Jedro

Pravila 171. člena OZ določajo predpostavke za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, kadar je mogoče pripisati del krivde tudi oškodovancu. Vendar vsako ravnanje oškodovanca še nima značilnosti ravnanja, ki pomeni delno razbremenitev povzročitelja. Potrebno je ugotoviti neskrbno ravnanje, ki se presoja po povprečnem človeku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I zaradi delnega umika tožbe za plačilo zneska 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2011 dalje do plačila pravdni postopek v tem delu ustavilo, pod II pa naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 8.371,57 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti in da ji povrne pravdne stroške v višini 1.205,03 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 7.338,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2010 dalje je zahtevek zavrnilo. Pod IV in V je odločalo o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka, pri kateri je imelo Z. T. D. d.d. zavarovano svojo odgovornost, v celoti odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 25. 8. 2010, ko je opravljala rehabilitacijo po operativnem posegu in ko je iz notranjega bazena šla v garderobo, nato pa proti recepciji ter na spolzkih tleh padla in utrpela hujši zlom distalnega dela podlahti leve roke z več odlomki radiusa in stiluideusa ulne ter kronično draženje medialnega živca v področju leve podlahti in zapestnega prehoda kot posledice zloma in operativne terapije lažje stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem 6.000,00 EUR od zahtevanih 9.000,00 EUR, za strah 800,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR od zahtevanih 6.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina predstavlja 10,48 povprečnih plač v času sojenja (povprečna plača 982,72 EUR). O stroških postopka je sodišče odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

Sodbo v prisodilnem delu izpodbija tožena stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija tako v delu, ko je sodišče odločalo, da je tožena stranka v celoti odgovorna kot tudi v delu, ko je sodišče odločalo o primerni višini odškodnine. Sodišču očita, da je nepravilno in nepopolno presojalo njene ugovore in v točki 18 obrazložitve sodbe napačno utemeljevalo neobstoj tožničine sokrivde z obstojem opustitve njihovega zavarovanca. Kljub opustitvam zavarovanca, ki niso bile sporne, še ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni bila dolžna ravnati s skrbnostjo, ki je bila glede na okoliščine primera potrebna. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica vedela, da je ta površina mokra in spolzka, ker je to sama povedala, zato niso utemeljeni argumenti, da je do dogodka prišlo nenadoma. Glede na takšne okoliščine pa je padcu gotovo botrovala tudi tožničina neprevidnost. Takšno neprevidnost potrjuje tudi dejstvo, da je hodila v skupini, pri čemer pa nihče v skupini ni padel. Sodišče je napačno navedlo, da njeni ugovori niso bili substancirani, saj je v pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2010 navajala, da je tožnica dolžna tudi sama paziti na svojo varnost in da bi morala ravnati z večjo skrbnostjo kot v primeru suhih tal, saj je za mokra tla vedela. Pri tem pa ni njena naloga, da pojasni točen razlog za padec, oziroma natančno obliko malomarnosti. Tožnici je očitala pomanjkanje povečane skrbnosti, ki bi v danih okoliščinah bila potrebna in se tudi zahteva. Izpodbija tudi odločitev o primerni višini odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in meni, da je sodišče odstopilo od sodne prakse, pri tem pa se sklicuje na dva judikata Vrhovnega sodišča II Ips 664/2003 in 69/2002. Meni, da bi bila primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.500,00 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi soprispevek tožnice, da se odškodnina zniža, posledično pa zniža tudi odločitev o stroških postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ in ocenjevalo skrbnost zavarovanca po strožjih merilih. Pravilno je tudi glede na ugovor tožene stranke presojalo ravnanje oškodovanke (OZ člen 171) in pravilno zaključilo, da oškodovanka ni prispevala k nastanku škode. Pravila 171. člena OZ določajo predpostavke za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, kadar je mogoče pripisati del krivde tudi oškodovancu. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da vsako ravnanje oškodovanca še nima značilnosti ravnanja, ki pomeni delno razbremenitev povzročitelja. Potrebno je ugotoviti neskrbno ravnanje, ki se presoja po povprečnem človeku.

Način kako se je tožnica poškodovala ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šla tožnica po terapiji v bazenu iz garderobe proti recepciji, da je takoj, ko je odprla steklena vrata, ki so bila težja in stopila v drug prostor, tudi padla. Tla v tem prostoru so bila podobne barve kot v garderobi, bila so marmorna, mokra in tudi spolzka. Sodišče prve stopnje je v točki 12 sodbe natančno in prepričljivo obrazložilo krivdno ravnanje zavarovanca tožene stranke (gladek marmor, brez opozorilnih tabel ali trakov, mokra in spolzka tla). Pravilno pa je tudi presojala okoliščino ravnanja oškodovanke in zavrnitev ugovora prepričljivo obrazložilo v točkah 16, 17 in 18 sodbe.

Res je, kar s pritožbo izpostavlja pritožnica, da tožnica ni prvič opravila te poti in da je vedela, da se voda nanaša v ta prostor, vendar pa zgolj to dejstvo samo po sebi ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah še ne more pomeniti, da ni bila zadosti skrbna kot ji to očita tožena stranka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica morala pri prehodu iz enega prostora v drug prostor odpreti težja vrata, prav tako pa je verjelo tožnici, ki je izpovedal o tem, kako je hodila. Pritožbene navedbe o tem, da bi morala tožnica sama paziti in ravnati z večjo skrbnostjo so le pavšalne in pritožnica ne pove, kaj bi tožnica v konkretnem primeru še lahko storila, saj je padla takoj, ko je odprla težja vrata in vstopila v drug prostor. Pojem večja skrbnost je pravni standard, ki ga je potrebno obrazložiti. Očitki tožene stranke o tem, da bi morala biti tožnica bolj pozorna, so splošni, saj tožena stranka ne pove, kako bi ob dani situaciji, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje morala biti bolj pozorna.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo toženkine ugovore v luči profesionalne odgovornosti njenega zavarovanca in kršitev pravil o varnosti. Zato je obrazložitev v sodbi prepričljiva in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Zavarovanec tožene stranke, ki se poklicno ukvarja z zdraviliško dejavnostjo, ni storil prav ničesar, da bi zavaroval prehod iz enega prostora v drugega, v katerem je bila neprimerna podlaga in v katerega so hodile osebe, ki so opravljale rehabilitacijo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica padla že takoj, ko je stopila v ta prostor, pri tem pa je bila še pozorna na odpiranje težjih vrat. Zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnica s svojim ravnanjem kljub temu, da je poznala situacijo, ni soprispevala k nastanku škodnega dogodka, saj ji sodišče prve stopnje ni moglo očitati neskrbnega ravnanja, kot to zatrjuje tožena stranka. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke in na podlagi tožničine izpovedbe odmerilo tožnici primerno odškodnino, s tem pa pravilno uporabilo 179. in 182. člen OZ. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki se pritožbeno ne izpodbija in v katerem je sodišče ugotovilo, da je tožnica prenašala 3 dni trajne hude bolečine, 7 dni občasne hude bolečine, občasne srednje močne bolečine 4 tedne in občasne zmerne bolečine 2 meseca in da bo tudi v bodoče prenašala občasne zmerne bolečine, ob neugodnostih, ki jih je sodišče posebej ugotavljalo tudi še eno leto po poškodbi in ob ostalih neugodnostih, je odškodnina v višini 6.000,00 EUR primerna. Prav tako je primerna odškodnina v višini 3.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica zmanjšano gibljivost leve roke, zmanjšano grobo mišično moč stiska leve roke v primerjavi z desnico, zaradi česar ima težave, ki jih je sodišče opisalo v točkah 28 in 29 sodbe in ki se pritožbeno ne izpodbijajo. Tožena stranka s pritožbo le izpostavlja dva primera, pri katerih pa navaja nominalno višino odškodnine, pri tem pa pozablja, da sta ta primera časovno oddaljena-eden iz leta 2002, drugi pa iz leta 2005. Odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, ni previsoka, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodišča prisodijo v podobnih primerih (1), zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki se pritožbeno ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo in odmerilo primerno odškodnino. Odločitev je tudi obrazložilo, pritožbeno sodišče pa tako absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni našlo.

V skladu z določbo 353. člena ZPP je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).

Op. št. (1): tako II DoR 97/2010, ko je bila odškodnina odmerjena v znesku 18 povprečnih plač, II DoR 110/2011, ko je bila odškodnina odmerjena v povprečju 24,7 povprečnih plač, II DoR 347/2010, ko je bila odškodnina odmerjena v znesku 18,3 povprečnih plač.