Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem sklepu obsojencu določilo najdaljši možni, torej dveletni rok obročnega odplačila, bi vsako znižanje mesečnega obroka posledično pomenilo podaljšanje zakonsko predpisanega nepodaljšljivega dveletnega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila takse za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju ugodilo predlogu obsojenca za oprostitev plačila sodne takse v znesku 540,00 EUR, njegovemu predlogu za obročno plačilo nadomestila za premoženjsko korist v znesku 12.300,00 EUR pa je ugodilo tako, da ga je dolžan, namesto v enkratnem znesku, plačati v 24 mesečnih obrokih po 512,50 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo osmi dan po pravnomočnosti sklepa, vsi ostali pa istega dne kot prvi obrok vsakega naslednjega meseca.

2. Zoper sklep se je obsojeni pravočasno pritožil v delu, ki se nanaša na obročno plačilo nadomestila za premoženjsko korist. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mu določi nižji mesečni obrok odplačila oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V drugem odstavku 75. člena KZ-1 je predpisano, da če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Kot povsem jasno izhaja iz zakonskega besedila, kazenski zakon ne dopušča določitve roka za izpolnitev obveznosti, pač pa nastopi splošni izpolnitveni rok 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Citirano zakonsko določilo pa v upravičenih primerih dopušča, da se lahko denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, plača v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem sklepu obsojencu določilo najdaljši možni, torej dveletni rok obročnega odplačila, bi vsako znižanje mesečnega obroka posledično pomenilo podaljšanje zakonsko predpisanega nepodaljšljivega dveletnega roka. Takšno ravnanje sodišča pa bi obenem predstavljalo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Spremenjene premoženjske razmere, kot jih zatrjuje obsojenec v pritožbi, zato za pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa niso relevantne. Tako gre zaključiti, da bi sodišče kršitev kazenskega zakona, ki jo sicer obsojenec očita prvostopenjski odločitvi, storilo prav v primeru, če bi mu določilo rok obročnega plačila zneska, ki ustreza premoženjski koristi, v daljšem trajanju, kot pa je to dopuščeno po drugem odstavku 75. člena KZ-1. 5. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Obsojenca je sodišče druge stopnje glede na slabe premoženjske razmere oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.