Jedro

Revizijsko sodišče je v postopku z dopuščeno revizijo vezano na v predlogu za dopustitev revizije zastavljeno in nato v sklepu o dopustitvi revizije dopuščeno vprašanje.

V tej zadevi revizija ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava zaradi neuporabe tistega prava, ki je nastalo v času nastanka spornega razmerja. Poleg tega se je izkazalo, da je bil glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka nesklepčnost tožbe, kar dodatno zožuje možnosti drugačne presoje na sedanji stopnji sojenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki 420,00 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik kot lastnik stavbe S. št. 1, ki stoji na parc. št. 306/2 k.o. ..., 25. 7. 1997 po samem zakonu pridobil lastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču, pripadajočem tej stavbi, v izmeri 712 m², ki sega na zemljišče parc. št. 306/1 k.o. ..., zaradi česar naj bi bila tožena stranka tudi dolžna dopustiti geodetsko odmero tako opredeljenega funkcionalnega zemljišča ter v 15 dneh po končani parcelaciji izjaviti, da pri parc. št. …... k.o. ... dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na tožnika, sicer naj bi se vknjižba izvršila na podlagi te sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Vrhovno sodišče je ugodilo tožnikovemu pravočasnemu predlogu in s sklepom II DoR 73/2010 s 16. 6. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja o pogojih prenosa pravice uporabe na zemljišču, namenjenem za redno rabo hiše, ki je bila edina predmet pogodbe o prodaji, sklenjeni še v času veljavnosti Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ter posledično o lastninskopravnem režimu morebitno pridobljenega (tedaj še funkcionalnega) zemljišča glede na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

4. Tožnik v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Vztraja pri stališču, da je s sklenitvijo kupne pogodbe za stavbo po sili zakona pridobil tudi funkcionalno zemljišče, pri čemer se sklicuje na drugi odstavek 7. člena ZPN, po katerem se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Omenja, da mu je pravica uporabe funkcionalnega zemljišča pripadla že po 37. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNaSZ). Morebitno drugačno tolmačenje glede na tretji odstavek 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) za njegov primer ne more veljati, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo tega predpisa. Glede obsega funkcionalnega zemljišča se sklicuje na občinski odlok iz leta 1990 in opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1381/08 s 23. 9. 2009. Ker je tožnik funkcionalno zemljišče ves čas dejansko uporabljal in ker formalna opredelitev statusa tega zemljišča ni odločilna, je z dnem uveljavitve ZLNDL na njem pridobil lastninsko pravico.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev. Na ta odgovor je tožnik odgovoril z dodatnim utemeljevanjem svoje revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Z zadnjo novelo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila spremenjena ureditev instituta revizije kot izrednega pravnega sredstva. Za spore z revizijsko sporno vrednostjo med 2.000 EUR do 40.000 EUR je bila uvedena pomembna novost, da mora stranka najprej vložiti predlog za dopustitev revizije in v njem izkazati, da je od odgovora revizijskega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Poleg tega je bila iz dotedanjega 371. člena ZPP črtana določba, da mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. S tako ureditvijo je zakonodajalec uravnotežil do takrat prevladujoč interes stranke, da zmaga v sporu, z interesom, da se z institutom revizije zagotovi enotno uporabo materialnega prava v vsej državi, torej posameznikov in splošni interes. Interes stranke je, kljub črtanju uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, dovolj varovan z določbo, da jo mora v revizijskem postopku zastopati odvetnik, torej oseba, ki mora biti dovolj strokovno usposobljena. Po sedaj veljavni določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Če gre za dopuščeno revizijo, pa je preizkus revizijskega sodišča še zožen le na tisti del in na tista konkretna pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Pri odločanju o dopustitvi revizije se mora revizijsko sodišče v pretežni meri opreti na trditve predlagatelja v njegovem predlogu, saj nima vpogleda v celoten spis in tudi ne v stališče nasprotne stranke, včasih tudi ne prvostopenjskega sodišča. Zato je v sklepu o dopustitvi revizije opis „konkretnega“ vprašanja, glede katerega se revizija dopusti, praviloma splošen, torej še ni omejen z vsemi dejanskimi okoliščinami konkretnega primera.(1) Do tega pride šele v fazi obravnavanja že dopuščene revizije, ko se lahko izkaže med drugim tudi, da glede na konkretne dejanske okoliščine postavljeno vprašanje niti ni odločilno.

9. Do take situacije je prišlo tudi v obravnavani zadevi. Revizijsko sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanja, o katerem se v zadnjem času izoblikuje in dopolnjuje sodna praksa. Ob pregledu celotnega spisa pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi odločilna dejanska okoliščina, ki izhaja iz trditev obeh pravdnih strank in priloženih listin, da je tožnik hišo kupil že s pogodbo s 30. 10. 1970, vendar je bila predmet pogodbe le hiša, ne pa tudi zemljišče. Zato je tožnik skušal utemeljiti originarno pridobitev lastninske pravice oziroma prej pravice uporabe na zemljišču, potrebnem za redno uporabo hiše, s sklicevanjem na več zakonov, „po sili“ katerih naj bi mu pripadla tudi pravica uporabe na takoimenovanem funkcionalnem zemljišču, ki naj bi se z dnem uveljavitve ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. V zvezi s tem se je v tožbi skliceval na posamezne člene Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. l. SRS, št. 27/72), Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76), Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/76), Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84) in ZLNDL (Ur. l. RS, št. 24/97), v prvi vlogi pa še ZTLR (Ur. l. SFRJ, št. 6/80) in ZNaSZ (Ur. l. FLRJ, št. 52/58).

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so vsi v prejšnji točki povzeti zakoni (z izjemo zadnjega) začeli veljati več let ali celo desetletij (od 2 do 20 let) po sklenitvi kupne pogodbe v letu 1970. Njihova uporaba za utemeljitev trditve, da naj bi tožniku ob nakupu stavbe že po sili zakona pripadlo tudi funkcionalno zemljišče, bi pomenila kršitev prepovedi retroaktivne veljave zakonov, torej prav tiste prepovedi, na katere tožnik opozarja zaradi utemeljitve, da v njegovem primeru ne pride v poštev morebitna uporaba ZUN. Sklicevanje (samo) na ZNaSZ pa je zmotno, saj ta zakon ureja obseg nacionalizacije zgradb in zemljišč, torej drugo materijo, in se ne nanaša na tožnika, ki je hišo pridobil šele 12 let kasneje. Razlogi drugostopenjske sodbe, da tožnikove trditve ne utemeljujejo tožbenega zahtevka oziroma da je tožba nesklepčna, so torej pravilni, taki pa so tudi njeni razlogi, da se obe odločbi tako ustavnega kot vrhovnega sodišča, na kateri se je tožnik skliceval v pritožbi in ju omenja še v reviziji, nanašata na drugačno dejansko in pravno situacijo.

11. Pritožbeno sodišče je torej materialnopravno pravilno zavrnilo uporabo ZPN in je revizijsko vztrajanje pri uporabi tega zakona neutemeljeno. Nepravilno uporabo materialnega prava pomeni tudi neuporaba tistega prava, ki bi ga bilo treba v konkretnem primeru uporabiti, za obravnavano zadevo torej prava, ki je veljalo v času sklenitve kupne pogodbe. Tega prava pa revizija ne omenja in zato tudi ne dejstev, ki so pomembna za njegovo uporabo. Ker revizijsko sodišče nima več pooblastila za uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, lahko pripomni samo, da je bil pred uveljavitvijo ZPN, na katerega se sklicuje revizija, v veljavi zvezni Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (ZPSZ; Ur. l. SFRJ, št. 15/65 – p. b. in drugi). Pri tem pritrjuje tudi razlogom pritožbenega sodišča, da tožnik v tožbi ni zatrjeval dejanske uporabe zemljišča od leta 1970 dalje.

12. Sklepno revizijsko sodišče ponovno poudarja, da je v postopku z dopuščeno revizijo vezano na v predlogu za dopustitev revizije zastavljeno in nato v sklepu o dopustitvi revizije dopuščeno vprašanje. V tej zadevi pa se je poleg tega izkazalo, da je bil glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka nesklepčnost tožbe, kar dodatno zožuje možnosti drugačne presoje na sedanji stopnji sojenja.

13. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniške tarife.

Op. št. (1): III Ips 89/2010.