sodišče brez ustreznega izvedenca sposobno ugotoviti pravila pedagoške stroke. Brez obrazložitve je tudi zavrnitev ostalih predlaganih dokazov. Izpodbijani sodbi sta v nasprotju sami s seboj in z razlogi. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija se lahko vloži zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Za takšen primer gre tudi takrat, ko je revident že v pritožbi uveljavljal takšno kršitev, pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni sankcioniralo. V tej zadevi pa tožnik v pritožbi ni uveljavljal procesne kršitve, da je toženka s predložitvijo evidence o prisotnosti učencev prekludirana (mimogrede povedano, je toženka ta dokaz (na vpogled) ponudila na prvem naroku za glavno obravnavo, list. št. 22). Del revizije, ki uveljavlja opisano kršitev potemtakem ni dovoljen. Drugačna odločitev bi pomenila, da je tožnik z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom "preskočil" redno pravno sredstvo - pritožbo, kar ni dovoljeno.

7. Tožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko trdi da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu predlogu in določiti izvedenca pedagoške stroke, ki naj bi ugotovil, ali je šola opustila dolžno skrbnost in nadzor nad svojim učencem (drugi odstavek 287. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Sodišče izvede tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. S pomočjo dokazov ugotovi odločilna dejstva, ki tvorijo dejansko stanje, to pa je podlaga za razsojo. Odločanje, ali so dokazi pomembni ali ne, spada torej na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je prepovedan revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prepovedan je tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za kar gre tudi v tej zadevi. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz z izvedencem zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj imata sodbi prve in druge stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena(1).

8. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah tožnik ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

9. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, so, da si je tožnik (učenec 7. razreda) 19. 11. 2003 pred šolo poškodoval roko, ko je med čakanjem na avtobus sedel na betonskem zidu, s katerega je padel na tla. Tožnik se spornega dne organiziranega varstva vozačev po pouku, ki je trajalo do odhoda šolskih avtobusov, ni udeležil, ampak je namesto v varstvo odšel v I. G. (nato pa se je vrnil pred šolo, da bi šel na avtobus in se vrnil domov). Tudi sicer se tožnik omenjenega varstva ni udeleževal, čeprav je bil na začetku šolskega leta vanj prijavljen. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Revizijsko sodišče glede zatrjevane objektivne odgovornosti zavarovanke toženke pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da tožnikovo sedenje na betonskem zidu nima nobene zvezi z dejavnostjo zavarovanke toženke (osnovne šole). Zato objektivna odgovornost zavarovanke toženke ni podana.

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta sodišči napačno presodili pravni standard potrebne skrbnosti in nadzorstva šole nad tožnikom (učencem) ter da je posledično podana krivdna odgovornost zavarovanke toženke za tožniku nastalo škodo. Cilj osnovnošolskega izobraževanja je med drugim tudi pridobivanje splošnih in uporabnih znanj, ki omogočajo samostojno, učinkovito in ustvarjalno soočanje z družbenim in naravnim okoljem in razvijanje kritične moči razsojanja - enostavneje povedano - razvijati otroka v samostojno in odgovorno osebnost (primerjaj 2. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o osnovni šoli – ZOsn, Ur. l. RS, št. 12/96 do 59/2001). Pouk, vzgoja in varstvo se prilagajajo vsakokratni starosti otroka. Zato so pouk, vzgoja in varstvo šestletnega otroka drugačni kot trinajstletnega otroka, ki obiskuje že tretje, torej zadnje osnovnošolsko vzgojno-izobraževalno obdobje(2). Toliko star otrok je vsaj do določene stopnje samostojen in odgovoren za svoje ravnanje. Zato se nadzorstvo in varstvo učencev višjih razredov ne organizira na enak način kot pri prvošolcih. Sicer pa program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program. Učenec mora redno obiskovati pouk v okviru obveznega programa, medtem ko je vključitev v razširjeni program (med katerega sodi tudi organizirano varstvo vozačev) prostovoljno(3). Revizijska teza, da bi morala šola poskrbeti, da bi se tožnik (učenec 7. razreda) tudi zares udeleževal organiziranega varstva vozačev, je glede na navedeno prestroga in zato materialnopravno zmotna (še posebej ob ugotovitvi, da je v obravnavanem primeru ravnatelj šole o tem, da se tožnik varstva ne udeležuje, obvestil njegovo mamo, ki pa ni ukrepala in je tožnikovo prakso, da je namesto v varstvo odšel v I., dopuščala). Zato je pritrditi stališču sodišč prve in druge stopnje, da je s tem, ko je tožnik spornega dne samovoljno zapustil šolo, prenehala obveznost šole za izvajanje dolžne skrbnosti in nadzora nad njim. Ker torej zavarovanki toženke ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja (oz. opustitve), je odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna (131. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Revizijsko sodišče zgolj dodaja, da za konkretizacijo oziroma ovsebinjanje pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole nad otroci ni potrebno posebno strokovno znanje izvedenca (s katerim sodišče ne razpolaga).

Op. št. (2): ZOsn v 33. členu deli osnovnošolsko izobraževanje na tri vzgojno-izobraževanja obdobja, pri čemer tretje obdobje traja od 7. do 9. razreda.

Op. št. (3): Primerjaj določbe 14., 20., 26., 50. in 56. člena ZOsn.