Jedro

Sostorilec ni le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi, ampak tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k storitvi.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1.

Okrožno sodišče v Ljubljani je A. M. in M. S. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter obsojenemu M. izreklo kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora in stransko denarno kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov, obsojenemu S. pa kazen 2 (dve) leti in 5 (pet) mesecev zapora in stransko denarno kazen 50 (petdeset) dnevnih zneskov. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencema v plačilo naložilo premoženjskopravne zahtevke oškodovancev, in sicer H.d.d. znesek 146.563,00 EUR, B znesek 29.741,00 EUR, D. znesek 7.451,13 EUR, P.d.d. znesek 9.900,00 EUR, S.d.d. znesek 83.235,00 EUR, J.d.o.o. znesek 89.571,00 EUR, U.d.d. znesek 193.693,07 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za odgovorni za kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 sta bili spoznani tudi pravni osebi B.d.o.o. in R.d.o.o, vsaki je bila na podlagi tretjega odstavka v zvezi z 2. točko prvega odstavka 26. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) v zvezi z 8. točko 25. člena ZOPOKD ter 15. členom ZOPOKD izrečen ukrep prenehanja pravne osebe. Pravnima osebama je bila odvzeta premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, in sicer družbi B. d.o.o. znesek 90.686,13 EUR in družbi R.d.o.o. znesek 469.468,00 EUR. Pravnima osebama je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, obsojenca sta bila oproščena plačila le-teh. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu M. kazen zvišalo na 3 (tri) leta zapora, stransko denarno kazen pa na 200 dnevnih zneskov, obsojenemu S. pa na 4 (štiri) leta zapora, stransko denarno kazen pa na 313 dnevnih zneskov. V odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih je višje sodišče delno ugodilo pritožbi zagovornikov in sodbo spremenilo tako, da sta obsojenca dolžna oškodovancem nerazdelno vrniti zneske prijavljenih premoženjskopravnih zahtevkov, in sicer tako, da se iz sredstev blokiranih na računu družbe B.d.o.o., družbe R.d.o.o. vrne: H.d.o.o. znesek 146.563,00 EUR, B. znesek 29.741,00 EUR, D. 7.451,13 EUR, P.d.d. znesek 9.900 EUR, S.d.d. znesek 83.235,00 EUR, J.d.o.o. znesek 89.571,00 EUR, U.d.d. znesek 193.693,00 EUR, obsojenca pa sta dolžna nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obeh obsojencev vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ocenil, da zahtevi nista utemeljeni. V zvezi z zahtevo obsojenega M. ugotavlja, da očitana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj rezultati pregleda mobilnih telefonov priče J. J. za obsojenca niso bili obremenjujoči. Izrek izpodbijane sodbe vsebuje povsem jasno in razumljivo navedbo vseh dejstev in okoliščin, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, obrazložitev pa ima ustrezno dejansko oziroma dokazno podlago, zato posplošeni očitki iz zahteve, da naj sodišče ne bi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ne utemeljujejo zatrjevanega procesnega očitka. Prav tako ne držijo očitki o protispisnosti, saj se je izvedenec na glavni obravnavni dne 12. 10. 2010 izrekel o obsojenčevi težnji po blaginji. Očitek o kršitvi pravice do obrambe je pravilno zavrnilo že višje sodišče, tudi sicer je navedba, da ni bilo podlage za očitek koristoljubnosti v očitnem nasprotju že s samo naravo in opisom kaznivega dejanja goljufije. V delu, v katerem zahteva izpodbija naklepno krivdo in subjektivni kriterij za obstoj sostorilstva, obramba uveljavlja svojo drugačno oceno izvedenih dokazov. Zmotno je stališče zahteve, da upoštevanje obsega kriminalne dejavnosti predstavlja okoliščino, ki je že zajeta v pravni opredelitvi kaznivega dejanja, saj je tudi pri kvalificirani obliki ta lahko podana v različni meri. Nikakršna nezakonitost ni podana v odločitvi sodišča o plačilu zakonskih zamudnih obresti, saj ZKP glede povrnitve škode ne postavlja nobenih omejitev. Tudi kršitve, ki jih v zahtevi uveljavljajo zagovorniki obsojenega S., niso podane. Ne glede na nedoslednost pri opisu, da sta obdolženca kupila obe gospodarski družbi, je v nadaljevanju opisa dejanja konkretizirano ravnanje vsakega posebej in povsem razumljivo navedeno, da je imel obsojeni S., čeprav ni bil zakoniti zastopnik, odločilno vlogo v razmerju do obsojenega M., kar je sodišče ugotovilo in tudi natančno in ustrezno obrazložilo. Obsojenca sta bila vključena v združbo kot intenzivnejšo obliko sostorilstva z neugotovljenimi storilci in to z odločilnim prispevkom k povzročitvi prepovedane posledice v obliki skupnega nakupa obeh gospodarskih družb, skupnega nakupa ter skupne pridobitve potrebnih dokumentov za njuno poslovanje. Obsojenca in neznani storilci so delovali z namenom pridobiti sebi protipravno premoženjsko korist, uresničili so zakonske znake goljufije, pri čemer je sodišče pravilno ugotovilo, da je obstajal predhodni dogovor o razdelitvi vlog, saj sta družbi, ki dejansko nista poslovali, predstavljali bistveno orodje za nadaljnje izvrševanje kriminalne dejavnosti. Res je, da M. in S. ni bilo mogoče neposredno povezati s izdelavo in pošiljanjem ponarejenih sklepov o izvršbi na banke in tudi ne z nalogi za prenakazilo sredstev z računa družbe R.d.o.o. na družbo v tujino, vendar je prav v tem smisel uveljavljene oblike sostorilstva pri izvrševanju kaznivega dejanja. Prav tako sta obsojenca istovrstna ravnanja realizirala časovno kontinuirano, z enotnim psihičnim naklepom ter v enakem medsebojnem odnosu in organizaciji neznanih storilcev in na ta način storila nadaljevano kaznivo dejanje, tudi sicer pa je uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja obsojencu le v korist. 4.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencema in njunim zagovornikom. Obsojeni M. pošiljke ni dvignil, zagovorniki obeh obsojencev pa zavračajo navedbe vrhovnega državnega tožilca in vztrajajo pri uveljavljenih kršitvah iz zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. M. 5. Zagovorniki so že v pritožbi uveljavljali kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba temeljila na zapisnikih o vpogledu v mobilne telefone, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekove pravice do telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstva tajnosti pisem in drugih občil. Uveljavljeno kršitev je kot neutemeljeno v 9. točki obrazložitve zavrnilo višje sodišče in kot bistveno ugotovilo, da zapisniki o vpogledu v mobilne telefone niso vsebovali kakršnegakoli odločilnega dejstva, ki bi bilo za obsojenca obremenjujoče. Tem razlogom se pridružuje tudi Vrhovno sodišče in dodaja, da že iz obrazložitve na 27. strani prvostopenjske sodbe izhaja, da se sodba na te dokaze ne opira.

6. Nadalje zagovorniki uveljavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa. Navajajo, da sodba ne navaja določno in konkretno ravnanj, s katerimi naj bi obsojenec spravil koga v zmoto, niti ne ugotavlja naklepa in goljufivega namena, zagovorniki v obrazložitvi pogrešajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je imel obsojenec namen storiti očitano kaznivo dejanje. Po presoji Vrhovnega sodišča tem očitkom zahteve ni mogoče pritrditi, saj iz opisa dejanja v izreku in iz obrazložitve izhaja, s katerimi dejanji je obsojenec oškodovance spravil v zmoto. Obema obsojencema se očita, da sta se združila z neznanimi storilci, delovala po vnaprejšnjem dogovoru o razdelitvi vlog, pri tem pa je bila njuna naloga, da sta v zvezi z vsemi dejanji, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, poskrbela za privid obstoja dveh gospodarskih družb. Kupila sta dve gospodarski družbi (B.d.o.o. in R.d.o.o.), zanju odprla transakcijska računa ter pridobila vso potrebno dokumentacijo za njuno poslovanje v pravnem prometu. Na ta način sta neznanim storilcem omogočila, da so večjemu številu bank v izvršitev poslali ponarejene sklepe o izvršbi, s katerimi so lažno prikazovali, da sta družbi B. d.o.o. in R.d.o.o., kot upnici, upravičeni do različnih denarnih zneskov, ki naj bi jih tema družbama dolgovali različni gospodarski subjekti, ki so pri bankah imeli odprte svoje transakcijske račune. Na ta način sicer obsojenca nista neposredno izpolnila vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, sta pa s svojim ravnanjem odločilno prispevala k storitvi očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije in nastanku prepovedane posledice. Naklep in goljufiv namen je sodišče prve stopnje izrecno presojalo na 29. strani obrazložitve sodbe. Z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do 1) okoliščin, v katerih se je znašel obsojeni M., ko je bil pripeljan v Slovenijo, kjer je moral podpisati določene papirje, 2) do izjav prič, ki so izpovedale, da je bil obsojenec odsoten, da ni niti vedel, niti razumel, kaj se dogaja, da so ga drugi usmerjali, 3) do izjave izvedenca klinično-psihološke stroke, da je obsojenec naiven, sugestibilen in se je pustil voditi, zagovorniki po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Na očitek o protispisnosti, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je obsojenca vodila težnja po blaginji, je odgovorilo že višje sodišče, da je izvedenec takšen zaključek podal zaslišan na glavni obravnavi.

7. Kršitev pravice do obrambe zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je tožilstvo na glavni obravnavi bistveno spremenilo dejanski očitek iz obtožnice in obsojencu očitalo storitev nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1, ki vsebuje očitek koristoljubnosti. Čeprav je obramba na glavni obravnavi dne 12. 10. 2010 izrecno zahtevala prekinitev glavne obravnave, ji ta možnost ni bila dana, zato se obsojenec ni mogel učinkovito in primerno pripraviti na spremenjeno obtožnico.

8. Na glavni obravnavi dne 12. 10. 2010 je državna tožilka modificirala dejanski opis iz obtožnice, obramba pa je zahtevala osemdnevni rok za pripravo obrambe, ker se je zatrjevala nova pravna kvalifikacija nadaljevanega kaznivega dejanja, v okviru katere se zatrjuje tudi koristoljubnost. Senat je ocenil, da ni prišlo do bistvenih sprememb obtožbe, ampak le do podrobnejše opredelitve posameznih konkretnih okoliščin dogajanja, v bistvu pa so se ves čas očitala enaka dejstva. Sprememba pravne kvalifikacije je bil le popravek obstoječe pravne ocene tožilstva, zato senat predlogu obrambe ni sledil. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Premoženjsko kaznivo dejanje, kamor sodi tudi kaznivo dejanje goljufije, storilec praviloma izvrši zaradi pridobitve premoženjske koristi. Že pred spremembo obtožbe je bil iz opisa dejanja razviden očitek koristoljubnosti, tožilstvo je takšnemu opisu prilagodilo le pravno opredelitev dejanja, na katero sodišče sicer ni vezano. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja se je uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se uporabi takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezno dejanje pa je sestavni del te celote. Uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, to je enega dejanja namesto obsodbe obsojenca za več kaznivih dejanj, ki so zajeta v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, ni v škodo obsojencu, zato so navedbe iz zahteve tudi iz tega razloga neutemeljene.

9. V okviru kršitev določb kazenskega zakona zagovorniki najprej uveljavljajo kršitev 25. člena KZ-1, da je sodišče presojalo le voljno sestavino naklepa, pomanjkljivo in neustrezno pa ugotavljalo njegovo zavestno sestavino. Sodišče ni ugotovilo, da se je obsojenec zavedal zakonskih znakov, da je imel predstavo o prepovedani posledici in da se je zavedal vzročne zveze med svojim ravnanjem in prepovedano posledico. Sodišče je sicer ugotovilo, da naj bi obsojenec vedel, da gospodarski družbi nista poslovali in da naj bi želel skupaj z obsojenim S. dvigniti gotovino z računa, vendar zavest pri naklepu ne more biti ugotovljena zgolj na podlagi ugotovljenih dejstev oziroma obsojenčevih ravnanj. Pri tem opozarjajo, da so ponarejene sklepe o izvršbi pošiljale neznane osebe, iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo obsojenčev prilastitveni namen.

10. Na tem mestu Vrhovno sodišče poudarja, da je dolžnost vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti, da uveljavljeno kršitev zakona razločno pojasni in utemelji. Prav sledenje je nujen pogoj, da sodišče lahko preizkusi njeno utemeljenost. Ni dovolj, da se vlagatelj sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo(1). Kršitve v zvezi z obstojem naklepa zagovorniki uveljavljajo posplošeno in pavšalno, tako da najprej opisujejo zakonske znake, ki tvorijo kaznivo dejanje goljufije, navajajo, da je vsako kaznivo dejanje storjeno bodisi z naklepom ali malomarnostjo, ne navajajo pa konkretno in substancirano, da naklep obsojenca do konkretno očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije ni izkazan. Očitki, ki so izpostavljeni v prejšnji točki obrazložitve, pa po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni. S kazensko odgovornostjo obsojenega M. se je sodišče izrecno ukvarjalo na 29. strani obrazložitve, voljna in zavestna sestavina naklepa pa izhajata tudi iz drugih delov sodbe. Tako iz pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec vedel, da je postal lastnik in zakoniti zastopnik dveh gospodarskih družb, in da je s podpisom raznih pogodb poskrbel, da bi v pravnem prometu lahko zaživeli. Prav tako je obsojenec vedel, da družbi ne bosta poslovali v gospodarskem prometu, da pa so v ozadju neznani storilci, ki bodo realizirali manjkajoči del med ustvarjenimi možnostmi za njuno gospodarsko poslovanje in pritokom sredstev na njun račun. Nedvoumno pa je hotel tudi prepovedano posledico, kar je sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da je bilo njegovo ravnanje povezano z obogatitvenim motivom. Ob dejstvu, da je vedel, da gospodarski družbi nista poslovali, je želel skupaj z obsojenim S. dvigniti gotovino z računa ene izmed družb. Navedenega zaključka ne more spremeniti niti dejstvo, da je sodišče zaključilo, da obsojenec ni tisti, ki je ponarejal in ponarejene sklepe o izvršbi pošiljal bankam v izvršitev. Bistvo sostorilstva je namreč v delitvi dela in obsojenčev prispevek je sodišče ovrednotilo kot bistven za uspešen kriminalni podvig združbe, v kateri je deloval. Prav tako je sodišče presojalo, ali je obsojenec dejanje štel za svoje (subjektivni del sostorilstva) in zaključilo, da že dejstvo, da si je želel prisvojiti del protipravno pridobljene premoženjske koristi, kaže da je tako.

11. Kršitve iz prvega odstavka 374. člena ZKP zagovorniki zopet uveljavljajo dokaj pavšalno, tako da je mogoče presojati le navedbo, da kazen ni pravilno odmerjena glede na okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo ta manjša ali večja. Po prepričanju zagovornikov je višje sodišče okoliščino, da je bilo v kriminalno dejavnost vključenih več oseb, upoštevalo dvakrat. Najprej kot zakonski znak, ki dejanje kvalificira po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, nato pa še kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Po presoji Vrhovnega sodišča očitana kršitev ni podana. Iz 23. točke obrazložitve sodbe višjega sodišča izhaja, da se je sodišče odločilo za zvišanje kazni na podlagi ugotovitve, da je šlo za dobro pripravljeno, vnaprej načrtovano, dogovorjeno in na izredno sofistician način izvršeno kriminalno dejavnost, pri kateri je nastala velika premoženjska škoda. Na podlagi teh okoliščin se je višje sodišče odločilo za izrek višje sankcije, ne pa na podlagi ugotovitve, da je bilo v kriminalno dejavnost vključenih več oseb, kar je res že zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 211. člena ZKP.

12. Nazadnje zagovorniki uveljavljajo še kršitev v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom. Oporekajo odločitvi višjega sodišča, ki je plačilo premoženjskopravnega zahtevka naložilo obsojenima pravnima osebama, plačilo zakonskih zamudnih obresti pa obsojencu. Po prepričanju zagovornikov sta bili s kaznivim dejanjem obogateni gospodarski družbi, zato bi morali biti tudi zavezanki za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča ne drži navedba zahteve, da sta zavezanki za plačilo premoženjskopravnih zahtevkov obsojeni gospodarski družbi. Iz izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da sta obsojena M. in S. dolžna oškodovancem nerazdelno vrniti prijavljene premoženjskopravne zahtevke. Ob tem je sodišče določilo še način izvršitve uveljavljene terjatve, in sicer tako, da se zahtevki poplačajo iz sredstev, ki so bila blokirana na računih družbe B.d.o.o. in R.d.o.o. Blokirana sredstva na teh računih pa zadoščajo le za pokritje glavnice, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče pravilno odločilo, da sta v tem delu premoženjskopravni zahtevek dolžna nerazdelno plačati obsojenca, kot storilca očitanega kaznivega dejanja.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega M. S. 13. Zagovorniki uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano neskladje med obrazložitvijo sodbe in listinami v spisu. Navajajo, da iz pravnomočne sodbe izhaja očitek, da sta obsojenca kupila gospodarski družbi in zanju pridobila vso potrebno dokumentacijo, iz listin v spisu in javno dostopnih evidenc pa ne izhaja, da bi obsojeni S. kupil katerokoli družbo in imel kakršnakoli pooblastila, da bi zanjo karkoli urejal. V javno dostopnih evidencah je kot direktor družbe zabeležen obsojeni M., zato so vse navedbe, da je obsojenec za ti dve družbi karkoli urejal, napačne. Obsojenec pa je od samega začetka priznaval, da je obsojenemu M. nudil le prevoz in mu pomagal pri prevajanju, s tem pa je izkazan bistveno nižji prispevek pri storitvi kaznivega dejanja.

14. V pravnomočni sodbi se je sodišče izrecno ukvarjalo z vlogama obeh obsojencev v združbi in zaključilo, da je odločilno vlogo v njunem odnosu imel prav obsojeni S., čeprav je v javnopravnih evidencah kot direktor družbe zaveden obsojeni M. Takšno oceno je sodišče napravilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem so vse zaslišane priče povedale, da je bil v pogovorih izstopajoči S., ki je M. usmerjal. Tako je prodajalec obeh družb povedal, da se je dogovarjal le z obsojenim S., slednji mu je tudi izročil kupnino za nakup obeh družb. Odpravek notarskih listin pri notarju je dvignil obsojeni S., ki je tudi plačal opravljene notarske storitve. Tudi predstavnik H.d.d., kjer je bilo izdano potrdilo za internetno poslovanje obeh gospodarskih družb, je povedal, da je vse urejal z obsojenim S., obsojeni M. pa je bil tiho. Vizitka družbe H.d.d. je bila najdena in zasežena obsojenemu S. Predstavnica R.d.d., kjer sta obsojenca skušala dvigniti 15.000 EUR z računa ene od gospodarskih družbe, je zaslišana povedala, da se ji je ves čas zdelo, da se obsojenega M. zadeva ne dotika, saj ni nič govoril, šele ko ji je bil izročen potni list, je ugotovila, da je direktor družbe obsojeni M. Potem ko je S. zbežal iz poslovalnice, je z M. govoril vodja poslovalnice in ugotovil, da fant nima pojma, koliko denarja se nahaja na računu njegovih družb. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče napravilo sklep, da je večjo aktivnost v kriminalni združbi imel obsojeni S., M. pa je bil kot pravni kupec obeh družb le figura, s tem pa se kot neutemeljeni izkažejo vsi očitki, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je namreč prepričljivo pojasnilo, da je bil obsojeni M. le direktor po funkciji, vse zadeve pa je dejansko urejal obsojeni S. 15. Nadalje zagovorniki navajajo, da je iz pravnomočne sodbe razvidno, da obsojenec ni bil tisti, ki je ponarejal in pošiljal sklepe o izvršbi, ampak so to počeli neugotovljeni sostorilci in na ta način bankam lažno prikazovali, da sta družbi, ki sta sicer v lasti obsojenega M., upravičeni do nakazil. Pravnomočna sodba tako po prepričanju zagovornikov nima razlogov o tem, s katerimi ravnanji je obsojeni S. storil nadaljevano kaznivo dejanje oziroma iz katerih ravnanj je sodišče izpeljalo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Nakup gospodarskih družb ni kazniv, enako tudi ne odprtje računov in pridobitev digitalnega potrdila za spletno poslovanje, edino kar bi mu sodišče lahko očitalo je poskus dviga 15.000 EUR z računa družbe obsojenega M. 16. Na ta očitek je Vrhovno sodišče delno odgovorilo že v okviru presoje zahteve zagovornikov obsojenega M. Obsojenca sta delovala v okviru združbe, kot intenzivnejši obliki sostorilstva. Sostorilec ni le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi, ampak tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Obsojenčev prispevek je sodišče ocenilo kot odločilen k povzročitvi prepovedane posledice. Za pridobitev velike premoženjske škode je obsojenec skupaj z obsojenim M. ustvaril bistveno orodje za izvršitve goljufije - ustanovitev dveh gospodarskih družb in zanju potrebne dokumentacije. Na ta način pa sta neznanim storilcem omogočila, da so večjemu številu bank lažno prikazovali gospodarsko aktivnost teh dveh družb, na način, da so jim pošiljali ponarejene sklepe o izvršbi, na podlagi katerih so izkazovali, da sta ti dve družbi upnici v razmerju do njihovih klientov. V obravnavanem primeru sta obsojenca po presoji sodišča odločilno prispevala k storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, zato zagovorniki ne morejo uspeti z navedbami, da obsojenec ni bil tisti, ki je neposredno izvršil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije.

17. V delu zahteve, kjer zagovorniki uveljavljajo, da sodišče zadeve ni vsestransko razčistilo, uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

19.

Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njune premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.