Jedro

Dejstvo o obstoju pravice prvega toženca razpolagati z odjemnim mestom oziroma priključitvijo in odklopom v in iz električnega omrežja na tem odjemnem mestu, pa ni pravno upoštevno, kar je izrecno poudarjeno v navedenih določbah 33. člena SPZ in 426. člena ZPP. Pravno upoštevno dejstvo je, da je tožnik bil pred odklopom 14. 10. 2020, oziroma v času izvršenega odklopa, dejanski posestnik nepremičnine parc. št. 1480/9 k.o. ... in uporabnik električne energije na odjemnem mestu na tej nepremičnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki I/1 in I/2 izreka.

II. Prvotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 317,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklepa odločilo, da se prvemu tožencu v bodoče prepoveduje posegati v posest tožnika na način, da tožniku odklopi električno energijo na odjemnem mestu št. 2-174527 na nepremičnini parc. št. 1480/9 k.o. ..., ali kako drugače poseže v oskrbo z električno energijo na tem odjemnem mestu, da ne bo izvršbe ter da je prvi toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.616,91 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do prenehanja obveznosti. Pod točko II izreka je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da so tožene stranke dolžne vzpostaviti prejšnje posestno stanje na odjemnem mestu št. 2-174527 na nepremičnini parc. št. 1480/9 k.o. ... tako, da omogočijo nemoteno oskrbo z električno energijo na odjemnem mestu, da se drugemu in tretjemu tožencu v bodoče prepoveduje posegati v posest tožnika na način, da tožniku odklopijo električno energijo na odjemnem mestu št. 2-174527 na nepremičnini parc. št. 1480/9 k.o. ..., ali kakorkoli drugače posežejo v nemoteno oskrbo z električno energijo na tem odjemnem mestu in da sta drugi in tretji toženec dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške. Pod točko III izreka je zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek, pod točko IV izreka je odločilo, da se sklep o začasni odredbi P 113/2020 z dne 15. 10. 2020 v celoti razveljavi in se postopek ustavi, ugovori toženih strank pa zavržejo. V točki V izreka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti drugemu tožencu 97,00 EUR sodnih stroškov, tretjemu tožencu pa 1.359,09 EUR pravdnih stroškov, obema v roku 8 dni od vročitve sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvi toženec s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje pod točko I izreka sklepa sodišča prve stopnje, uveljavlja pa pritožbeni razlog bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne. Podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbene navedbe prvega toženca bodo navedene v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo obširno prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe ter zahteval povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdi tožnik zahteva posestno varstvo uporabe električne energije na odjemnem mestu št. 2-174527 na nepremičnini parc. št. 1480 k.o. ... . Namen posestnega varstva po določbah od 24. člena do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je preprečiti samovoljne posege v posest drugega in ohraniti dotedanji način uporabe stvari, vsaj začasno do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki so podlaga za posest. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navedlo določbo 33. člena SPZ in 426. člena ZPP kot pravno podlago za presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. 33. člen SPZ določa, da daje sodišče varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, naskrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena tega zakona. Posestnik pa nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. 426. člen ZPP pa določa, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstva zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

Iz zgoraj navedenih določb izhaja, da posestniku tožba zaradi motenja posesti zagotavlja varstvo posesti le proti tistemu, ki je v njegovo posest posegel protipravno. Protipravnost ravnanja je objektivna predpostavka motenja posesti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: - da tožnik nesporno prebiva v nepremičnini na parc. št. 1480/9 k.o. ... na naslovu ..., - da toženci (torej tudi prvi toženec) niso prerekali tožnikovih trditev, da je že približno 25 let uporabnik in plačnik električne energije na odjemnem mestu št. 2-174527 na tej nepremičnini, - da je nesporno, da v zadevi D 395/2012 poteka zapuščinski postopek po pokojnem A. A. st., ki je bil oče tožnika in direktorja prvega toženca in da je predmet zapuščine ½ predmetne nepremičnine, druga ½ pa je v lasti prvega toženca, - da je direktor prvega toženca, 2. 7. 2019 distributerju električne energije posredoval izjavo (potencialnega) dediča in v zvezi s tem izpolnil obrazec za spremembo plačnika odjemnega mesta ter s tem dosegel spremembo plačnika, - da je nesporno, da je imel prvi toženec sklenjeno pogodbo o dobavi električne energije na predmetnem odjemnem mestu s B. d.d., je pa vse do 14. 10. 2020 bil plačnik porabljene električne energije na tem odjemnem mestu tožnik, - da je prvi toženec prekinil pogodbeno razmerje z dobaviteljem električne energije B. d.d., da je nato drugi toženec pozval prvega toženca, da naj v roku 15 dni od vročitve poziva pošlje sklenjeno pogodbo z izbranim dobaviteljem električne energije in podpiše pogodbo o uporabo sistema končnega odjemalca z izvajalcem nalog C., pod grožnjo siceršnjega odklopa merilnega mesta iz omrežja, - da prvi toženec ni ravnal po pozivu drugega toženca in je drugi toženec obvestil uporabnika o odklopu sistema z dne 10. 9. 2020, - da je nesporno, da je 14. 10. 2020 drugi toženec odklopil od omrežja predmetno merilno (odjemno) mesto št. 2-174527 na nepremičnini parc. št. 1480/9 k.o. ..., - da je nesporno, da je do ponovnega priklopa prišlo 15. 10. 2020, ker je prvi toženec sklenil pogodbo o dobavi električne energije ponovno z dobaviteljem B. d.d., - da prvi toženec ni zatrjeval, da tožnikova posest ni bila motena (da torej ni nasprotoval tožnikovi trditvi, da je prvi toženec motil njegovo posest z odklopom električne energije na navedeni nepremičnini), - da prvi toženec ni zatrjeval, da tožnik ni bil posestnik uporabe električne energije na predmetnem odjemnem mestu na navedeni nepremičnini, - da prvi toženec ni zatrjeval, da je njegovo ravnanje temeljilo na zakonu.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da tožnik prvemu tožencu utemeljeno očita storitev posestmotitvenega ravnanja, ker je bil tožnik zadnji posestnik uporabe električne energije na navedenem odjemnem mestu na navedeni nepremičnini, prvi toženec pa je zavestno dosegel odklop odjemnega mesta od omrežja in preprečil dotedanjo oskrbo tožnika z električno energijo na navedeni nepremičnini, kar je posestmotitveno ravnanje.

8. Pritožba uvodoma trdi, da je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker v zadevi ni izvedlo in ni obravnavalo celotnega dokaznega argumentiranega listinskega gradiva v zadevnem spisu, predloženega s strani prvega toženca in tudi ni izvedlo podanih izjav v zvezi z zaslišanjem direktorja prvega toženca A. A. Ugotavljalo je in se opredelilo v odločbi na stanje zunaj navedb tožnika in ugodilo zahtevku iz razlogov, ki jih tožnik ni navajal v tožbi. Tožnik v tožbi zahteva, da se toženi stranki prepove kakorkoli drugače posegati v dobavo električne energije na odjemnem mestu, sodišče pa je v izpodbijanem delu sklepa ugodilo tožniku v delu zoper prvega toženca, in sicer v izreku vsebine sklepa, da se kako drugače poseže v oskrbo z električno energijo na tem odjemnem mestu, kar je na strani sodišča prve stopnje očitna nedopustna prekoračitev širjenja opredelitve pojma motilnega ravnanja v izreku sklepa zoper prvega toženca, saj pojem oskrbe poleg dobave zajema tudi distribucijo, še zlasti iz razloga, ker je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek v točki II v zvezi s podrednim zahtevkom v točki III izreka v celoti zavrnilo zoper vse tožence. Sklep sodišča prve stopnje nima zadostne kritične vsebinske obrazložitve, iz vsebine sklepa ne izhajajo obrazloženi razlogi, zakaj listinskega gradiva, na katero je oprlo svojo odločitev, ni izvedlo v zvezi dokaznih predloženih listin in zakaj ni izvedlo vseh navedb na strani prvega toženca, vsled česar se sklepa ne da preizkusiti in je posledično nesklepčen in nezakonit. Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP), vse druge bistvene kršitve mora pritožnik konkretizirano opredeliti.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je storjena, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik uveljavlja to bistveno kršitev v pritožbi, vendar je ne konkretizira, ker ne pojasni, v čem je nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih in vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali med samimi listinami, zapisniki. Pritožbeno sodišče pa na to bistveno kršitev ne pazi uradoma. Vse tiste bistvene kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi uradoma, mora pritožnik konkretno opredeliti. Glede na zgoraj povzete pritožbene navedbe je upošteven le smiselni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa mora pritožbeno sodišče paziti uradoma.

Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev ni obremenjena s to uveljavljano bistveno kršitvijo. Zgoraj povzeta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporna in kot neprerekana, v deveti, deseti in enajsti alineji pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da prvi toženec sploh ni v svoji trditveni podlagi navedel dejstev, s katerimi bi prerekal pravno odločilne trditve tožnika v zvezi z utemeljenostjo zahtevka za varstvo posesti. O utemeljenosti zahtevka v razmerju do prvega toženca je sodišče prve stopnje presodilo torej na podlagi neprerekanih in nespornih trditev o pravno odločilnih dejstvih, kot sta jih zatrjevala tožnik in prvi toženec. S tem, ko je v točki 19 obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da so pravno relevantna le dejstva o tem, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest motena in da niso pravno upoštevna dejstva o pravici do posesti, niti dobrovernosti posestnika, je obrazložilo, da so zatrjevanja prvega toženca glede pravice do posesti pravno nepomembna in se je torej do njegovih trditev opredelilo s pravilnimi materialnopravnimi razlogi. Ob upoštevanju še dejstva, da je tožnik vložil tožbo na dan, ko mu je bila motena posest, je tožba glede na določbo 32. člena SPZ tudi pravočasna. Očitek o storjeni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni utemeljen, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, obrazložitev pa vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, izpodbijani sklep pa nima pomanjkljivosti in ga je bilo mogoče preizkusiti.

Pritožbeni očitek, da je sodišče ugotavljalo in se opredelilo na stanje zunaj navedb tožnika in ugodilo zahtevku iz razlogov, ki jih tožnik ni navajal v tožbi, ni konkretiziran. Prvi toženec ne pojasni, katero bistveno kršitev je sodišče prve stopnje s tem storilo. Pritožbeno sodišče je ta pritožbeni očitek prepoznalo kot očitek o bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Na bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi uradoma. Kljub temu pa je ta pritožbeni očitek obravnavalo in presodilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s to kršitvijo določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo, da je na glavni obravnavi 26. 10. 2021 (prvi narok) tožnik v tožbenem zahtevku besedo ″dobava″ nadomestil z besedo ″oskrba″. Iz podatkov v sodnem spisu, in sicer iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 26. 10. 2021 (listna št. 106 – 109 spisa) izhaja, da prvi toženec po tem, ko je tožnik v 1. točki tožbenega zahtevka besedo ″dobava″ nadomestil z besedo ″oskrba″, ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pa nasprotoval postavljenemu podrednemu tožbenemu zahtevku z navedbo, da je za postavitev podrednega zahtevka tožnik prekludiran, da je podredni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je torej odločalo z izpodbijanim sklepom v obsegu postavljenega zahtevka in s tem v skladu z 2. členom ZPP, prvi toženec bi moral najkasneje pred koncem naroka 26. 10. 2021 uveljavljati bistveno kršitev, saj je bil na naroku prisoten, v pritožbi pa ne navaja razloga, zakaj kršitve brez svoje krivde ni mogel navesti na naroku (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Po presoji pritožbenega sodišča pa nadomestitev besede ″dobava″ v četrtem sklonu z besedo ″oskrba″ v četrtem sklonu v točki 1 tožbenega zahtevka ne pomeni prekoračitve širjenja opredelitve motilnega ravnanja prvega toženca.

9. V pritožbi prvi toženec navaja še, da tožnik v tožbi ali kako drugače ni navedel, da zahteva posest uporabe električne energije iz naslova tujega merilnega mesta v zvezi s parc. št. 1490/9 k.o. ... na naslovu ..., ampak zatrjuje v tožbi, da je imel posredno omogočeno dobavo električne energije iz naslova evidentiranega lastnika merilnega mesta in uporabnika ter kupca E. d.o.o. za njene potrebe in v povezavi preko notranje električne hišne inštalacije, katere bi tožniku naj izvedlo podjetje avtomatizacija tehnoloških procesov iz Velenja v letu 1995. Tožnik je v tožbi navedel, da zahteva posestno varstvo na navedeni nepremičnini. V 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje korektno povzelo tožbene navedbe tožnika, iz teh pa po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma izhaja dejstvo o tem, da je na dan odklopa električne energije 14. 10. 2020 tožnik imel v posesti navedeno nepremičnino in je uporabljal električno energijo na navedenem odjemnem mestu na tej nepremičnini, prvi toženec pa je s svojim ravnanjem povzročil, da je tega dne prišlo do odklopa električne energije na odjemnem mestu na nepremičnini in s tem do posestmotitvenega ravnanja v zvezi z izvrševanjem tožnikove posesti na nepremičnini.

10. Pritožba v nadaljnjih navedbah povzema določbe 33. člena SPZ in 426. člena ZPP, pravnoodločilna ugotovljena dejstva in zaključke sodišča prve stopnje v točkah 19, 20 in 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa in trdi, da prvi toženec kot lastnik odjemnega mesta na nepremičnini ima zadnjo mirno posest dobave in odjema električne energije, je končni odjemalec kot kupec in plačnik in to ni tožnik. Sodišče prve stopnje je prvega toženca kot uporabnika in plačnika spregledalo. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje, zadnji posestnik in uporabnik ter končni kupec električne energije na tem merilnem mestu je lastnik le-tega in plačnik, to je prvi toženec in ima pravico vplivati na odklop po obligacijskopravnih razmerjih med pogodbenimi strankami, to je poslovna odločitev izključno na strani direktorja prvega toženca, ki je ravnal v skladu z veljavno sklenjenimi pogodbami, ima pravico izraziti svojo poslovno voljo, da ne sklene nove pogodbe z dobaviteljem elektrike. Direktor prvega toženca je ravnal zakonito in v skladu z veljavnimi sklenjenimi pogodbami z dobaviteljem in predpisi s področja o dobavi električne energije z dobaviteljem, ravnal je po svoji svobodni volji in odločitvi. Sodišče je spregledalo dejstvo, da odstop od pogodbe dovoljujejo in določajo veljavni predpisu v splošnih pogojih o distribuciji električne energije in določbe v pogodbenih razmerjih med dobaviteljem in kupcem, prvi toženec ni ravnal protipravno. Aktivnosti v zvezi z odklopom električne energije in drugačnih posegov v oskrbo z električno energijo so v pristojnosti sistemskega operaterja C. oziroma pooblaščenega D., ne pa v pristojnosti prvega toženca, ta ni ravnal protipravno.

Te pritožbene navedbe so nedovoljena pritožbena novota. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvi toženec ni navajal nobenih dejstev o tem, da ni ravnal pri odklopu električne energije na predmetnem odjemnem mestu v nasprotju s predpisi in te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. V pritožbi pa prvi toženec ni izkazal, da teh novih dejstev ni mogel brez svoje krivde navesti pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh trditev ni obravnavalo.

Dejstvo o obstoju pravice prvega toženca razpolagati z odjemnim mestom, oziroma priključitvijo in odklopom v in iz električnega omrežja na tem odjemnem mestu, pa ni pravno upoštevno, kar je izrecno poudarjeno v navedenih določbah 33. člena SPZ in 426. člena ZPP. Pravno upoštevno dejstvo je, da je tožnik bil pred odklopom 14. 10. 2020, oziroma v času izvršenega odklopa, dejanski posestnik nepremičnine parc. št. 1480/9 k.o. ... in uporabnik električne energije na odjemnem mestu na tej nepremičnini.

Pravdni postopek se začne z vložitvijo tožbe, ta je bila vložena 14. 10. 2020, prvi toženec pa je vzpostavil prejšnje posestno stanje za tožnika 15. 10. 2020, to je tekom pravdnega postopka. Ob pravilni presoji, da je prvi toženec 14. 10. 2020 storil posestmotitveno dejanje, je v skladu z določbo 34. člena SPZ z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in odredilo prvemu tožencu prepoved nadaljnjega motenja posesti.

11. Preostale pritožbene navedbe so pravno neupoštevne, ker so podane v zvezi z izpodbijanjem sklepa o izdani začasni odredbi, ki pa je glede na točko IV izreka izpodbijanega sklepa bil v celoti razveljavljen.

12. Vse pritožbeno izpostavljene odločbe Vrhovnega sodišča RS in Višjih sodišč v Ljubljani in Celju pa so neprimerljive z obravnavano zadevo po vsebini obravnavanega posestmotitvenega dejanja.

13. Prvi toženec v pritožbi ni konkretizirano izpodbijal odločitev o stroških postopka, odločitev v tem delu (točka I/2 izreka) pa je izčrpno obrazložena v točki 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni obremenjen s pritožbeno uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in tudi ne s tistimi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolnoma ugotovilo pravnorelevantno dejansko stanje v skladu z določbami 33. člena SPZ in postopalo v skladu z določbo 426. člena ZPP ter je te določbe tudi pravilno uporabilo.

15. Pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je odločitev pod točko I/1 in I/2 izreka (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

16. Prvi toženec v pritožbi ni zaznamoval pritožbenih stroškov. S pritožbo pa ni uspel, zato mora povrniti stroške pritožbenega postopka tožniku, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, v katerem je izčrpno odgovoril na pritožbene navedbe prvega toženca.

Tožnik je zahteval povrnitev stroškov v višini 391,98 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče odločilo, da so bili potrebni stroški za nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18/2 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015), 50 točk za končno poročilo stranki po tar. št. 39/2 OT, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 317,32 EUR.

Priglašenih stroškov nagrade za posvet s stranko in pregled sodbe ter pritožbe v višini 100 točk pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebne, ker je to opravilo ovrednoteno že pri sestavi odgovora na pritožbo.

Prvi toženec mora tako povrniti tožniku 317,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni po prejemu tega sklepa. V primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka do plačila, ker je tožnik za primer zamude zahteval zakonske zamudne obresti od stroškov pritožbenega postopka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.